»Kršeno je moje človekovo dostojanstvo«

Oglašam se, kot del tistega ljudstva, ki ga je senat vrhovnega sodišča s sodbo VS I Ips 3425/2014, s katero je bila razveljavljena pravnomočna sodba zoper Leona Rupnika, zlorabil. K pisanju me je dokončno spodbudilo pismo mag. Matevža Krivica, objavljeno v Mladini št. 5 z dne 31.1.2020.

V izreku sodbe, njenem edinem izvršljivem delu, je vrhovno sodišče zapisalo, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba zoper L.R. se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

V zadnji, 84. točki te sodbe je zapisano, da je vrhovno sodišče ugotovilo, da vložnica zahteve (pooblaščenka vlagatelja) utemeljeno uveljavlja kršitev zakona po drugi točki prvega odstavka 420. člena ZKP (Zakon o kazenskem postopku), ter je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in je izpodbijano sodbo za obsojenega L.R. (Leona Rupnika) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

V 420. členu ZKP je določeno, da se sme zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je za utemeljeno štelo navajanje vložnice o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ta pa določa, da je bistvena kršitev podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Kot je zapisal mag. Krivic, ponovno sojenje mrtvemu po zakonu ni mogoče, zato izreka sodbe, kot ga je zapisalo vrhovno sodišče, ki vrača zadevo zoper mrtvega obsojenca sodišču nižje stopnje v novo sojenje, ni mogoče izvršiti. ZKP določa še, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tudi, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno (drugi odstavek 371. člena ZKP), kar je nedvomno storilo vrhovno sodišče v sodbi, s katero je razveljavilo sodbo zoper L. Rupnika, saj ni upoštevalo, da gre za mrtvo osebo.

Težko si zamislim, da senat 5 vrhovnih sodnikov ne pozna vsebine zakona, po katerem odloča, da je pomotoma zapisal edini izrek sodbe v obliki, za katero je vedel in je moral vedeti, da ni izvršljiva, in bo Okrožno sodišče posledično sodbo zavrglo, pravnega sredstva zoper to odločitev pa ne bo več mogoče uveljavljati.

Sodišče je svojo odločitev utemeljilo z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP. Ta pa pravi, da v primeru, če vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, izda sodbo, s katero glede na naravo kršitve: - ali spremeni pravnomočno odločbo; - ali v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ali pa samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču; - ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona.

Vedoč, da ponovno sojenje ni več mogoče, je imel senat vrhovnega sodišča možnost, da s sodbo spremeni pravnomočno odločbo, ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona. Od treh možnih odločitev je senat izbral edino, ki je po zakonu, za konkretni primer neizvedljiva. Ob tem ni naredil niti premisleka o tem, zakaj je potrebno sodbo iz leta 1946 razveljaviti v celoti, saj je ugotovilo bistvene kršitve le deloma, in bi lahko sodbo razveljavilo samo v delih, kjer je bila kršitev ugotovljena. Odločitev je bilo sodišče po zakonu dolžno obrazložiti, sicer je podana bistvena kršitev postopka po 371. členu ZKP. Ni se mogoče slepiti, za to in takšno odločitvijo stoji namen, zli namen.

Vprašanje, na katerega mora ljudstvo prejeti odgovor, je, kdo je v primeru, ko najvišje sodišče v državi ni sposobno zagotavljati zakonitosti v svojih sodbah, pristojen, da takšno početje ustavi in prepreči uveljavitev nezakonitosti, do katerih s tem prihaja.

Tu ne gre več samo za sodno vejo oblasti, sodišča so vezana na zakone, ki jih pripravlja izvršna in sprejme zakonodajna veja oblasti. V letih, kar se takšne malicioznosti vrstijo, izvršna oblast ni ugotovila, da je sistem naluknjan, da ne zagotavlja niti zakonitosti v sprejetih sodbah, da nastaja celo mednarodno odmevna škoda. Ali naj to ljudstvo sprejme, ali naj bo ta praksa do naslednjega primera samo predmet javnega zgražanja za en ali dva tedna, stanje pa ostaja nespremenjeno? Ne strinjam se z mag. Krivicem, da nam preostaneta samo še moralno in zgodovinsko vrednotenje, ljudstvo je dolžno od vseh treh vej oblasti zahtevati in doseči, da anomalijo, ki je sodna veja ni zmožna in voljna sanirati, izvršilna in zakonodajna veja oblasti nemudoma popravita tako, da bo mogoče tudi sodbo vrhovnega sodišča zaradi razlogov bistvenih kršitev postopka razveljaviti in onemogočiti njene učinke. Navedeno velja vključno s sodbo VS I Ips 3425/2014, ki jo je vrhovno sodišče 8.10.2019 sprejelo v zadevi Leona Rupnika.