Smrtni dvoboj

Največja predavalnica ljubljanske filozofske fakultete je bila prejšnjo sredo skoraj premajhna za vse, ki so želeli prisostvovati filozofskemu dvoboju o evtanaziji. Soočila sta se dr. Igor Pribac in dr. Borut Ošlaj, profesorja z istega oddelka fakultete z diametralno nasprotnimi stališči do vprašanja pomoči pri končanju življenja.

Dogodek je bil nekaj posebnega. Kot je v uvodu pripomnil dr. Pribac, so dozdajšnji pogovori pretežno potekali med enako mislečimi, bodisi tistimi, ki podpirajo pravico do evtanazije, bodisi tistimi, ki ji nasprotujejo. »Zdi se tudi, da je bila doslej ta debata rezervirana za zdravnike in sogovornike, ki so si jih zdravniki izbrali.«

Še pred leti pa je po njegovih besedah veljalo, da v Sloveniji pravzaprav ni nikogar, ki bi si želel evtanazije. »Zdravniki so poročali, da takšnih primerov pravzaprav nimajo, in iz tega je sledil sklep, da o tej temi nima niti smisla razpravljati.«

Zid molka sta z javno zahtevo po pomoči pri končanju življenja porušila najprej akademik dr. Janko Pleterski, nato pa še upokojena učiteljica Alenka Čurin Janžekovič.

(Lažni) humanizem

Osvežujoče je bilo poslušati argumentirano razpravo brez sence vpliva rimskokatoliške cerkve, ki je močno prisoten tudi v republiški komisiji za medicinsko etiko. Dr. Ošlaj je v svojem uvodnem nastopu opozoril na družbeni kontekst, v katerem se pogovarjamo o uzakonitvi evtanazije in ki je ključen pri njegovem nasprotovanju. »Pri razpravi o evtanaziji se pogovarjamo o človekovem neznosnem trpljenju. To lahko nastopi v različnih fazah življenja, bodisi pri umirajočih, bodisi pri invalidih, bodisi pri tistih, ki trpijo za psihičnimi boleznimi. In rečemo lahko, da je trpljenja okrog nas precej. In da obstajajo številni razlogi, zakaj je živeti izpolnjeno življenje danes težje kot kadarkoli prej. Eden od razlogov je vsekakor v tem, da sodobni svet ni naravnan k temu, da bi služil posamezniku, temveč ravno nasprotno, vsak od nas je tukaj zato, da služi sistemu.«

Razkrajajo se socialne vezi med nami, je nadaljeval. Človek je po naravi socialno bitje, sodobna družba pa nas sili v čedalje večjo atomizacijo. »Čedalje bolj smo prisiljeni živeti sami. In ta osamljenost se dostikrat v ultimativni podobi zrcali v osamljenosti umirajočih. Zelo lahko si predstavljamo, da tisti, ki zbolijo za neozdravljivo boleznijo ali so kako drugače izpostavljeni neznosnemu trpljenju, v takšnem položaju pomislijo na dobro smrt, ki naj bi jo družba zagotovila posamezniku.«

Danes je človek prej socialno kot fizično mrtev. »Ko več ne prispevamo k bruto družbenemu proizvodu, ko postanemo samo še breme, nas družba izolira. Imamo številne primere ostarelih, ki so dobesedno zapuščeni.« In evtanazija, meni dr. Ošlaj, je najradikalnejši odgovor na ta položaj. »Predlog za uzakonitev evtanazije zato po mojem mnenju nažira določene standarde humanizma. Spominja me na predlog, da bi na ozki makadamski ovinkasti cesti uzakonili minimalno hitrost 130 kilometrov na uro.«

Predlog za uzakonitev evtanazije me spominja na predlog, da bi na ozki makadamski ovinkasti cesti uzakonili minimalno hitrost 130 kilometrov na uro. – Dr. Borut Ošlaj

Očitek o nažiranju temeljev humanizma je dr. Pribca zadel v živo. »V kodeksu medicinske etike, ki je veljal 20 let, vse do lanskega leta, in s tem zaznamoval generacije in generacije zdravnikov, je bilo zavzemanje za evtanazijo označeno za lažni humanizem. To je resna obtožba. Predpostavlja, da tisti, ki zagovarja evtanazijo, ne le govori neresnico, da torej sam verjame v dobro svojega stališča, ki pa ni pravilno, temveč celo dobro ve, da svoje stališče zagovarja kljub temu, da ve, da to ni dobro za ljudi.«

Tega člena sicer v prenovljenem kodeksu medicinske etike ni več, se je pa formulacija o lažnem humanizmu, kot je opozoril, pojavila v odzivu Slovenske škofovske konference na pobudo za uzakonitev evtanazije.

Institucionalizacija samomora

V razpravi se je izkazalo, da dr. Ošlaj s samim aktom skrajšanja življenja niti nima težav, skrbijo pa ga posledice uzakonitve te prakse. »Obstajajo faze življenja, v katerih je smrt najboljše zdravilo. Ostaja samo vprašanje, kako do smrti priti. Če bi bila pomoč pri smrti pacienta vezana izključno na tega pacienta, če bi s tem zgolj olajšali trpljenje temu pacientu, potem s tem nimam večjih težav. Tudi nikakor ne zagovarjam teze, da je evtanazija nedopustna zaradi svetosti življenja. Trdim, da je človeku v ekstremnih razmerah možno pomagati pri končanju življenja, vendar izven zakonodajnega okvira. Z uzakonitvijo evtanazije pa ne bi šlo za izolirano pomoč umirajočemu bolniku, temveč bomo hkrati negativno vplivali na številne družbene sisteme.«

Po njegovih besedah ima vsak človek pravico, da si vzame življenje. »Govorim izključno o tem, kaj se zgodi, če to osebno pravico, svoboščino, sprejmemo za pravno zagotovljeno pravico, ki za seboj potegne dolžnost države, da tej pravici ugodi. To pa je popolnoma druga situacija, ker izjemni primeri, ki se dogajajo že danes, postanejo zakonsko določeno pravilo.«

Pri tem se je iz občinstva v razpravo vključil dr. Dušan Keber in oporekal, da uzakonitev in nadzor v vsakem primeru pomenita napredek, ne pa nazadovanje, tudi v smislu večje varnosti in zmanjšanja števila zlorab. »Ne pogovarjamo se o tem, da bi z uzakonitvijo evtanazije ljudi silili, da izberejo to možnost. Pogovarjamo se o tem, da bi ljudem morali dati na voljo možnost razpolaganja s svojim življenjem.«

Iskanje kompromisa

Pri državah, ki so evtanazijo že uzakonile, zlasti pri Nizozemski, Belgiji in Luksemburgu, se je treba po mnenju dr. Ošlaja zavedati, da gre za nekoliko drugačne države od nas. »Imajo predvsem odlično urejen zdravstveni sistem in pretežno liberalno družbeno usmerjenost in staro protestantsko kulturo z višjo stopnjo družbene in individualne odgovornosti. Pa se tudi tam dogajajo zlorabe. Umirajo ljudje, ki jim ne bi bilo treba umreti. Kaj bi se torej zgodilo šele, če bi evtanazijo uvedli v naših razmerah nezadostno razvitega zdravstvenega sistema in ideološki razcepljenosti med liberalnim in nekoliko bolj konservativnim delom družbe?«

Po njegovem mnenju bi v slovenskih razmerah z uzakonitvijo evtanazije tiste, ki si takega načina smrti ne bi želeli, postavili v deprivilegiran položaj. »Neodgovorno se mi zdi v razmerah nezadostno razvite paliativne oskrbe ljudem, ki so izrinjeni na rob in ki so deležni suboptimalne zdravstvene oskrbe, ponujati izhod v obliki usmrtitve na zahtevo.«

Medtem ko se zagovorniki evtanazije pri sklicevanju na nizozemske in belgijske izkušnje praviloma opirajo na uradne statistike, ki kažejo zmanjšanje primerov končanja življenja brez izrecne vnaprej izražene volje po uzakonitvi, pa nasprotniki praviloma navajajo podatke nevladnih organizacij, ki praksi nasprotujejo in so zato pri interpretaciji podatkov mnogo bolj kritične.

Dr. Pribac je tako prepričan, da je debata o evtanaziji iskanje ravnovesja med dvema zahtevama. »Zahtevo, da nihče ne bi bil sistemsko predmet posiljevanja, ki bi ga pahnilo v smrt, gre torej za zaščito pred strahom pred takšnim nasiljem na eni strani, na drugi strani pa gre za zaščito oziroma jamstvo, da ob smrti ne bomo deležni neželenega trpljenja. Ugotavljam, da trenutna ureditev daje polno jamstvo prvi skupini, hkrati pa ne daje nikakršnega jamstva drugi skupini. Pravna regulacija evtanazije je iskanje kompromisa med tema dvema zahtevama.«

Soočenje dr. Pribca in dr. Ošlaja je očitno odprlo novo poglavje v slovenski javni razpravi o evtanaziji. Pripravlja se tudi soočenje dr. Ošlaja in dr. Kebra, v prihodnjih mesecih pa se utegne zgoditi, da si bodo javno izmenjali mnenja zagovorniki in nasprotniki evtanazije iz zdravniških vrst.

Zakonska pobuda

Priprava predloga za uzakonitev evtanazije poteka počasneje od pričakovanj

Skoraj eno leto je že minilo, odkar so v društvu Srebrna nit predstavili pobudo za pravno ureditev pomoči pri končanju življenja in napovedali pripravo zakonskega predloga.

Kot priznava eden od pobudnikov, dr. Andrej Pleterski, sin pokojnega Janka Pleterskega, ki je z zahtevo po evtanaziji pred dvema letoma sprožil javno razpravo, zadeva napreduje počasneje od prvotnih pričakovanj. »Zelo lahkoverno sem si predstavljal, da bomo zakon spisali že do sredine lanskega leta, trenutno pa lahko rečem zgolj to, da bo treba na končno verzijo počakati vsaj še nekaj mesecev.«

Trenutno, pravi, imajo na mizi prvo grobo različico zakona, pri čemer bo potrebnega še precej dela, da bodo z besedilom dovolj zadovoljni, da ga bomo lahko predstavili javnosti. Nam je pa zaupal nekaj osnovnih izhodišč. »Osnovno načelo je, da se vse zgodi na večkrat ponovljeno željo dobro informiranega bolnika, ki jo bo lahko kadarkoli preklical. Pod nobenim pogojem ne bo dopuščeno končanje bolnikovega življenja proti njegovi volji, na kar populistično opozarjajo nasprotniki uzakonitve evtanazije.«

Ker bo za veljavnost bolnikove izjave nujna njegova opravilna sposobnost, bo pomembno vlogo predvsem pri nevrodegenerativnih boleznih vlogo igrala vnaprej izražena volja, pri kateri bo treba določiti tudi skrbnika, človeka, ki mu bolnik zaupa, da bo namesto njega uveljavljal njegovo voljo.

»Predstavljam si, da se bo naša kultura razvila do te stopnje, da se bodo ljudje zavedali, da ni treba poskrbeti le za svojo pokojnino, temveč da je treba tudi za vprašanja v zvezi s koncem svojega življenja poskrbeti čim bolj zgodaj,« pravi dr. Pleterski.

Za zdaj niso bili v stiku s predstavniki političnih strank, ki bodo imele končno besedo pri sprejemanju zakona. »V nobenem trenutku ne želimo ustvariti niti najmanjšega vtisa, da za našim delom stoji katerakoli politična stranka. Ko bo predlog javno predstavljen, pa bomo vsebino vsekakor predstavili vsem poslanskim skupinam.«