Skrita mišica

Restavracija Valeria 1904
Dunajska cesta 52, Opčine
Tel.: +39 040 922 0286
Razen v sredo, ko je Valeria zaprta ves dan, in v nedeljo, ko obratuje le v času kosila, je odprta vsak dan od 12.00 do 14.30 in od 19.00 do 23.00.

Ambient:
v prevladujoče kremne tone odeta, svetla in kar udobna restavracija z umirjenim in na umirjeni jakosti predvajanim jazzom

Napitki:
vinska karta je sijajna, dodobra založena s kraševci in brici z obeh strani meje ter marsikakšno zanimivo steklenico od drugod

Dostopnost:
poskušaj poiskati parkirno mesto kje ob glavni skoziopčinski cesti; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
secreto patanegra (+ kifli in cikorija) mlačna solata dveh radičev

Ne tako fino:
medli sorbeti

Predjedi so stale 9 ali 10 evrov, meso 18, priloge 4, tris sorbetov pa 5 evrov.

»Hu, tukaj pa vrvi, kot da novo leto šele prihaja, in ne, da je že mimo,« je častni član Konzumove odprave k rojakom tik za zahodno mejo pokomentiral žuboreče čebljanje klientele – najprej na aperitivu v baru Vatta (Mladina 32/2018), kjer smo pristali čakajoč na odprtje glavne atrakcije, nato pa še sredi večerje v restavraciji Valerija 1904, ki je od omenjene Vatte oddaljena le nekaj korakov. A bolj ko se je večer razvijal, bolj je bilo jasno, da zapolnjenost s hotelčkom združenega prenovljenega lokala in zadovoljstvo prisotne publike nista prišla sama po sebi, ampak sta plod premišljenega koncipiranja menija in natančne izvedbe.

Najboljša ponazoritev zapisanega je prišla na mizo že v obliki prve predjedi: kremasta polenta na krožniku je bila skoraj še tekoča, za nameček pa se je zdela precej premalo slana. A ko so tekle minute, se je reč na krožniku počasi začela zgoščevati, manko soli v njej pa so zapolnili aromatični sokovi, ki so se cedili iz nanjo naloženih popečenih in s Sirkovim kisom zalitih rezin salame. Res lep primer jedi, ki v zakup vzame tudi časovno komponento in z njo pogojeno spreminjanje postreženega. Še en dokaz, da šef Oberdan ne kuha na pamet, je bil krožnik tortelinov, polnjenih s kremo iz treviškega radiča, ki so se kopali v gosti, a svilnato gladki omaki iz Zidaričevega sira jamar. Bogatija, ki jo je bilo moč lepo rezati in frišati s pomakanjem grižljajev v na rob krožnika napleskano redukcijo balzamičnega kisa. Všeč nam je bilo tudi, kako so v Valeriji z gostim telečjim ragujem napolnjene in nato gratinirane polnozrnate kanelone dvojno poohrovtili – položili so jih na ohrovtovo kremo in dodali surov, na tanke laske narezan ohrovt. In ko smo že pri mešanju surovega in kuhanega – mešanica surovega, nežno rožnatega in na hitro prepraženega treviškega radiča je ustvarila komfortno postelj za opečene rezine račjega specka.

Toda vse to je bilo zgolj uvod v presežni meseni del obeda: pod imenom secreto patanegra se skriva specifična mišica iberske svinjine, ki so jo tu le na hitro opekli na gradeli – karkoli drugega bi bilo odveč. Brez omak in kakšnega posebnega čaranja (no, ljubki čarovniji sta bili s česnom in peperončinom ojačena cikorija in fletni babički ocvrti kifli iz krompirjevega testa) nas je prepričal tudi na vroč kamen položen konkreten kos srednjega dela pljučne pečenke, morebitnim sledilcem priporočamo le, naj preveč ne čebljajo in dotični stejk začnejo čim prej rezati, da ga kamen ne bo prepekel.

Sladično recitiranje smo nato nekako kar preslišali in si dali prinesti le tris sicer osvežilnih, a glede na prej prikazano premalo karakternih in precej medlih sorbetov, ki pa vendarle niso zameglili zaključne ugotovitve, da je opčinska Valerija odlična izbira, kadar si zaželiš izkusiti malo zamejskega šmeka, a se ti ne da izgubljati in zapletati po tržaških ulicah.