Do kolen v blatu 

Z novim letom so se številnim komunalam po Sloveniji iztekle pogodbe za odvoz komunalnega blata, ostanka po čiščenju odpadnih voda v čistilnih napravah. Ker pri nas tega odpadka zaradi vsebnosti nekaterih spojin, denimo težkih kovin, po zakonu ni dovoljeno odlagati, so do zdaj prek javnih naročil izbrani prevzemniki odpadno blato vozili na Madžarsko. Ta je dolga leta zelo velikodušno sprejemala ne samo slovensko, temveč tudi hrvaško blato, in ga zaradi nekoliko manj stroge zakonodaje uporabljala za rekultiviranje površin, saj iz njega sčasoma nastane kakovostna prst.

Lani poleti se je zapletlo. Madžarsko so čakale lokalne volitve in nekateri lokalni opozicijski politiki so začeli opozarjati na smrad in domnevna zdravstvena tveganja zaradi odlaganja blata. »Objavljenih je bilo veliko člankov o tem, da iz Slovenije in Hrvaške uvažamo smeti in drek, zato se je vlada odločila, da bo uvoz ustavila,« je pojasnil novinar revije Magyar Narancs Ákos Keller-Alánt. Na Madžarskem se je zgodilo zgolj to, kar bi se v Sloveniji verjetno že veliko prej.

A s tem so se pri nas začele težave. Zaradi dolgoletnega zanašanja na izvoz odpadkov država nima vzpostavljenega sistema, s katerim bi zanje lahko poskrbeli doma. Odpadna plastika se še lahko kopiči na dvoriščih podjetij za ravnanje z odpadki in čaka na odvoz v sežigalnice, skladiščenje blata pa je veliko zahtevnejše, pogosto tako rekoč nemogoče, saj komunalne službe nimajo primernih zmogljivosti zanj.

Komunalno blato je ključen sestavni del čiščenja odpadne vode. »Gre za združbe mikroorganizmov, ki vodo prefiltrirajo in iz nje odstranijo različne hranilne snovi, nanje pa se vežejo tudi različne kemijske spojine in kovine,« pojasnjuje Boštjan Mišmaš, prvi mož kanalizacijskega dela ljubljanskega javnega podjetja VOKA SNAGA. Z izkoriščanjem hranil se skupnosti bakterij množijo in rastejo, količina blata pa se povečuje. Zato je treba del tega sproti odstranjevati, da se ohranja učinkovitost čiščenja.

V Centralni čistilni napravi v Zalogu presežek blata po odstranitvi čaka proces obdelave, s katerim iz njega odstranijo čim več vode in ga zgostijo. Na koncu sušenja je v ostanku blata več kot 90 odstotkov suhe snovi. Končni proizvod so majceni peleti s kurilno vrednostjo, primerljivo s tisto, ki jo ima rjavi premog. Na leto »pridelajo« od 4000 do 5000 ton posušenega blata. »Škoda je, da plačujemo za izvoz blata v sosednje države, ko bi ga lahko pri nas uporabili za gorivo,« pravi direktor podjetja VOKA SNAGA Krištof Mlakar, ki je prepričan, da bi Ljubljana potrebovala lasten objekt za energetsko izrabo odpadkov.

V Sloveniji na leto nastane približno 80 tisoč ton odpadnega komunalnega blata. A večina manjših čistilnih naprav nima zagotovljene tako temeljite obdelave kot ljubljanska. Enako sušenje kot v tej čistilni napravi izvajajo le še v Novem mestu in Novi Gorici. Druge čistilne naprave oddajo z vodo veliko bolj prepojeno blato s precej intenzivnejšim vonjem, ki brez nadaljnje obdelave ni primerno za energetsko izrabo.

Ker je Ljubljana največji »proizvajalec« blata na slovenskem trgu, ima nekoliko dolgoročnejšo pogodbo za odvoz tega, a tudi ta se izteče sredi letošnjega leta. »To lahko postane huda težava, če ne bomo kmalu našli rešitve.« Odvoz komunalnega blata je v Sloveniji tržna dejavnost, s tem pa je odprta pot za različne mahinacije. »Na veliko javnih naročil se v zadnjem času sploh ne prijavi noben ponudnik. Tukaj se odpirajo vrata za špekulativni trg, kjer morda ponudniki tudi čakajo na dodatno zaostritev razmer in s tem višje cene,« svari Mlakar.

Okoljsko ministrstvo napoveduje, da bo v štirinajstih dneh predstavilo predlog dolgoročne rešitve. Nekatere manjše komunale že omenjajo možnost zastoja v delovanju čistilnih naprav, to pa bi lahko povzročilo veliko okolijsko škodo. Krištof Mlakar glede tega pomirja: »Nikakor niti delček odpadnih snovi ne bo izpuščen nazaj v okolje. Odpadno blato, če ga ne bo nihče odvažal, bo pač ostajalo pri nas na začasnem skladiščenju.« Verjetno pa bo za to potrebna interventna prilagoditev zakonodaje.