Pot v skrajno desno Slovenijo

Evropski parlament je sredi januarja podprl resolucijo, v kateri so evroposlanci poudarili, da se stanje vladavine prava na Madžarskem in Poljskem slabša. Za resolucijo je glasovala večina članov Evropske ljudske stranke (ELS), ki ji za zdaj še pripada madžarski premier in predsednik stranke Fidesz Viktor Orbán. Od slovenskih članov ELS je za glasovala tudi evroposlanka Ljudmila Novak iz NSi, evroposlanca Romana Tomc in Milan Zver iz vrst SDS sta bila seveda proti, Franc Bogovič iz SLS pa se je vzdržal. V svojem pisnem pojasnilu je bila Ljudmila Novak zelo jasna. »Skregano z zdravim razumom je, da tisti, ki kršijo človekove pravice, govorijo o vrednotah krščanske demokracije. Resolucijo sem podprla, ker se strinjam, da se v EU vzpostavijo mehanizmi za nadzor delovanja pravne države v državah članicah EU. Očitno namreč je, da se v nekaterih državah članicah EU dogajajo kršitve človekovih pravic, kjer se dokazano nedopustno posega v neodvisnost delovanja sodstva in medijev.« Skrajno desne stranke so danes problem Evrope in tudi evropskih konservativcev.

A eno je resolucija evropskega parlamenta, to je bila šele uvertura v dejansko odločanje o usodi Fidesza znotraj Evropske ljudske stranke. Evropska ljudska stranka bo o Fideszu odločala prihodnji ponedeljek, 3. februarja.

Največji zaveznik in podpornik Fidesza v evropski zvezi konservativnih strank je slovenska SDS. Ni čudno torej, da so njegovi predstavniki nemudoma začeli napadati Novakovo. Dolgoletni poslanec Jože Tanko in podpredsednik državnega zbora je šel tako daleč, da je zapisal, da je to izjava kmetice na politični šahovnici, ki ne loči med dejstvi in provokacijami.

Vse to navajamo, da bi spomnili na dejanske politične razmere v Sloveniji in v Evropi. SDS, ki so ji v paniki po odstopu predsednika vlade Marjana Šarca predsedniki manjših političnih strank začeli izrekati izraze (neverjetno ponižne in dobrikajoče) podpore pri morebitni sestavi vlade, s katero bi preprečili predčasne volitve, zaradi vladne krize ni postala čisto nič drugačna, kot je bila še pretekli teden. Gre za politično stranko, ki je danes problem Evrope in Slovenije, na te pojave pa je Evropa danes izredno pozorna. A tako je bilo tudi mnenje strank, ki danes govorijo o potencialnem sodelovanju s SDS. Naj kar navedemo izjave, ki so jih pred volitvami in po njih dajali predsedniki strank, ki danes ne vidijo ovir za sodelovanje s SDS in Janezom Janšo. Ali bi po naslednjih volitvah sklenili koalicijo s SDS oziroma s SDS pod Janševim vodstvom? Iz SMC so pred volitvami jasno odgovorili: »Ne.« Tudi Nova Slovenija je imela podobno stališče, le še obrazložili so ga: »Koalicija med NSi in SDS je možna, a brez Janeza Janše. Odločitev je njegova.« Stranka Alenke Bratušek je bila še bolj jasna: »S strankami, katerih stališča niso samo neprimerna, temveč včasih preprosto sramotna, že danes ne sodelujemo in ne nameravamo niti v prihodnje.« Tudi v DeSUS so bili jasni: »DeSUS ne bo šel v koalicijo s stranko SDS.«

Anketa, ki jo je za časopis Dnevnik v ponedeljek, 27. januarja, izvedla agencija Ninamedia

60,5 %
Čim prej naj bodo predčasne volitve

19,4 %
Šarec naj sestavi novo koalicijo

10,4 %
Vlado naj vodi nekdo tretji

Podobno je bilo tudi mnenje drugih strank. Socialni demokrati: »Ne vidimo, da bi Socialni demokrati lahko v prihodnji vladi sodelovali s stranko SDS pod vodstvom Janeza Janše, ki v zadnjih nekaj letih neprestano deluje v smeri razdora v družbenem in političnem prostoru, sovraštva do drugače mislečih in nezmožnosti doseganja kompromisov o pomembnih projektih, ki so v korist države ter državljank in državljanov.« Lista Marjana Šarca je imela naslednje stališče: »Ne vidimo možnosti sodelovanja. Nismo naklonjeni nobenim skrajnostim in radikalnim pogledom na politiko.« In seveda je imela enako stališče tudi Levica: »Glede na programske usmeritve in dosedanje delovanje ne vidimo možnosti, da bi pri tem lahko sodelovali s SDS.«

Se je SDS do danes kaj spremenila? Se je spremenil predsednik SDS Janez Janša? Ne, čisto nič. SDS je ostala popolnoma enaka, z enakimi stališči do migrantov, z enakimi stališči do drugačnih, prav tako se ni spremenil Janez Janša. Edino, kar se je spremenilo, je politična stabilnost: ni je namreč več. Vsega je kriva možnost predčasnih volitev, na katere je ob odstopu z mesta predsednika vlade pozval predsednik LMŠ Marjan Šarec. A od tega trenutka hitijo predsednici in predsednika strank SMC, NSi, DeSUS, SAB zagotavljati, da so pripravljeni sodelovati v nekakšni vladi narodne enotnosti, četudi jo bo sestavil Janša, vodil pa sam ali njegov izbranec na mestu predsednika vlade.

Vrnimo se na dan Šarčevega odstopa. V ponedeljek ob deseti uri je Šarec torej nastopil na tiskovni konferenci in napovedal svoj odstop. Dejanskih, vsebinskih razlogov, o katerih sam sicer ni govoril, je več. Šarcu se je ob vprašanju ukinjanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja razcepila stranka na ravni vlade, odhod iz vlade sta napovedala tako minister za zdravje Aleš Šabeder kot finančni minister Andrej Bertoncelj. A kakor je Šarec ves čas govoril, da je njegova stranka nad ideološkimi razpravami, sta to ministra, s katerima se je stranka najbolj ideološko razhajala. Oba sta namreč ekonomsko strogo liberalca, zlasti Bertoncelj, ki je dejansko minister, ki je tudi ves čas blokiral izvajanje dogovora o sodelovanju z Levico, zlasti pri obdavčitvi premoženja in kapitala. A to ni bil edini razlog za Šarčevo ravnanje, pri čemer že pred tem niso dobro sodelovali. Z odhodom Levice pa so se vse stranke koalicije začele počutiti močnejše in manj nadomestljive. Raven odnosov je v koaliciji začela padati že pol leta po imenovanju vlade, eskalirala lani poleti, ko noben predlog Levice ni več dobil podpore v koaliciji, dokončno pa postala neznosna po odhodu Levice iz programskega sodelovanja. A odgovornost za to ima seveda tudi Šarec. Ministri na primer poročajo o neznosni grobosti Šarčevega pribočnika, državnega sekretarja Damirja Črnčeca, tudi o grožnjah. Ter seveda o odsotnosti sodelovanja, postavljanju pred izvršena dejstva, javnih napadih in poniževanju. A to še ni vse, kar bi lahko vplivalo na Šarčeve odločitve.

Prejšnji torek so v državnem zboru za zaprtimi vrati člani komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami zasliševali že omenjenega Črnčeca. A v nasprotju s pričakovanji, da ga bodo zasliševali o domnevno nezakoniti zaposlitvi Šarčeve znanke na slovenski obveščevalni agenciji, so Črnčeca poslanci SDS in NSi soočili z domnevnimi prisluhi, ki naj bi nakazovali, da je kot vodja obveščevalne agencije Sova v času vlade Janeza Janše (ali je to počel po pooblastilu ali na lastno pest, se ne ve) »sodeloval« z lobisti hrvaškega Agrokorja, ki so takrat v Sloveniji pripravljali možnost nakupa Mercatorja. Gre za zelo resne obtožbe na račun Črnčeca. O resničnosti navedb danes ni mogoče soditi, a nova afera je bila pripravljena.

Se je SDS do danes kaj spremenila? Se je spremenil predsednik SDS Janez Janša? Ne, čisto nič. Edino, kar se je spremenilo, je politična stabilnost: ni je namreč več.

Če torej Šarec ne bi odstopil v ponedeljek, bi bil danes Šarec v zelo težkem položaju: soočal bi se z odstopom vsaj finančnega ministra Bertonclja (Šabeder je svoj ponujeni odstop razkril šele po Šarčevem odstopu) in morda s hudimi obtožbami na račun svojega sicer tako za javnost kot politične partnerje spornega državnega sekretarja. Ob čemer ni nepomembno, da se je Janša že vsaj pol leta trudil destabilizirati vlado in koalicijo, predsedniku SMC Zdravku Počivalšku (ali njegovemu izbrancu) mesto predsednika nekakšne prehodne vlade na primer ponuja že od imenovanja na mesto predsednika SMC. Tudi ta negotovost je nedvomno vplivala na Šarčevo odločitev, kar je v svojem nastopu ob odstopu tudi nakazal.

In prav pri SMC se velja ustaviti. Čeprav danes mediji in politični analitiki ter tudi sami politiki ponavljajo, da je zdaj vse v rokah Janeza Janše, da je torej Šarec prepustil usodo države in vlade Janši, je resnica malce drugačna. O predčasnih volitvah ali novi vladi namreč danes dejansko odloča tretja največja stranka v državnem zboru, Stranka modernega centra. To je tudi razlog, da se je Janša zadnjega pol leta tako aktivno ukvarjal s SMC; ni je napadal ne kritiziral, ampak je predsedniku SMC vztrajno pošiljal ponudbe in se mu dobrikal.

Vendar pa Janša ni edini, ki se je ves čas zavedal moči SMC. Drugi je prav Šarec. Poskusi približevanja med LMŠ in SMC imajo dolgo brado in tudi nemalo konfliktnih trenutkov. Eden od njih je Šarčeva zavrnitev skupnega nastopa vseh treh liberalnih strank na volitvah v evropski parlament. V javnost je pricurljala tudi informacija o poskusu združitve LMŠ in SMC v času, ko jo je še vodil Miro Cerar: stranki bi se združili, Cerar pa bi se umaknil na mesto člana evropske komisije v Bruselj, torej na mesto komisarja. Ta možnost je propadla zaradi nasprotovanja, zlasti poslancev SMC, sami ideji združitve. A to niso bili edini pogovori med strankama. Stranki sta namreč prišli že tako daleč, da so z analizami ugotovili, da se na primer volilni okraji sedanjih poslancev obeh strank sploh ne prekrivajo – da bi torej, če bi šli na primer na volitve danes, na volitvah lahko skupaj pod enotno listo nastopili vsi poslanci LMŠ in SMC v istih okrajih, v katerih so bili izvoljeni leta 2018.

Vrnimo se torej v ponedeljkovo dopoldne in novinarsko središče vlade, v katerem je Šarec oznanil svoj odstop. Končal ga je namreč z naslednjimi besedami: »Počivalšku in stranki SMC ponujam partnerstvo, o tem smo se že pogovarjali. Ponujam ga tudi lokalnim listam, iniciativam in vsem, ki bodo zainteresirani z mano iti na volitve. Naj ljudje povedo, ali nam zaupajo ali ne. To bi bilo najbolj demokratično in pošteno.« Morda se je takrat dejstvo, da je Šarec izpostavil kot morebitno prihodnjo partnerico ravno koalicijsko stranko, ki ima izmed vseh v koaliciji danes najnižjo javno podporo, zdelo presenetljivo. A danes, ko je že jasno, da je SMC tista, ki bo odločala o predčasnih volitvah ali novi vladi, je seveda drugače.

Zato je treba natančno pogledati, med katerimi možnostmi se zdaj odločata SMC in njen predsednik Počivalšek. Prva možnost je seveda, da podpreta predčasne volitve in na njih nastopita sama.

SMC, ki ima danes deset poslancev sicer zelo različnih nazorov, nima praktično nobene možnosti, da bi ponovno prišla v državni zbor. Počivalšku ni uspelo ogreti src volivcev, očitno je, da nima politične karizme, ki bi pritegnila volivce, z odhodom prvega predsednika Cerarja – ki ga v stranki sicer danes zelo črtijo – je stranka dejansko izgubila še tisto minimalno podporo, ki so jo zaznavale ankete. Za SMC, njene ministre in poslance, je to torej zelo slaba možnost.

Druga možnost, danes se zdi najbolj realna, je sodelovanje SMC v novi vladi. Vendar to ne pomeni avtomatično vlade, v kateri bo tudi SDS. Ne glede na doslej izrečene besede in ponudbe ter zaklinjanja pa je možnih novih koalicij več, kot se zdi v tem trenutku. Ena izmed njih je namreč tudi delno spremenjena sedanja. A vrnimo se k tisti, ki se vseeno zdi najbolj verjetna: koalicijo, ki bi nastala okoli SDS.

Danes je glede te vlade še vse odprto. Na koncu pogajalskega cikla, ki se je šele začel, se lahko enako verjetno zgodi, da SDS oblikuje vlado, ki jo vodi Janez Janša, da na koncu pogajanj postane njen predsednik res celo Počivalšek, ki mu SDS zagotavlja večino, lahko pa kdo od tretjih kandidatov. Danes smo kljub nekaterim odločnim sporočilom namreč priča šele pogajalskim izhodiščem, dejanska pogajanja se bodo začela šele po pogovorih s predsednikom republike Borutom Pahorjem (ki je sicer politični zaveznik Janeza Janše).

Na prvi pogled se vse težave SMC, možnost izginotja s političnega prizorišča, lahko rešijo razmeroma preprosto, torej z vlado, ki jo oblikujejo z Janezom Janšo oziroma SDS ter drugimi partnerji. A le na prvi pogled. Ni zelo verjetno namreč, da bodo v tem primeru vsi poslanci ostali člani SMC; ni jih malo, ki imajo do tega resne zadržke. Poslanska skupina se lahko hitro zmanjša, tudi LMŠ bi znala kakšnega poslanca prepričati, naj prestopi v njihovo stranko. Tudi člani organov stranke so do Janše mnogo bolj zadržani kot sam predsednik Počivalšek. Pa ne le to. Miro Cerar zelo verjetno ne bi bil več minister za zunanje zadeve, s Počivalškom sta že dolgo časa na bojni nogi, ne nazadnje ga je Počivalšek poskušal prepričati, da zapusti mesto ministra. A to ima posledice: v tem primeru se namreč Cerar vrača na mesto poslanca v državni zbor. In zelo malo verjetno je, da bi Cerar podprl koalicijo s SDS, glede na vse, kar mu je ta stranka naredila kot predsedniku vlade v prejšnjem mandatu in kakšna stališča je do teh skrajno desnih strani izrekel.

Cerar v svojem mnenju o SDS ni osamljen. V trenutku, ko bi se torej SMC odločila, da gre v koalicijo s SDS, bi se lahko močno ošibila. To ni tvegano le za Počivalška, ampak tudi za Janšo.

A to seveda še ni vse. Čeprav namreč SMC, SAB, DeSUS in SNS, torej stranke, ki imajo danes zelo nizko javnomnenjsko podporo, tvegajo, da jim na morebitnih predčasnih volitvah ne uspe priti v parlament, pa bo na podporo tem strankam v volilnem telesu zelo močno vplivalo, če vstopijo v koalicijo s SDS. Večina volivcev jih je namreč volila tudi zato, ker z Janšo niso bili pripravljeni sodelovati. V trenutku, ko bodo torej vstopili v koalicijo s SDS, bodo v očeh svojih volivcev »mrtve«, izdale bodo temelje svoje zadnje kandidature. S tem pa bodo te stranke prepuščene na milost in nemilost SDS. Janša jim bo lahko, če smo malce dramatični, vsak mesec posebej sporočal, ali bodo še dobili poslansko, ministrsko ali kakšno drugo funkcionarsko plačo. Popolnoma brez moči bodo, imel jih bo popolnoma pod nadzorom tudi pri odločitvah, ki jih bodo sprejemali. Gre torej za izjemno tvegano ravnanje.

V trenutku, ko bodo SMC, SAB ali DeSUS podpisale koalicijsko pogodbo s SDS, jim bo podpora padla, s tem pa bodo na milost in nemilost prepuščene SDS in Janši.

A kot smo zapisali, to ni edina možna vlada. Čeprav danes o tem nihče ne govori, je mogoče, da stranke sedanje koalicije poskusijo podpisati ponoven sporazum o sodelovanju. Ta možnost ni izključena, je pa v interesu zlasti LMŠ in Marjana Šarca. Čeprav se na zunaj ni videlo, je bil velik problem LMŠ, da so – ker so nastali na hitro – na mesta ministrov imenovali ljudi, ki se dejansko z njihovo politiko niso strinjali, kar je vodilo v notranje konflikte. Šarec bi torej s tem dobil možnost, da uredi svojo stranko. Ministra, ki sta mu najbolj nasprotovala, sta namreč že odstopila. A njegov problem nista bila le Šabeder in Bertoncelj, v teh dneh bi postal velik problem tudi njegov prvi svetovalec Črnčec. Nobenega dvoma namreč ni, da so informacije, ki zdaj prihajajo z zaprte petkove seje komisije za nadzor obveščevalnih služb, zanj izjemno obremenjujoče. Če je bil kot vodja varnostne agencije res v navezi z lobisti Agrokorja, ob čemer je funkcija te agencije, da tovrstna ravnanja tujcev v Sloveniji nadzoruje in o tem obvešča vlado, gre za izjemno sporno delovanje, s katerim bi se morala nemudoma začeti ukvarjati kriminalistična služba.

Možnost, da bi Šarec torej sestavil novo vlado, v kateri bi bila tudi LMŠ bolj homogena, se danes res zdi zelo hipotetična. Vendar ne gre pozabiti, da je predsednikom teh strank – skupaj z Levico – to že uspelo narediti leta 2018, pa čeprav se je zdelo podobno nemogoče.

A vrnimo se k SMC. Za to stranko namreč obstaja še ena možnost – da sprejme Šarčevo ponudbo in na predčasnih volitvah nastopijo s skupno listo. S tem se namreč njen položaj neprimerno bolj spremeni kot z vstopom v vlado. Dejansko je to edina možnost, ki SMC omogoča, da preživi tudi na preizkusu na volitvah. Dejstvo je, da ima LMŠ danes visoko podporo in da bi bila ta združitev list sprejeta med volivci LMŠ, SMC pa bi dejansko participirala pri tej podpori. Dejstvo je tudi, da bi se v tem primeru SMC okrepila, saj bi zelo verjetno nekaj strank iz parlamenta izpadlo. Edina izmed manjših strank bi namreč s tem dobila rešilno padalo. Kandidiranje na listi LMŠ pa bi omogočilo preživetje tudi poslancem SMC, sploh ker ima SMC zdaj izredno dober pogajalski položaj glede na LMŠ.

Seveda pa ima SMC tudi možnost, da poskrbi za politično rehabilitacijo Janeza Janše in mu vsaj za nekaj časa nadene plašč politične kredibilnosti. Bodo pa imeli okoli vratu zanko, saj se bo Janša lahko v kateremkoli trenutku odločil, da jih odloži na smetišče politične zgodovine. Tudi Janša se namreč drži Napoleonovega reka, da ljubi izdajo, a prezira izdajalce. SMC namreč danes potrebuje le kot most do prihodnjih volitev. Pri čemer se v takih primerih mostove potem zruši v vodo.

Vse volitve so ustavne

Dokler ustavno sodišče ne reče, da niso (bile). Oziroma: vsak referendum je veljaven, dokler ga vrhovno sodišče ne razveljavi.

Peter Petrovčič

So stranke, ki jim predčasne volitve ustrezajo, in so take, ki jim ne. Tako je bilo vedno in tudi tokrat je. In tiste, ki jim ne, zdaj opozarjajo, da bi bile volitve neustavne, saj je ustavno sodišče pred časom razveljavilo del volilnega zakona, državni zbor pa še ni uspel doseči ustavnega stanja. Ustavni sodniki so pred dobrim letom dni odločili, da velikosti volilnih okrajev, ki so bile določene pred četrt stoletja, ne ustrezajo več, saj prihaja do prevelikih razlik glede števila glasov, potrebnega za izvolitev posameznega poslanca.

Pravnih dilem glede tega vprašanja na prvi pogled sploh ni. Nemudoma jih je razblinila tudi pravna stroka. Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič je pojasnil, da ustavnosti morebitnih predčasnih volitev pred ustavnim sodiščem ne bo mogoče izpodbijati, saj »še ni potekel rok, ki ga je ustavno sodišče zakonodajalcu določilo za uskladitev zakonodaje z ustavo«. Ustavno sodišče je del volilnega zakona, ki govori o volilnih okrajih, razveljavilo decembra 2018 in državnemu zboru postavilo dveletni rok za popravke, ki se torej izteče šele decembra letos.

To pa še zdaleč ne pomeni, da kdo volitev ne bo izpodbijal, ali da se po volitvah na ustavno sodišče ne bo obrnila katera od političnih strank s predlogom, da se volitve razveljavijo zaradi neustavnosti. Pravzaprav je v razmerah, ko je volilni zakon delno razveljavljen, to skorajda gotovo. Verjetnost, da se bo to zgodilo, je toliko večja, ker bo lahko marsikatera parlamentarna stranka po volitvah izgubila ta status. In te stranke bodo zagotovo poskusile vse, da bi povrnile izgubljeno.

Že doslej se je malodane po vsakih volitvah ustavno sodišče soočilo s predlogom ene ali več političnih strank, da ugotovi neustavnost volitev in jih razveljavi. Po zadnjih parlamentarnih volitvah je tak predlog na ustavne sodnice in sodnike naslovila zunajparlamentarna stranka Sloga, ki je ugotavljala neustavnost volitev, čeprav je bila ena izmed njihovih kandidatnih list razveljavljena v skladu z zakonom, ker pač niso spoštovali zakonske obveze o enakopravni zastopanosti spolov med kandidati.

Ustavno sodišče je o tej zahtevi odločilo ravno pred nekaj dnevi in pobudo politične stranke za razveljavitev volitev zavrnilo. A napovedovanje odločitev najvišjih sodišč v državi, ustavnega in vrhovnega, je vedno bolj nehvaležno opravilo. Tudi referendum o zakonu o drugem tiru je bil izveden v skladu z najvišjimi demokratičnimi standardi, kar jih je v parlamentarnih demokracijah mogoče doseči. Vrhovno sodišče pa je kljub temu in v nasprotju s splošno priznano normo, da se ljudskih glasovanj ne razveljavlja, če ni večjih kršitev, menilo, da je hipotetična možnost za minimalno odstopanje volilnega rezultata dovolj za razveljavitev glasovanja. Tako smo o zakonu glasovali ponovno.

Ker pa se tokrat za obstoj boji kar nekaj strank in ker je volilni zakon delno razveljavljen, se utegne vse skupaj zaplesti že pred volitvami. Enako neutemeljeno in posledično enako utemeljeno bi bilo namreč trditi, da je neustaven že sklep o razpisu volitev, kot pa (po volitvah) trditi, da so neustavne volitve same. Čeprav gre pričakovati, da bi ustavno sodišče tovrstno pobudo zavrnilo, pa bi bila v očeh zainteresiranih političnih strank to lepa priložnost za zavlačevanje in kupovanje časa.