Bistvo je v testu

Picerija in pivnica Kralj Matjaž
Ulica talcev 1, Novo mesto
Tel.: 064 207 100
Kralj Matjaž v peči kuri od ponedeljka do petka od 11. do 22. ure, ob sobotah in nedeljah pa začenja uro kasneje.

Ambient:
malo terakote po tleh, nekaj črnih, z roko popisanih tabel; sicer pa svetel in udoben lokal v prenovljeni meščanski vili

Napitki:
že tako borna ponudba štirih vrst piva je bila okleščena na polovico, vin imajo dobrega pol ducata (a je vsaj prosecco manjkal)

Dostopnost:
nekaj označenih in na avtomatu plačljivih parkirnih mest je v bližini, gibalno ovirane čaka nekaj stopnic

Fino:
testo, izdelava in peka pic nekatere obloge

Ne tako fino:
škrbine v že tako skromni ponudbi pijač predjedi/prigrizki

Pice pri Kralju Matjažu stanejo od 6,4 do 8,9; prigrizki od 2,9 do 5,5, sladice pa enotnih 3,5 evra.

»Mesto ni veliko, je pa novo!« se je med sledenjem navigacijskim navodilom z besedami iz cilja našega obiska poigral šaljivec na zadnjem sedežu konzumobila. Tega smo dokaj gladko bočno vzvratno parkirali ob parkcu pred fletno obnovljeno meščansko vilo, v pritličju katere je prostor našla na prvi pogled (na prostor in na meni) trendovsko usmerjena picerija in pivnica Kralj Matjaž.

No, dežurni pivoznalec je takoj dvignil roko, češ da si plac, ki ima na voljo le štiri različna piva (pa še ta le v stekleničeni obliki), pač ne zasluži imena pivnica. Da se je potem izkazalo, da sta v resnici na voljo le dve vrsti hmeljne grenčine, je mejilo že na škandal. Še posebej, ko sta takoj nato zazijali še škrbini v preostali pijačni ponudbi (prvonapisanega prosecca ni bilo na voljo; oba na ginu temelječa koktajla pa sta tudi bila na voljo v prilagojeni obliki, saj se je pri enem zataknilo zaradi odsotnosti grenivk, pri drugem pa pomaranč) in smo skorajda že začeli nergati, zakaj potem sploh imajo oštarijo, če ničesar nimajo.

Na srečo nam je potem vsaj pri izdelkih osnovne dejavnosti, torej picah, uspelo naročiti brez izgovarjanja in prilagoditev. V temle novomeškem pogonu zelo radi (skorajda že inflatorno) opletajo s pridevnikom kraljevski, a vsaj pri testu raba ni čisto neupravičena: testo je neapeljskega tipa, nekaj centimetrov debel rob se pri peki lepo zamehuri in zapeče, a testo kljub temu ostane mehko in sočno. Tudi število elementov obloge in njih volumska količina sta pametno odmerjena, pice so ljubke, dimenzijsko primerne in po konzumaciji ne obtežijo želodca.

Za od štirih poskušenih modelov kot zmagovalnega soglasno razglašamo mesojedo (tako jo pač imenujejo) pico, kjer so pelati in mocarela nadgrajeni s tankimi kolutki pikantne salame, koščki kuhanega pršuta in topljivimi rezinami sušenega sv. podbradka – vsega je bilo ravno prav, vrhunska pica. Tudi druge tri so bile odlične, a vsaka s kakšnim žirantskim pridržkom: tista z rakci, denimo, je zgrešila že z imenom, saj so bili kupčki domačega pesta in polovičke polsušenih češnjevcev na njej okusnejši in všečnejši kot iz tegle streseni repki gumastih kozic; na veganski smo pod gomilo rukole pogrešali malo več obljubljenih gob, pa iz nominalne kreme iz belega fižola naj res naredijo kremo, obstoječa sivkasta reč ne po barvi ne po teksturi ni ravno vabljiva; pri barvno atraktivni pici z natrgano svinjino pa naj ono rožnato čebulo res karamelizirajo, ne pa le toliko prepražijo, da se zmehča.

Če bi pri Kralju Matjažu pri sestavljanju hladnih prigriznih krožnikov (z mocarelo; sušenim paradižnikom; olivami) poleg obilja rukole in mlade špinače uporabili še kakšno svežo zel, sol in olje in če bi malo bolj skrbeli za zalogo pijač in sladic (med tremi ponujenimi je tiramisu spet manjkal), bi celoten paket bralstvu veliko lažje priporočili. No, vseeno velja, da s pico tu ne boste udarili mimo.