Prazniki brez dela

V imenu produktivnosti in učinkovitosti delo naj živi 

Zujf, zloglasni zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je nastal v času varčevalne mrzlice in druge Janševe vlade, je vseboval nekaj neustavnih členov, nekaj je bilo v njem tudi neumnosti. Med njimi je bilo zakonsko določilo, s katerim je 2. januar postal navaden delovni dan. Razlogi naj bi bili ekonomski. Ukrep ni trajal dolgo. Štiri leta kasneje ga je navkljub hrupu in tarnanju delodajalcev in GZS, češ da bodo stroški strašansko narasli, kot dela prostega znova ustoličila Cerarjeva vlada. Polemike o smiselnosti tega, da je 2. januar dela prost dan, so se pojavile tudi letos. Razlog naj bi bilo dejstvo, da je v večini evropskih držav to navaden delovni dan. Drugi januar naj bi bil skratka ostanek socializma, saj je dela prost dan le še v Srbiji, Črni gori, Bosni in Hercegovini ter Romuniji. To je res.

A dela prost dan je tudi na Škotskem (t. i. hogmanay), poleg tega so 2. januarja zaprta vrata vseh uradnih institucij Evropske unije. Ne na Škotskem ne v Bruslju ni veliko socialističnega. Tisti, ki jih tako moti 2. januar, pozabljajo, da je le nekaj dni kasneje, 6. januarja, krščanski praznik Svetih treh kraljev; obhaja se v spomin na prihod Gašperja, Mihe in Boltežarja, ki naj bi se bili nekoč prišli poklonit komaj rojenemu odrešeniku. Šesti januar je tako dela prost dan v Italiji, na Hrvaškem, v Avstriji, na Poljskem, Švedskem, v Franciji, na Finskem, Slovaškem, v Grčiji, celo zelo pridni Bavarci in Saščani na ta dan ne delajo. Če si torej v teh deželah in državah spreten in dober v matematiki, lahko z nekaj dnevi dopusta preživiš doma veliko več časa, kot če živiš v Sloveniji in počivaš na drugi novoletni dan. Letošnji koledar v Sloveniji ni najbolj naklonjen prostim dnevom, zaradi razporeditve bo pet delovnih dni več kot leta 2019. A kakšnega zares velikega gospodarskega učinka zaradi tega ne bo. Po ocenah statistikov je prispevek dodatnega delovnega dneva k rasti BDP 0,1 odstotne točke, pa še to velja tako »čez prst«, približno. Socializem je bil do delavcev in praznovanj prijaznejši. Enodnevni prazniki, ki so se praznovali na nedeljo, niso prinašali prostega ponedeljka, se je pa to zgodilo, če je bil v nedeljo del dvodnevnega praznika. Nekoč smo poznali tri takšna obdobja – 1. in 2. januar, 1. in 2. maj ter dan republike, ki se je praznoval 29. in 30. novembra. Danes novembrskega delovnega premora ni več, imamo le še novoletne in prvomajske dvodelne delovne počitnice. A letos žal ne. Drugega maja je namreč sobota.