Klofuta šolstvu

Skoraj natančno leto dni je, odkar je med slovenskimi starši, babicami in dedki, učenci, učitelji in zaskrbljenimi občani krožila peticija Društva Svet staršev o nujnosti sprememb šolskega sistema in se bliskovito širila po spletu. Kot blisk se je razširila po vsej Sloveniji, z enako hitrostjo so se razširile tudi informacije, da naj bi bil finski šolski sistem napreden in da ponekod v osnovnih šolah ne poznajo domačih nalog. Strokovno popolnoma nedosledna peticija – četudi je postavljala prava vprašanja, so bile predlagane rešitve nespametne – je spodbudila politični odziv. Minister za izobraževanje Jernej Pikalo se je na začetku lanskega februarja sestal s pobudnico peticije Natašo Šram in ji obljubil, da bo pozive zaskrbljenih uslišal. Napovedal je resen strokovni premislek o prenovi slovenskega šolstva.

Na ministrstvu za izobraževanje so si potem vzeli veliko časa. Leto dni so razmišljali, se pogovarjali, tehtali to in ono, izbirali ljudi, delali sezname, pozivali, konec prejšnjega tedna pa sklicali tiskovno konferenco in predstavili člane strokovne komisije, ki naj bi pripravila novo belo knjigo, nov strateški dokument za začrtanje smeri razvoja slovenskega šolstva v prihodnjem desetletju. Bela knjiga naj bi bila skratka »korak v prihodnost«; ali kot je dejal minister Jernej Pikalo: »Izobraževalni sistem je generator prihodnosti in je tisti, kjer se družbene spremembe najbolj poznajo.« Potem je bila na tiskovni konferenci izrečena še kopica velikih besed o šoli in tehnoloških, družbenih, demografskih spremembah, ki nas čakajo.

V Sloveniji sta bili do zdaj narejeni dve beli knjigi o šolstvu, prva je nastala sredi devetdesetih let v času ministrovanja Slavka Gabra, očeta slovenske devetletke, druga je mlajša, leta 2011 jo je v času ministrovanja Igorja Lukšiča pripravil dr. Janez Krek, predsednik nacionalne strokovne komisije. Zdaj Pikalo obljublja tretjo knjigo, in to čeprav veliko predlogov iz zadnje bele knjige še ni bilo uresničenih, hkrati pa ni bila narejena resna strokovna analiza, kaj je bilo dobrega in kaj je bilo malo manj dobrega v tem strateškem dokumentu.

Kakšni so nameni ministrstva, dobro pokaže sestava komisije. Vodi jo dr. Jernej Lenarčič, direktor Instituta Jožef Stefan, ugleden strokovnjak za robotiko in umetno inteligenco, ki pa se na šolsko politiko ne spozna. To samo po sebi ne bi bila velika težava, če bi bila večina drugih članov strokovnjakov za različna področja šolstva. A niso. V komisiji sta dva nekdanja ministra za šolstvo, dr. Pavel Zgaga, ta je res strokovnjak za visoko šolstvo, in dr. Igor Lukšič, politolog in nekdanji predsednik SD. Minister za izobraževanje Pikalo je bil nekoč Lukšičev asistent na fakulteti. V komisiji, ki naj bi pripravila belo knjigo, sedijo še predavatelj etike na Teološki fakulteti ddr. Vojko Strahovnik, dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič s Fakultete za socialno delo, sociologinja dr. Ksenija Vidmar Horvat s Filozofske fakultete, upokojeni ravnatelj Darko Rebernik in Mihaela Novak Kolenko, pravnica z ministrstva za izobraževanje. Takoj, že pred uradnim imenovanjem, je komisijo zapustila sociologinja dr. Alenka Švab s Fakultete za družbene vede. Na šolstvo se med vsemi člani strokovne skupine najbolje spozna Branimir Štrukelj, ki je predsednik šolskega sindikata. Pri svojem delu je uspešen, a znanstveno se s sistemom šolstva in izobraževanja ne ukvarja.

Da ne bo nesporazumov, ljudje, ki so v skupini, so izvrstni strokovnjaki na svojih področjih, toda večina izmed njih ne pozna zakonitosti izobraževalnih sistemov. O tem ne vedo veliko. Hkrati pa v Pikalovi strokovni ekipi ni nobenega predstavnika Zavoda za šolstvo, ni strokovnjaka, ki bi delal na Pedagoškem inštitutu, posameznika, ki se ukvarja s poklicnim izobraževanjem ali s predšolsko vzgojo ali z osnovno šolo ali z izobraževanjem odraslih, ni pedagogov, ni praktikov, ni velikih imen … Nekateri so sodelovanje v tem projektu že vnaprej zavrnili, med njimi recimo nekdanji minister za šolstvo Slavko Gaber.

»Minister veliko in lepo govoriči o šolstvu, predvsem o osnovnem šolstvu pa ne ve veliko, stresa floskule.«

Zaradi sestave komisije je v ponedeljek dopoldne v javnost prišlo protestno pismo več kot sto podpisnikov, ki se strokovno ukvarjajo s šolstvom. V njem ministru očitajo sprenevedanje. Prva dva podpisnika sta dr. Klara Skubic Ermenc, predsednica Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, in dr. Damijan Štefanec z oddelka za pedagogiko ljubljanske Filozofske fakultete. »To je klofuta, ki jo je ministrstvo za izobraževanje na čelu z ministrom Jernejem Pikalom brezsramno prisolilo vsem, ki se v tej državi ukvarjajo (tudi) s sistemskimi vprašanji vzgoje in izobraževanja,« je med drugim zapisano v pismu. Ta klofuta, kot pišejo, ni prisoljena le stroki, temveč jo je »šolska politika prisolila vsem državljankam in državljanom, ki so dejansko verjeli, da si ministrstvo prizadeva z novo belo knjigo poiskati odgovore na mnoga sistemska vprašanja, ki neposredno in posredno vplivajo na kakovost in pravičnost vzgoje in izobraževanja v tej državi.«

Gregor Pečan je predsednik Združenja ravnateljev in ravnateljic. Vseskozi je zelo skeptičen do ministra Pikala. »Zdaj, ko sem videl, kako je sestavljena strokovna komisija, so se moji strahovi potrdili. Ta komisija je takšna, da prave prenove šolstva sploh ne bo. Minister veliko in lepo govoriči o šolstvu, predvsem o osnovnem šolstvu pa ne ve veliko, stresa floskule. Kakšno je bilo edino resno napotilo ministra o tem, kaj so osnove bele knjige? Le to, da ne sme biti preveč debela.«

To je seveda res. Temeljna zamisel ministrstva je, naj strokovna komisija pripravi manjšo knjižico, usmeritev, resolucijski dokument, konceptualni razmislek o izzivih prihodnosti, na podlagi katerega naj bi se določale podrobne strokovne izpeljave. Na prvi pogled se to ne zdi neumno. Nekatere evropske države imajo svoje bele knjige narejene tako (recimo Finska), spet druge poznajo daljše, obsežnejše dokumente. A če bi bilo to mišljeno resno, bi morala razprava potekati v več krogih, za njo bi morali stati raziskave, zakonski predlogi, kurikularni premisleki in podobno.

Z ministrstva se zdaj branijo. Podpisnikom protestnega pisma odgovarjajo, da gre za nesporazum. Pravijo, da ima minister vso pravico in odgovornost, da izbere skupino strokovnjakov in da ti potem lahko, če to želijo, sami izberejo ljudi, s katerimi sodelujejo. Torej tudi strokovnjake s specifičnih področij šolstva. Kaj več o tem niso govorili, prav tako pa niso razkrili izhodiščnih analiz, ki naj bi jih komisija uporabila. Ta namreč, kot so pojasnili časopisu Večer, potrebuje »kreativni mir«. Strošek priprave nove bele knjige v treh letih ne bo presegel 130 tisoč evrov, kar je sicer bistveno manj, kot so stale prejšnje različice bele knjige.

Ambicioznost ni dovolj. Kdor se med razmislekom o prihodnosti šolstva odpove stroki, s tem razmislekom ne misli resno.

Resne države tega seveda ne počnejo tako. Ko je nekoč, pred desetletji, francoska vlada razmišljala, kaj naj stori s šolstvom, je za nasvet povprašala Pierra Bourdieuja, vplivnega francoskega filozofa in sociologa, ki je bil že prej avtor številnih del s področja izobraževanja, razvil je recimo teorijo kulturnega kapitala. Podobno so deset let kasneje storili v Kanadi. Jean-François Lyotard je prelomno delo Postmoderno stanje – poročilo o vednosti (znanju) napisal za Svet univerz pri quebeški vladi, pisal je o koncu velikih zgodb, o koncu emancipacije razumnega subjekta. »Seveda ni nujno, da o šolstvu razmišljajo le pedagogi,« pravi dr. Zdenko Kodelja s Pedagoškega inštituta. »Vprašanje, kako bosta robotika in umetna inteligenca vplivali na družbo in s tem tudi na izobraževanje, je zelo pomembno. Sloveniji manjka osnutek strategije razvoja države, ki bi bil lahko tudi smerokaz za neko belo knjigo, a glede ministrove ekipe je temeljna težava v tem, da v njej ni veliko ljudi, ki bi res poznali šolstvo. Vprašanje je torej, kaj lahko takšen dokument resnično prinese dobrega za šolstvo v Sloveniji. Poleg tega pa, kdo ga bo udejanjil, ko pa so številni učitelji in učitelji učiteljev na univerzah ministrovo odločitev dojeli kot izraz nezaupanja do njih in do stroke, ali natančneje rečeno, do vseh znanstvenih ved, katerih predmet preučevanja sta prav vzgoja in izobraževanje.«

Nič ni narobe, če je minister ambiciozen. Šolstvo v Sloveniji res potrebuje sistemske premisleke in spremembe. A ambicioznost ni dovolj. Kdor se med razmislekom o prihodnosti šolstva odpove stroki, s tem razmislekom ne misli resno. Ministrova bela knjiga je za zdaj povzročila dvoje: prvič, po nepotrebnem je razjezila šolske strokovnjake, praktike, učitelje, ravnatelje in druge, ki se jim zdi ministrov nastop »podcenjujoč«; in drugič, s prelaganjem odločitev, natančno to je namreč storil Pikalo, se lahko Sloveniji znova zgodi še kakšen »populistični udar zgroženih staršev«, podoben že prej omenjeni peticiji.

Pri vsem skupaj se ni mogoče otresti vtisa, da je bela knjiga PR-projekt ministra Jerneja Pikala in njegove stranke SD. Na zunaj je ta knjiga bleščeča, znotraj pa brez vsebine.