Več kot le žlikrofi

Gostilna Mlinar
Žirovska cesta 4, Spodnja Idrija
Tel.: 05 377 63 16
Mlinarjevi žlikrofujejo in karpačijo od srede do sobote od 12. do 22., ob nedeljah od 12. do 20. ure, ob ponedeljkih in torkih pa počivajo.

Ambient:
gostilna stare slovenske šole, v les odeta, v več sob razdeljena, z lepimi belimi prti, zadržano prijazno gospodinjo in nevsiljivo muziko

Napitki:
hišni vinar je Zaletel iz Brd, v vitrini pa je še nekaj klasičnih, skorajda obveznih polnitev

Dostopnost:
ovinkom in klančinam se ne boš mogel izogniti, a parkirnih mest je na cilju ob gostilni dovolj

Fino:
karpačo žlikrofi

Ne tako fino:
korajžnejša razlaga posebnosti bi bila na mestu

Goveji karpačo je stal 9, tunov pol evra več, tris žlikrofov in žlikrofi s škampi 14,8, srnin medaljon 18,5, čokoladna torta pa 3,5 evra.

»A lahko drugič že sredi dneva opozorite na ovinke? Ker lačen po tehle ridah ni ravno fino!« je godrnjal inšpektorski vajenec, ki je zavoljo pričakovane večerne konzumske mastitve že ves dan štedil kapacitete z vljudnim odklanjanjem vnašanja hrane. A je že tako, da se v Idrijo – Spodnjo pa še posebej – ne da priti po ravni cesti; velja pa tudi, da znajo vzorno pripravljeni domači idrijski žlikrofi hitro potolažiti od fure in lakote razrvane bauhke. In žlikrofi pri Mlinarju so vzorni. Ampak do tja še pridemo.

Začeti moramo namreč pri predstavah, s katerimi se človek takole hote ali nehote poda čez neki gostinski prag. Za tradicionalno domačo gostilno, potisnjeno visoko gor na desni breg Idrijce, človek pač pričakuje, da se bo držala v takšnih obratih trdno zasidranih železnih pravil. Ko to prepričanje učvrstijo še ambientalna postavitev in na kar obsežen, klasičen jedilni list zapisane postavke, si v brado že začneš prhati been there, done that, pred očmi pa se ti zvrstijo orukolani karpačati, zamokane omake ter mikrovalovljeni štrudlji. No, pri Mlinarju potem dobiš serijo streznitvenih šamarčkov, ki te hitro odvrnejo od prejudicirajočih praks.

Goveji karpačo je tu izjemen: brez kakršnekoli navlake, le res na tanko odrezane rezine prvovrstne govedine, rahlo zasnežene z ostružki parmezana in pokapane z blagim olivcem; njegov tunov podobnik je prav tako minimalističen, le da so na njem namesto parmezanovih ostružkov kosmi sočnega, aromatičnega mladega sira. Tudi o težkih omakah ni govora – zoren, mehak kos srninega hrbta je le na hitro opečen z vseh strani in narezan na konkretne rezine, ki razkrijejo njegovo rožnato sočnost; omaka so z malo olivnega olja montirani lastni sokovi, brusnice so varno spravljene v majhni skodelici, priložena štruklja – drobnjakov, predvsem pa sirov z dvema plastema (navadno + ajdovo) testa – pa jasno razkrivata zverzirano mojstrsko roko.

Ta je zaslužna tudi za žlikrofe – za klasične, ki smo jih na poslednjo pot pospremili s tremi različnimi dodatki – močno, jurčkasto gobovo omako, temno praženimi kreftnimi ocvirki in sočno, počasi kuhano bakalco – in za kreativne – pripravljene iz črnega, s sipino tinto zamešanega testa, polnjene s škampjim mesom in zabeljene s škampovimi repki, vloženimi v dišečo žafranovo omako. Pravoverni etnologi se verjetno križajo, ampak reč ni slaba! To velja tudi za sladico – čokoladna torta, v osrčju katere je kompakten in sočen ganache, spodaj kompakten biskvit, zgoraj pa lahkoten drobljiv posip, lahko z dodanimi, v čokolado pomočenimi krhlji mandarine, je perfekten primerek preproste sodobne domače sladice. Mlinar pa je primer preproste domače gostilne, ki ni slepo zazrta v preteklost, ampak iz nje jemlje navdih za izčiščeno kuharijo, kot se jo spodobi streči leta 2020. Odlično!