Heil Rupnik!

Kaj pomeni razveljavitev sodbe zoper poveljnika slovenskih domobrancev, generala Leona Rupnika?

Novembra 2018 je minilo sto let od konca prve svetovne vojne, sto let od strašne morije, ki je terjala milijone življenj, ki je bila tako strahovita, da se je zdelo, da po njej ne bo mogoča nobena vojna več. Bili so to prazni upi. Prvi svetovni vojni je sledila še ena, njej še množica drugih.

Tistega novembra 2018 se je spodobilo govoriti o herojstvu in zmagah. Tako je francoski predsednik Emmanuel Macron napovedal, da bodo v Parizu počastili osem francoskih maršalov iz prve svetovne vojne, osem vojakov, ki so Franciji prinesli zmago. Med osmerico velikih, kanoniziranih vojaških herojev je Macron omenil tudi maršala Philippa Petaina. »Mogoče je, da je nekdo velik vojak prve svetovne vojne in je v drugi sprejel pogubne odločitve,« je dejal.

Zaradi Macronove izjave o velikem vojaku se je sprožil plaz ogorčenja, odzvanjali so politični protesti, judovske organizacije so pošiljale pisma, nastal je politični vihar. »Petain je bil izdajalec in antisemit. Njegovih zločinov in izdaje ni mogoče izbrisati iz zgodovine,« je dejal Jean-Luc Melenchon. V judovski organizaciji CRIG so zapisali, »da je počastitev maršala Petaina enakovredna zanikanju odgovornosti Francije za deportacije Judov v nacistična taborišča«, poslanec socialistov Boris Vallaud je izjavil, da Petain »ne more biti obtožen narodne izdaje in leta 1945 obsojen na smrt, leta 2018 pa deležen časti na državni ravni«.

Nato se je Macron na hitro, kar čez noč, premislil. Za maršala, ki simbolizira francosko delitev, pač ni prostora med izbranimi. Na koncu Petainovega imena na slovesnosti niso počastili. Kar je logično. Philippe Petain med drugo svetovno vojno ni le privolil v razdelitev Francije na nemški, nacistični del in na vichyjsko Francijo, ki jo je vodil, ampak je bil neposredno odgovoren za deportiranje 76.000 francoskih Judov v nemška koncentracijska taborišča. Avgusta 1945 je bil v Parizu zaradi izdaje obsojen na smrt, vendar je zaradi njegove visoke starosti tedanji predsednik Francije Charles de Gaulle smrtno obsodbo spremenil v dosmrtno ječo. Petain je umrl šest let kasneje, izoliran, osamljen na majhnem otoku, pokopan je na lokalnem pokopališču. Sodni proces proti Petainu ni bil nikoli razveljavljen.

Petain ni edini »vojni heroj« s takšno usodo. Tudi obsodba zoper Norvežana Vidkuna Quislinga, človeka, ki je lastno državo prodal tretjemu rajhu, ni bila razveljavljena. Quislinga so po sodnem procesu ubili oktobra leta 1945, potem ko je njegovo pritožbo zavrglo norveško vrhovno sodišče. Na njegovem posestvu, v vili, so Norvežani leta 2005 uredili muzej holokavsta, beseda kvizling pa je postala sinonim za izdajalca in kolaboranta.

Podobno je bilo tudi z Ionom Antonescujem, romunskim fašistom, antisemitom, ki je leta 1941 sodeloval pri masakru v Odesi, kjer so romunski in nemški vojaki skupno pobili okoli 130.000 romunskih in ukrajinskih Judov. Antonescu je bil zaradi vojnih zločinov in izdaje leta 1945 obsojen na smrt. Po letu 1991 so se v Romuniji pojavile zahteve po njegovi rehabilitaciji, a leta 2003 je posebna komisija, ki je proučevala holokavst v Romuniji, odgovornost zanj znova pripisala prav Antonescuju, pa tudi vrhovno sodišče je leta 2008 zavrnilo zahteve po rehabilitaciji. Kljub temu ga nekateri skrajni desničarji vedno dojemajo kot nacionalnega heroja, kot branitelja zoper Sovjetsko zvezo.

Celo v Srbiji, kjer so leta 2015 rehabilitirali poveljnika četnikov Dražo Mihailovića, saj naj bi bil sodni proces zoper njega politično in ideološko motiviran, so lani zavrnili rehabilitacijo Milana Nedića, politika, ki je med nemško okupacijo v Beogradu vodil marionetno vlado, za samega sebe pa je trdil, da je srbski Petain. Nedić naj bi med sodnim procesom leta 1946 naredil samomor, skočil naj bi skozi okno, tedanja oblast pa ga je posthumno razglasila za narodnega izdajalca ter mu vzela državljanske in lastninske pravice. Njegovi potomci so sprožili postopek rehabilitacije, pravzaprav so želeli priti do zaplenjene družinske lastnine. Sodišče jih ni poslušalo. Zapisalo je, »da je osebo, zoper katero se zahteva rehabilitacija, okupator postavil za predsednika vlade, ki je v času mandata pomagala okupatorju, ne samo v izkoriščanju državnega blaga in delovne sile, ampak tudi pri preganjanju vseh tistih državljanov Srbije, ki niso stopili na stran okupatorja ali pa niso delili njegovih političnih ali ideoloških prepričanj in/ali pa niso upoštevali okupacijskih zakonov. Vse to dokazuje množica dokumentov.«

Suhi legalizem

Tako počno v tujini. Kdor je aktivno sodeloval z nacistično Nemčijo, kdor je storil ali pa je odgovoren za vojne zločine, kdor je pošiljal ljudi v koncentracijska taborišča, ne more biti rehabilitiran. Nekje je treba povleči črto. Za nekatere stvari ne obstajajo opravičila. Tako je pri zločinih zoper človečnost, tako je pri genocidu, tako je pri vojnih zločinih in pri hujšem kršenju vojnega prava.

V Sloveniji je drugače. Vrhovno sodišče je lani oktobra, sodba je postala javna pred nekaj dnevi, razveljavilo proces zoper generala Leona Rupnika, poveljnika domobranskih enot, ki je bil leta 1946 zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem skupaj z Lovrom Hacinom, medvojnim poveljnikom ljubljanske policije, in nemškim SS-generalom Erwinom Rösenerjem obsojen na smrt, na izgubo državljanskih pravic in na zaplembo premoženja. Vrhovni sodniki so presodili, da Rupnikova obsodba iz leta 1946 ni bila skladna s tedanjimi pravnimi standardi, v nekaterih delih pa sodba ni bila niti utemeljena, zato so jo vrnili v ponovno odločanje. To, da je Rupnik očitana mu kazniva dejanja priznal, ni pomembno.

Obsodilna sodba je bila torej razveljavljena zaradi procesnih, postopkovnih napak. Sodniki so razsojali legalistično, črkobralsko, administrativno, kot da svet onkraj ozkega razumevanja pravnih načel ne obstaja. Ali kot so pojasnili na sodišču samem: »Vrhovno sodišče se ne more sklicevati na zgodovinska dejstva, ampak na tista, ki so razvidna iz konkretnega sodnega spisa konkretne obravnavane zadeve, in na upoštevanje procesnih pravil, ki so prav tako določena v procesnem zakonu.« Sodba je bila zaradi procesnih kršitev razveljavljena v celoti, o družbenih implikacijah svoje razsodbe pa sodniki niso razmišljali.

Ker je Rupnik mrtev in ker v Sloveniji na sodišču ne moreš preganjati mrtve osebe, to pomeni, da bo zdaj tožilstvo od pregona odstopilo ali pa bo sodišče na prvi stopnji zahtevo po pregonu zavrglo. Formalnopravno bo Leon Rupnik postal nedolžen. Ker je sodišče leta 2009 na podoben način pravno že rehabilitiralo medvojnega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, se to lahko zdaj zgodi tudi z Lovrom Hacinom, zloglasnim poveljnikom domobranske policije, in nacistom Erwinom Rösenerjem, vojnim zločincem, ki je odgovoren za poboje civilistov, požige vasi, ki je pošiljal ljudi v koncentracijska taborišča, le nekaj mescev pred koncem vojne pa se je podpisal pod povelje za obešanje stotih ljudi na Frankolovem. Vsi štirje so bili obsojeni na istem, pravno domnevno pomanjkljivem procesu.

Volja po moči

Onkraj legalizma, ta je samo varen odvod od sodne vsebinske presoje in odločitve, obstajajo zgodovinska dejstva. Kdo je bil general Leon Rupnik? Kakšna njegova vloga?

Leon Rupnik (roj. 1880) je bil v času habsburške monarhije izšolan oficir, leta 1905 je obiskoval generalštabno šolo na Dunaju, malo pred začetkom prve svetovne vojne pa je deloval v Mostarju, ki ga je takrat nadziral Dunaj. V prvi svetovni vojni (1914–1918) je sodeloval pri avstrijskem napadu na Srbijo, dobil je tudi več medalj. Po koncu prve svetovne vojne je postal častnik novo nastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasnejše Kraljevine Jugoslavije. Leta 1935 je gradil linijo bunkerjev in vojaških utrdb ob rapalski meji – tako imenovana Rupnikova linija naj bi bila obrambni zid ob napadu Italije na Kraljevino Jugoslavijo. Ko se je napad leta 1941 zares zgodil, so bile utrdbe zapuščene, vojska jih ni uporabila. Rupnik je začetek aprilske vojne, v katerem so vojaške enote nacistične Nemčije, Italije, Bolgarije in Madžarske v 11 dneh porazile kraljevo jugoslovansko vojsko, pričakal v Zagrebu kot načelnik štaba 1. armadne skupine. Pri obrambi Jugoslavije ni bil uspešen, niti ne preveč iskren, na povojnem procesu je priznal, da se je takoj po napadu na Jugoslavijo sestal z ustaškimi poveljniki, ki so že 10. aprila, torej pred uradno kapitulacijo jugoslovanske vojske, razglasili Neodvisno državo Hrvaško. Po koncu aprilske vojne se je zatekel v Celje, nato pa je prišel v Ljubljano, ki so jo po dogovoru z Nemci zasegli Italijani. Četudi je izražal simpatije do Italijanov – nekdanje jugoslovanske oficirje je nagovarjal, naj podpišejo lojalnost Rimu –, so ga Italijani za nekaj tednov poslali v taborišče Gonars, a se je skupaj z nekaterimi oficirji kmalu vrnil v Ljubljano, kjer je na predlog visokega funkcionarja za Ljubljansko pokrajino, Italijana Emilia Graziolija, postal ljubljanski župan.

Kot župan je sodeloval z okupatorji, generalu Mariu Robottiju je pripravil »načrt za uničenje partizanskih aktivnosti« in seznam ljudi, ki bi lahko sodelovali s porajajočimi se vaškimi stražami oziroma oddelki MVAC. Pomagal je torej ustanavljati protikomunistične milice, ki so bile neposredno podrejene italijanskemu poveljstvu. Od njih so dobivali orožje, opremo, različne dovolilnice … Zaradi Rupnikovega sodelovanja z Italijani in ustaši mu je jugoslovanska begunska vlada v Londonu, ki so jo takrat kot legitimno priznavali zavezniki, že na začetku vojne odvzela generalski čin.

Ko je septembra 1943 kapitulirala Italija, so prej med Italijane in Nemce razdeljeno Slovenijo v celoti prevzeli Nemci (razen Prekmurja). Neposredno po kapitulaciji Italije je Rupnika 22. septembra 1943 komisar Operacijske cone Jadransko primorje, ki je obsegala Videmsko, Tržaško, Goriško, Puljsko, Reško in Ljubljansko pokrajino, Friedrich Rainer imenoval za načelnika (prezidenta) pokrajinske uprave v Ljubljanski pokrajini. Iz ostankov bele in plave garde ter drugih vojaških enot, ki so prej sodelovale z italijansko vojsko, je Rupniku skupaj z nacističnim poveljnikom Rösenerjem uspelo oblikovati domobranske enote. Te so nastale septembra 1943, Rupnik je sicer želel razglasiti splošno mobilizacijo, pa mu tega Nemci niso dovolili, je pa domobrancem pravni status za nazaj podelil že omenjeni Rainer. Tako so domobranci konec leta 1943 uradno postali pomožne policijske enote v službi rajha – četudi je bilo neposredno poveljevanje slovensko, je bil njihov pravi vodja nemški policijski general Rösener.

Rupnik je bil kasneje tudi poveljnik domobranskih enot, a brez prave vojaške samostojnosti, njegov položaj in naziv generalnega inšpektorja sta bila ceremonialne narave. Kar pa ne pomeni, da njegove enote z Nemci niso sodelovale. Domobranci niso samo zapirali tistih, ki so se uprli okupatorju, niso samo pobijali nasprotnikov, jih mučili, pošiljali v taborišča, niso le delali seznamov aktivistov OF in jih predajali gestapu, enako kot ujete zavezniške pilote, temveč so, tukaj je glavno vlogo resnično nosil Leon Rupnik in njegovi somišljeniški krog, verjeli, da prihodnost Slovencev leži v naročju nacistične Nemčije. To naj bi bila tudi edina rešitev za slovenski narod. Ali kot je v javnem razglasu zapisal Rupnik sam: »Ogrožata nas dva sovražnika: boljševizem, ki nas za judovsko vlado sveta hoče potlačiti do topih robotov brez duše in Boga, z njim pa plutokracija, ki bi nam za judovske blagajne rada ukradla še to bore malo, kar imamo.« Nato je Rupnik nadaljeval: »Jamstvo za uspeh tega boja in za bodočnost naroda, ki bo iz tega boja vzklila, nam daje genialni vodnik boja za srečo vseh mladih evropskih narodov, ki mu je za čast in obnovo – vodja velikonemške države Adolf Hitler.«

2
prisegi, eno na Hitlerjev rojstni dan, drugo na obletnico nacističnega prevzema oblasti v nemčiji, so »vodji velike nemčije« izrekli domobranci

8800
Nemcev in Avstrijcev so neposredno po koncu druge svetovne vojne obsodili zavezniki

10.000–15.000
ljudi je bilo zaradi kolaboracije pobitih po osvoboditvi Francije

99.935
je bilo vseh žrtev druge svetovne vojne v Sloveniji

Kako zares slovenski je bil Rupnik, dokazuje dejstvo, da je vse njegove razglase in govore pred objavo pregledala nacistična oblast. Rupnik, veliki rešitelj slovenskega naroda, je recimo na sojenju priznal, da niso bili »napadalni instrumenti, torej vaške straže, domobranske enote in policija, nikoli pod mojo izvršno močjo, temveč v rokah okupatorja«. A imel je veliko simbolno moč. Med domobranci je veljal za osrednjo avtoriteto. Med vojno je pozival »poštene Slovence«, naj sodelujejo z nemško vojsko in domobranskimi oddelki, »saj se bliža ura osvoboditve pred krvavim boljševističnim paradižem«, in podobno.

Morda so imeli med vojno nekateri domobrance res za pravo slovensko vojsko, a ti nikoli niso bili kaj več kot pomočniki Nemcev. Njim, Nemčiji in njenemu »vodji«, torej Adolfu Hitlerju, so domobranci tudi prisegli. Po vojni je Erwin Rösener pred vojaškim sodiščem dejal, da je pobuda za prisego prišla od glavnega štaba slovenskih domobrancev, »povelje sem dal jaz, pobudo pa čete same oziroma domobranski štab«.

Bil je protidemokratičen, protikapitalističen, protikomunističen in poleg tega še razvpit antisemit. Verjel je v nacionalno revolucijo pod njegovim poveljstvom. Bil je vojni zločinec, avtokrat, ena od bolj zloveščih oseb slovenske zgodovine.

Rupnik ni bil le goreči protikomunist. Bil je tudi eden izmed najbolj gorečih antisemitov, o judovski nevarnosti je govoril že v času Kraljevine Jugoslavije, leta 1938 v Kragujevcu. Podobno kot Hitler je vzrok za vojno videl v judovski zaroti, v »židovskem gangsterstvu«, zanje so bili Judje »strahopetni, podli, zahrbtni«, sam komunizem pa naj bi bil le orodje »pokvarjenih židov«, da se prebijejo na oblast. Ali kot so zapisali v Rupniku naklonjenem časopisu Slovensko domobranstvo: »Židovstvo hoče zasužnjiti ves svet. Zasužnjiti bi ga moglo, če bi narode tudi gospodarsko uničilo. Zato je pognalo narode v vojno, da se uničujejo in s tem služijo židovskim koristim. Najzvestejši izvrševalec židovskih ukazov sta komunizem in liberalna demokracija. Obe ideji so ustvarili Židje za nežidovske narode. Tudi slovenski narod hoče židovstvo z moralnim razkrojem in obubožanjem spraviti na kolena.« Leta 1944 je domobranska policija v Ljubljani aretirala skupino 32 Judov, ki so se do tedaj uspešno skrivali. Nemci so jih poslali v Auschwitz.

Propaganda zoper Jude je bila torej eden izmed osrednjih delov političnega programa slovenskega domobranstva, s tega vidika je bilo domobranstvo blizu nacističnim rasnim teorijam.

Vrnimo se k Rupniku. O njegovi zaslepljenosti z nacizmom in sovražnosti do partizanov, o tej usodni spregi in samoprevari je kanadski zgodovinar slovenskega rodu Gregor Kranjc zapisal, »da je bila domobranska ideologija, ki je do popolnosti strjena v paroli Mati-Domovina-Bog, ideologija slepega nacionalizma, nazadnjaštva, katolicizma, antikomunizma in neprijetnega antisemitizma, nič drugačnega, kakršen je bil značilen za slovaško Hlinkovo gardo«. Prvi poveljnik te slovaške paravojaške skupine, ki je Nemcem na Slovaškem omogočila izvajanje genocida, je bil Karol Sidor. Ta je bil po vojni v odsotnosti obsojen na 20 let zapora, njegov sopotnik, duhovnik Jozef Tiso, ki je »vodil« Slovaško v času druge svetovne vojne, pa je bil v Bratislavi leta 1947 zaradi zločinov proti človeštvu obsojen na smrt … Danes skrajni slovaški nacionalisti Tisa – zveni znano – vidijo kot mučenika. Podobno, če ne še bolj grobo se dogaja tudi s poveličevanjem ustaških zločincev na Hrvaškem.

V zadnjih mesecih vojne so Nemci postali sumničavi, med drugim so zaradi suma anglofilije – nekateri domobranci so zaradi prihajajočega nemškega poraza začeli kalkulirati, pričakovali so, da bodo zavezniki prek Istre zasedli Slovenijo – aretirali nekaj domobranskih voditeljev in oficirjev. Rupnik je te nemške poteze celo pozdravil. Rösenerju se je zahvalil za »boleče, a nujne aretacije … Nemške sile, ki so usposobile domobransko vojsko, ne bodo mirno prenašale poskusov zarote proti sami sebi.«

»Domobranci, še zlasti Rupnikov krog, so bili zgolj nadgraditev politike SLS, slovenska različica nacifašizma,« je že pred leti v Mladini zapisal dr. Božo Repe. »Rupnik je bil skrajni izrastek desničarske meščanske politike, ki ga je, enako tudi škof Rožman, podpirala, ko pa se je domobranstvo pri zahodnih politikih očitno kompromitiralo kot kolaboracionistično, so se ga – tik pred koncem vojne – neuspešno poskušali znebiti.« Poenostavljeno bi bilo trditi, da je bil Rupnik nacist, gotovo se je spogledoval z njihovo ideologijo, a hkrati si je želel narodno in konservativno revolucijo – delo, družino in domoljubje, njegova glavna sovražnika sta bila boljševizem in zahodna plutokracija, bil je protidemokratičen, protikapitalističen, protikomunističen in poleg tega še razvpit antisemit. Verjel je v nacionalno revolucijo pod njegovim poveljstvom. Bil je vojni zločinec, avtokrat, ena od bolj zloveščih oseb slovenske zgodovine.

Zgodovinar Gregor Kranjc je še zapisal, da je Rupnik zase mislil, da dela v dobro naroda, »vendar se je spuščal v vedno bolj sramoten odnos, ki je okupatorju pomagal pri izkoriščanju virov Ljubljanske pokrajine in pri dušenju partizanskega upora. Na koncu za svojo prizadevnost ni bil niti nagrajen z marionetno državo.« Kranjc je še dodal, da Rupnik ni nikoli dosegel Petainove slave. »Kljub dokaj patetičnim poskusom, da bi v svojem okolju vzpostavil kult osebnosti, je postajal proti koncu vojne vedno bolj osamljen in odvisen od Nemcev – podobno kot francoski maršal.« Maja 1945 se je Rupnik zatekel v Avstrijo, Jugoslaviji so ga januarja 1946 iz Italije izročili zavezniki. Leon Rupnik je umrl 4. septembra 1946. Ustreljen je bil na ljubljanskem strelišču pod Golovcem. Njegov grob ni znan.

Vprašanje pravičnosti

Vrnimo se k odločitvi slovenskega vrhovnega sodišča. Ni dvoma, da so bili povojni procesi zoper sodelavce okupatorjev in okupatorje v Jugoslaviji in celotni Evropi tako politične kot pravne narave. Zmagovalci vojne so morali dokazati, da je bila vojna pravična. To naj bi pokazali tudi pravično sojenje in kaznovanje po koncu druge svetovne vojne. Sojenje naj bi skratka legitimiralo novi družbeni red. Prav tako ni nobenega dvoma, da Rupnikov proces ni ravno vzor nepristranskega sojenja, skupno so pred vojaškim sodiščem sodili različnim ljudem z različnimi funkcijami. A vse to ne pomeni, da je bil Rupnikov proces montiran, da je bil takšen, kakršni so bili dahavski procesi. Ne, ni bil. Sodniki so dejansko iskali krivdo obtoženih.

Kdor je aktivno sodeloval z nacistično Nemčijo, kdor je storil ali pa je odgovoren za vojne zločine, kdor je pošiljal ljudi v koncentracijska taborišča, ne more biti rehabilitiran. Nekje je treba povleči črto. Za nekatere stvari ne obstajajo opravičila.

Rupnikov proces je razumeti iz perspektive tistega časa. V povojnem času pa je bil odmev vojne zelo glasen. Takšnih, »Rupnikovih procesov« je bilo v povojni Evropi zelo veliko. Po nekaterih ocenah naj bi takoj po koncu druge svetovne vojne zaradi različnih vojnih zločinov in grozodejstev zavezniki obsodili 8800 Nemcev in Avstrijcev, in to samo na ozemlju Nemčije. Nemci sami so zaradi nacističnih zločinov obsodili okoli 20.000 ljudi. Na Madžarskem so po vojni zaradi sodelovanja z Nemci obsodili 26.000 posameznikov. Večina izmed njih so bili Madžari. Na nekdanjem Češkoslovaškem se je pred sodiščem zagovarjalo 32.000 ljudi, od tega so jih na smrt obsodili skoraj 700. V Franciji so zaradi kolaboracije po osvoboditvi ubili med 10.000 in 15.000 ljudi, Francozov, ne Nemcev. Na Nizozemskem je bilo zaradi kolaboracije zaprtih 95.000 ljudi. Na Norveškem so takoj po koncu vojne aretirali 28.000 ljudi, večino so jih izpustili, drugi so dobili dolge zaporne kazni, 25 ljudi pa so tudi ustrelili …

A to so bili le sodni procesi. Po koncu vojne v porušenih državah ni bilo pravih sodišč, tudi pravnega reda ne, države kot institucije niso obstajale. Zato so se pojavljali pogromi, maščevanja, ljudje so kar sami pobijali izdajalce ali tiste, ki naj bi to bili. Ker ni bilo oblasti, so sami poskušali vzpostaviti porušeno moralno ravnotežje in smisel. V Sloveniji je šlo celo dlje. Maščevanje je pripeljalo tudi do tega, da je oblast, država, v zunajsodnih pobojih pobila okoli 13.000 domobrancev. Kar je nepredstavljiv zločin.

»Ko govorim o grozodejstvih, ki so se dogajala po drugi svetovni vojni, nikakor ne želim relativizirati krivde. Dogajanje po drugi svetovni vojni moramo razumeti v zgodovinskem kontekstu. Moti me, da se je pisanje zgodovine druge svetovne vojne praviloma končalo maja 1945. Vojna pa se je še nadaljevala, ljudje so umirali, pobijali so jih, tudi v Hudi Jami. A ta grozodejstva se niso dogajala v vakuumu, niso se zgodila sama od sebe, treba jih je obravnavati skupaj s tistim, kar se je dogajalo prej. Vojno je začela nacistična Nemčija, ona je začela ta proces,« je o vsem tem maščevanju, o kontekstu, ki je pripeljal do podivjane celine, razmišljal britanski zgodovinar Kieth Lowe.

Če velja, da so imeli vsi procesi po koncu vojne, med njimi tudi Rupnikov, nalogo vzpostaviti red, smisel, potem velja tudi, da se z oprostitvijo sodelavcev nacistične Nemčije v Sloveniji ta povojni red začenja rušiti.

Kaos, ki je vladal po vojni, je bil posledica vojne. Eden izmed namenov procesov v Nürnbergu, kjer so sodili vodilnim osebnostim nemškega rajha, je bila želja, da se v povojni kaos vnese red, red, ki ga prinaša oblast. Sojenje v Nürnbergu so zavezniki izvedli tudi s pravnimi inovacijami. Nacisti so bili tako obsojeni za zločine, ki v času, ko so bili storjeni, v mednarodnem pravu niso obstajali.

Danes bi verjetno tudi te sodbe padle zaradi postopkovnih nepravilnosti, a jih formalnopravno nihče resno ne spodbija. Ali kot je zapisal zgodovinar Tony Judt: »Nekako je bilo treba vzpostaviti minimalno raven družbene kohezivnosti in ponovno vzpostaviti avtoriteto in legitimnost države v državah, kjer sta avtoriteto, zaupanje, javno spodobnost in civilizirano vedenje porušili totalitarna vlada in totalna vojna.« Od vojne si se lahko poslovil le, če si zanjo našel krivca.

Po vojni je bila krivda za vojne zločine leta ekskluzivno rezervirana samo za naciste in še nekaj izbrancev. Sodilo se je poražencem, ne zmagovalcem, po načelu, če so krivi Nemci, so drugi nedolžni. Z vidika današnjega vojnega prava pa so vojne zločine storile vse strani, v Sloveniji to velja za Italijane, Nemce, Madžare, belogardiste, domobrance, četnike, ustaše, partizane in še množico drugih … Pravo ne obstaja samo od sebe. Vedno ima politični predznak. Če velja, da so imeli vsi ti procesi po koncu vojne, med njimi seveda tudi Rupnikov, nalogo vzpostaviti red, smisel, potem velja tudi, da se s pravno oprostitvijo sodelavcev nacistične Nemčije v Sloveniji ta povojni red začenja rušiti. Prav je, da se v Sloveniji pogovarjamo o okrutnosti povojnega partijskega režima. A ta pogovor ni dovolj. Pogovarjati bi se morali tudi o tem, zakaj se je del Slovencev odločil, da bo sodeloval z Nemci, za katere so bili Slovenci manjvreden narod. Pogovarjati bi se morali, kolikšna je bila pri tem tudi vloga katoliške cerkve.

Danes te razprave ni. Zgodovinska dejstva niso pomembna. Slovenija pri tem ni osamljena. Revizija zgodovine prinaša zlovešče pojave. Vnukinja Mussolinija Alessandra Mussolini je bila izvoljena v evropski parlament zgolj zato, ker ima Mussolini v Italiji še vedno veliko privržencev. Enako je v vzhodni Evropi, kjer se v imenu antikomunizma legitimira medvojno početje ljudi, ki so bili krivi za vojne zločine. Takšen je recimo primer Latvijca Herbertsa Cukursa, pilota, ki je v času nacistične zasedbe Latvije sodeloval pri pobijanju Židov, po vojni je zbežal v Urugvaj, kjer so ga leta 1965 ubili agenti izraelskega Mosada. Zraven trupla »klavca iz Rige« so našli dokumente o njegovi vpletenosti v masaker. Za skrajne latvijske desničarje je Herberts Cukurs danes heroj. Muzikal, ki opisuje njegovo usodo, pa nosi naslov »Junak ali morilec?«.

Ko so se minulo soboto sredi noči s Črnega vrha proti Dražgošam odpravili pohodniki, jih je na samem začetku pohoda na eni izmed hiš pričakala domobranska zastava. Nekdo jo je tja dal z namenom. Kot provokacijo, kot izziv. Domobranske zastave so med letoma 1943 in 1945 v Ljubljani ponižno plapolale skupaj z zastavami, ki so nosile veliki črni nacistični kljukasti križ. Pod njimi je korakal tudi Leon Rupnik. Z iztegnjeno roko je pozdravljal svojega prijatelja, nacista Erwina Rösenerja.

Zavržna dejanja

Sramotna odločitev in presenetljivo izkrivljanje zgodovine

Zaradi odločitve slovenskih sodnikov so protestirale različne organizacije. Mnenje Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je bilo pričakovano, Rupnik je namreč organiziral vojaške formacije, ki so se borile proti partizanom. Od političnih strank so bili najostrejši pri SD in Levici, kjer so denimo zapisali, da »razveljavitev sodbe generalu Rupniku ne spremeni zgodovinskih dejstev«. Bolj tiho so bili na slovenski desnici, recimo pri SDS.

A oglasile so se tudi judovske organizacije, ki jim zelo težko pripišemo političen predznak. Pri ljubljanskem Judovskem kulturnem centru so recimo zapisali, da bodo o »sramotni odločitvi vrhovnega sodišča obvestili svetovno javnost«, razvoj poraznih dogajanj, zanikanja holokavsta, revizije in perverzije zgodovine, oživljanja ter upravičevanja fašističnih in nacističnih grozodejstev pa bodo »budno spremljali ter se jim dejavno upirali«.

Nekaj dni kasneje je protestirala tudi Miriam Steiner Aviezer, članica posebne komisije Spominskega centra holokavsta Jad Vašem, ki ji je pred dobrima dvema letoma medaljo za zasluge izročil Borut Pahor. Visoko državno priznanje je dobila zaradi »ohranitve spomina na slovenske heroje človečnosti, ki so Jude reševali pred holokavstom«. Miriam Steiner Aviezer je opozorila, da lahko rehabilitacija Leona Rupnika v Sloveniji vodi v zelo negativne pojave.

V torek pa so slovenski veleposlanici v Izraelu Andreji Purkart Martinez ostro pismo poslali tudi iz Centra Simona Wiesenthala. Zapisali so, da »ta sramotna odločitev pomeni pretresljivo izkrivljanje zgodovine holokavsta in grozljivo žalitev številnih Rupnikovih žrtev in njihovih družin«. Veleposlanico so prosili, naj »protest poseduje pristojnim slovenskim oblastem, da bi lahko bili sprejeti ustrezni ukrepi za odpravo ogromne škode, ki jo je povzročila ta krivična odločitev slovenskega vrhovnega sodišča«.

Ko smo predsednika republike Boruta Pahorja, ta je leta 2018 v Washingtonu obiskal muzej holokavsta, vprašali, kaj si misli o odločitvi slovenskih vrhovnih sodnikov, je bil najprej pričakovano zadržan. Zapisal, je, da je »komentiranje ali izražanje mnenj o posameznih odločitvah vrhovnega ali kateregakoli sodišča s strani organov drugih vej oblasti z vidika zagotavljanja samostojnosti in neodvisnosti sodne veje oblasti nesprejemljivo in nedopustno. Zato tudi te odločitve vrhovnega sodišča ne komentiram.« V nadaljevanju pa je vendarle dodal: »Kljub temu menim, da bodo tudi generacijam za nami prisega generala Leona Rupnika Hitlerju, njegovo sodelovanje z okupatorjem in goreč antisemitizem v zgodovinskem spominu ostali zapisani kot zavržna dejanja.«