Psihofizična kondicija SDS

Domovina ne potrebuje naborništva, domovina potrebuje zdravo pamet

Kdor misli, da je v politiki pomembno to, kar se zdi na prvi pogled, torej vsebina predlaganih ukrepov, se moti. Vsebina je del zgodbe, drugi, pomembnejši del je vtis, politični odmev aktualnega trenutka.

Natančno tako je tudi v obujeni zgodbi o naborništvu, ki jo je te dni »v imenu domovine« razširila stranka SDS. Ta je sredi januarja v parlamentarni postopek vložila zakonski predlog, po katerem bi obvezno služenje vojaškega roka za vse moške v Sloveniji trajalo šest mesecev, tisti pa, ki bi se sklicevali na ugovor vesti, oporečniki, ki ne želijo poprijeti za orožje, bi morali (kar je diskriminatorno) v civilu služiti 12 mesecev. Glavni razlog za ponovno uvedbo naborništva naj bi bilo, prosto po SDS, »propadanje Slovenske vojske« ali korektneje: odvračanje vojaških groženj, krepitev domoljubja, narodne zavednosti in celo, kot pravi poslanec SDS Žan Mahnič, »krepitev psihofizične pripravljenosti državljanov«. SDS bi nabor uvedla že 1. septembra letos.

Najprej nekaj besed o naborništvu. Res je, da je Slovenska vojska danes v zagatnem stanju, zato nova bela knjiga o obrambi v prihodnjih 15 letih predvideva redno zaposlitev za 8000 poklicnih vojakov in povečanje financiranja vojske na 2 odstotka slovenskega BDP. Danes ima Slovenija v stalni sestavi okoli 6400 vojakov, sredstva za obrambni resor se v zadnjem času povečujejo. Leta 2020 znašajo 545,85 milijona evrov, kar je približno 1,08 odstotka BDP. Znesek, namenjen za obrambo, naj bi se v prihodnjih letih začel občutno povečevati in že leta 2025 dosegel 1,5 odstotka BDP. Po načrtih generalštaba naj bi Slovenija v prihodnjih letih med drugim kupila samovozne havbice, večnamenske helikopterje in nov sistem zračne obrambe kratkega do srednjega dosega. A glavna težava Slovenske vojske ni denar, temveč število rednih vojakov. Teh je premalo. V obramboslovni stroki je popolnoma jasno, da se redna sestava z naborniškim sistemom ne more popolniti, kadrovski viri se polnijo drugače.

Slovenija ni vojaško ogrožena država. »Varnostne grožnje v Sloveniji so povezane z gospodarstvom, podnebnimi spremembami, naravnimi nesrečami, ekološkimi katastrofami – za vse to ne potrebuješ vojske, nabornikov, temveč druge varnostne mehanizme,« je že pred leti na to vprašanje v Mladini odgovoril nekdanji načelnik generalštaba dr. Iztok Podbregar.

Med domoljubjem in vojsko, nasiljem in ljubeznijo ni prave povezave.

Če strokovni razlogi za ponovno uvedbo naborništva niso dovolj prepričljivi, se za zakonskim predlogom SDS skriva kaj drugega. V tem primeru je to politika in propaganda. To hitro postane jasno ob pregledu internetnih objav največje opozicijske stranke. Svoje volivce nagovarja z gesli, kot so »domovina te potrebuje«, in objavljanjem fotografij moških neevropskega rodu, pod katerimi je zapisano »ponovna uvedba vojaškega roka – za večjo varnost državljanov«, kajti »čas, v katerem živimo, je čas, ko so varnostne razmere precej kritične tudi zaradi #IlegalniMigranti«.

Fotografija je nastala septembra 2015, slikana je na Obrežju, različne fotografske agencije pa jo ponujajo pod gesli »begunci«, »Sirija«, »migranti«, »kriza«, »muslimani« itd.

A naivno bi bilo verjeti, da se za zamislijo o naborništvu skriva zgolj politika strahu. Argumenti zagovornikov naborništva prej ko slej pripeljejo do trditev, da je naborništvo potrebno, »ker so otroci pusiji«, »ker potrebujejo močno roko«, »ker tisti, ki niso služili vojske, niso pravi deci,« in podobne neumnosti. »To, da nekdo danes zahteva obvezno služenje vojaškega roka, in to z napol obscenimi idejami o mamicah in deklicah, ki hočejo uniforme, ter potrebi po tem, da sinček, ko pride domov, čim natančneje pospravi posteljo, je vseeno malce preveč … Nočem verjeti, da poneumljanje tako hitro in tako globoko napreduje,« je o vsem tem enkrat že dejala antropologinja dr. Svetlana Slapšak. Gre za popolnoma preživel, že skoraj obscen pogled na odraščanje in povsem napačen, izključujoč pogled na vprašanje domoljubja. Med domoljubjem in vojsko, nasiljem in ljubeznijo ni prave povezave.

Vzorci iz namišljene tradicije ne morejo reševati težav sodobne družbe. Lahko pa rešujejo kaj drugega. Če poslanca Mahniča res skrbi psihofizična kondicija, lahko namesto tega, da s puško v roki poseda po lovskih opazovalnicah, raje teče kakšen kilometer ali dva in v imenu duhovnega miru prebere Remarquovo delo Na Zahodu nič novega, če pa mu je bližje znanstvena fantastika, pa Vonnegutovo klasiko Klavnica pet. Če je vse to zanj prezahtevno, gre vendar za leposlovna dela, lahko začne s povzetkom slovenske ustave, kjer je v 124. členu zapisano, da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«.