Prekarni direktorji 

Ker se za direktorstvo gospe Badovinčeve borijo njeni podrejeni, kolegi direktorji in novinarka v Mladini, želim posredovati še stališče ene od prekarnih delavk v kulturi do dolgotrajnih direktorskih mandatov v javnih zavodih. Do upokojitve sem bila samozaposlena v kulturi, torej podvržena prekarnemu delu. Ko sem diplomirala na ALU sem naivno verjela, da bom možnosti za delo dobila, če bom za uporabnike svojega dela kvalitetno delala. Pa to v naši ljubi Sloveniji ni čisto tako. Če sem želela ohraniti samostojno držo, sem morala kar spretno krmariti med različnimi ustanovami in njihovimi uredniki in direktorji, ki so mi omogočali delo. Z Moderno galerijo nisem sicer imela nič, ker sem se omejila na otroško kulturo, gospe Badovinac pa tudi nisem zaupala. Z neustrezno razstavno politiko je izgubila ekskluzivno Malo galerijo, ki bi lahko postala komunikacijsko okno Moderne galerije z ljubljanskim občinstvom z malimi tematskimi razstavami likovnih del iz njenih bogatih depojev.

Naj opišem najbolj drastičen primer, ki se mi je zgodil na TVS. Po srečnem naključju sem avtorsko naredila TV marionetni lutkovni film Makalonca in ga poslala na Sorošev Arts-Link natečaj v New York. Med mnogimi sem bila izbrana in dobila možnost enomesečnega raziskovanja lutkarske Amerike. Po vrnitvi sem šla takoj na TVS in začela redaktorici OTP, s katero sem naredila Makalonco, navdušeno razlagati, kaj vse lahko v njenem programu naredim. Prekinila me je: »Ne Eka, ti pa že ne boš delala na televiziji.« Osupla sem odšla domov. Čez eno leto je prišlo do menjave, za novega urednika je prišel uveljavljeni pisatelj in pesnik. Uvedel je moji dve otroški lutkovni seriji: nagrajeno Bisergoro in Pozabljene knjige naših babic. S TVS smo se razšli, ker je cenjeni urednik skrival cenik televizije in so me kljub uspešnosti obeh serij plačevali polovično.

Uredniki in direktorji, ki imajo stalne dobre plače nam, prekarnim delavcem v kulturi, omogočajo delo v javnem sektorju in določajo velikost plačila glede na svoje simpatije. Zato je za nas življenjskega pomena, da se po dveh mandatih zamenjajo. Verjamem, da niso vsi direktorji slabi, pomembno pa je, da se menjajo. Da je lahko Badovinčeva za dobro plačo ostala direktorica dveh galerij od 1993, kaže na slabo delo Ministrstva za kulturo in skrajni čas je, da jo nekdo nov zamenja. Vsako leto svojim študentom in študentkam dam pogoj za izpit tudi obisk neke ljubljanske razstave. Moderna galerija me je razočarala s prejšnjim U3, kjer je bilo polno nedelujočih avtomatov in je šla večina denarja za brezkoristne ogromne mape po stenah galerije. Obisk Galerije sodobnih umetnosti na Metelkovi pa mi je pustil vtis nastlanega prostora s papirčki in migetajočimi računalniškimi ekrani. Zato sem študentke in študente letos poslala na stalno razstavo Zorana Mušiča v Narodno galerijo.

Za konec naj opišem še svojo sedanjo stisko. Ker sem v nemilosti pri vodstvu Ljubljanskega lutkovnega gledališča, že pet let tam ni zame dela. Verjetno sem ena redkih, če ne edina, ki pri nas obvlada marionete, na katerih je zraslo evropsko lutkarstvo pa tudi Ljubljanska marionetna šola J. Pengova. Moje predstave v LGL-ju so dobro obiskane in dolgožive (predstavo Kdo je napravil Vidku srajčico igrajo od leta 2006). Moja lanskoletna lutkovna predstava Ščeper in Mba, ki sem jo naredila za LGM, je njihova otroška žirija izbrala za najboljšo v lanski sezoni, bila pa je tudi sprejeta na letošnji festival Zlata paličica. Ob njeni uprizoritvi v Ljubljani je bila dvorana polna. Skratka, še sem v formi in upam, da bom dočakala zamenjavo vodstva LGL-ja še preden me bo konec.