Vzajemnokracija

Osemnajstega decembra se je v Ljubljani zbrala skupina izbrano urejenih in že na prvi pogled uglednih ljudi; sestavljali so jo štirje moški in ena ženska. Dobili so se že zjutraj, lahko si predstavljamo, da so se najprej sestali na kavici v kavarni Maximarket ter še zadnjič uskladili stališča in izpilili svoje predstavitve. Nato so se odpravili proti svojemu cilju – poslopju državnega zbora, kjer jih je čakala vrsta sestankov s predstavniki in predstavnicami slovenskega ljudstva. Gospodje in gospa so imeli pred seboj odgovorno nalogo: preprečiti sprejem zakona, s katerim je želela vlada Marjana Šarca ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Delegacijo, ki je tisti dan obiskala parlament, je sestavljala smetana slovenskega zavarovalništva. Na njenem čelu je bil Aleš Mikeln, predsednik uprave Vzajemne, največje in najbogatejše med zavarovalnicami, ki ponujajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Kot se spodobi za takšen status, je imela Vzajemna v elitni lobistični skupini še enega predstavnika, direktorja Matjaža Trontlja. Poleg njiju so stopali Simon Vidmar, član uprave zavarovalnice Triglav, pa svetovalec uprave zavarovalnice Adriatic Slovenica Ivan Gracar in direktorica Slovenskega zavarovalnega združenja Maja Krumberger. Ta imena dokazujejo, kako zelo resno so zavarovalnice vzele grožnjo v parlamentu; prišel je čas, ko zadev ni bilo več mogoče prepustiti zgolj nevidnim lobistom in podmazanim medijem. Prišel je čas, ko so morali v ring stopiti vsi težkokategorniki naenkrat.

Zavarovalničarji so bili namreč v stiski. Po desetletjih lagodnega življenja na račun nepravične in negospodarne ureditve v zdravstvu je prvič obstajala dejanska nevarnost, da se bo pipica zaprla. Lobiranje, zavajanja, medijske kampanje, naročene raziskave, sponzorska in donatorska sredstva, vse metode, ki so se doslej izkazale za uspešne, jim še niso zagotovile zmage. Vladna sprememba zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bi ukinila dopolnilno zavarovanje in okoli pol milijarde sredstev iz tega naslova prenesla na javni Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), se je prebila do tretje obravnave v parlamentu. Naslednja stopnja je bilo glasovanje o njenem sprejemu. Tako daleč ni prišel še nobeden izmed tovrstnih predlogov.

In tako so tistega 18. decembra, dan pred tretjim branjem novele, predstavniki uprav zavarovalnic in direktorica njihovega cehovskega združenja izvedli lobistično ofenzivo brez primere. V enem samem dnevu so imeli 19 lobističnih stikov s sedmimi poslankami in poslanci, tretjino vseh lobističnih stikov, ki so jih državni funkcionarji na temo dopolnilnega zavarovanja prijavili zgolj v mesecu dni pred glasovanjem o omenjenem zakonu. Med drugim so se oglasili tudi pri Janiju Predniku in Bojani Muršič iz SD, ki sta že v preteklih razpravah odločno zagovarjala odpravo dopolnilnega zavarovanja. »Predstavili so nama neko skripto in opozarjali na kratkoročno nevzdržnost predlagane rešitve; dokazovali so, da predlagana višina obvezne premije ni realna, in opozarjali, da njihove zavarovalnice s sredstvi iz dopolnilnega zavarovanja dostikrat krijejo likvidnostne težave javnih zdravstvenih zavodov,« pove Muršičeva. Predstavljeni argumenti je niso prepričali: »S kolegom sva jih kulturno poslušala, kot se spodobi, vendar nisva spremenila svojih stališč.«

Tarča lobiranja je bil tudi poslanec SAB Vojko Starović. Njegov odziv je bil še bolj kategoričen: »Gospod Mikeln mi je želel predstaviti neke materiale, pa sem mu takoj povedal, da mu ni treba in da vem, kako stvari stojijo. Zavarovalnice so pač gospodarske družbe, ki so zavezane ustvarjanju dobička, poslanci in poslanke pa moramo vendarle gledati širše.« Toda Starović kljub temu v odločilnem trenutku ni podprl vladnega predloga, temveč se je ob glasovanju vzdržal. Pravi, da zato, ker je bila novela vendarle preveč pomanjkljiva; če bi bila popravljena z ustreznimi amandmaji, bi jo po lastnih besedah zagotovo podprl. Ni razloga, da mu ne bi verjeli, toda grenak priokus zamujene zgodovinske priložnosti ostaja. Dober mesec dni po lobistični ofenzivi zavarovalniških vrhov je državni zbor prepričljivo zavrnil ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Stališče Vzajemne in druščine je obranilo 52 poslancev in poslank, 32 jih je bilo proti, poleg Starovića so se vzdržali še trije. Za zavarovalnice je bilo to, da se poslanec prijavi kot prisoten, nato pa vzdrži, že zmaga. Štel je vsak glas.

Osemnajstega decembra 2019 so zavarovalniški bogovi sestopili z oblakov. Predstavniki uprav trojice največjih zavarovalnic so oboroženi s skrbno pripravljenimi dokumenti v enem samem dnevu izvedli 19 lobističnih stikov v državnem zboru.

Poslanci in poslanke, pri katerih so se v celem decembru osebno zglasili predstavniki zavarovalnic so: Andrej Rajh, Vojko Starović (SAB), Jani Möderndorfer (SMC), Terezija Trupi, Jožef Horvat, Iva Dimic (NSi), Dejan Kaloh, Nada Brinovšek, Jelka Godec (SDS), Felice Žiža (italijanska manjšina), Jože Lenart, Robert Pavšič, Andreja Zabret (LMŠ), Bojana Muršič in Jani Prednik (SD). Od teh so za odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, torej proti volji zavarovalniških lobistov, glasovali Muršičeva, Prednik, Pavšič, Lenart in Zabretova.

Predstavniki koga že

Večina preostalih predstavnikov ljudstva je bila sicer tarča lobiranja tudi po elektronski pošti, saj so jim zavarovalnice poslale gradivo kar v nabiralnike. Njihova prizadevanja so bila uspešna: parlament je v celoti gledano deloval kot podaljšek ozke skupine izbrancev. Pri tem je bila usklajenost med zavarovalniško elito in posameznimi poslanci na trenutke že zastrašujoča. »Kar nekaj poslancev in poslank je v razpravah uporabljalo povsem enake argumente in številke, kot so jih navajali materiali, s katerimi so do mene in kolega prišli predstavniki zavarovalnic,« pravi Bojana Muršič. Čeprav ni želela govoriti o posameznih imenih, iz magnetograma izhaja, da je šlo zlasti za člane strank NSi in SDS.

Poslanka slednje Jelka Godec je tako vladno novelo rušila s pavšalnimi navedbami, da bi v primeru njenega sprejetja »prišlo nekje do 70 milijonov izpada, vam pa povem, da bo prišlo do več izpada, ker s 1. 1. naslednjega leta bodo mladi nehali plačevati obvezno zavarovanje, ker jim ni potrebno, ker tistih uslug, ki so plačane iz obveznega zavarovanja, ne plačujejo«. Skoraj enako dikcijo lahko zasledimo v analizi, ki sta jo za zavarovalnice po naročilu izdelala sedaj neoliberalna ekonomista Sašo Polanec in Igor Masten. Zapisala sta, da ob ukinitvi dopolnilnega zavarovanja ne bo več spodbud za vključevanje mladih ljudi v sistem, »saj bodo vsi s 1. 1. 2021 obvezno zavarovani. Posledično bo za veliko ljudi smiselno prekiniti zavarovanje.«

Zavarovalnice so uporabile vso svojo moč. Lobisti so lobirali, ekonomisti so po naročilu pisali analize, z oglaševalskim denarjem zavarovalničarjev podprti mediji pa rušili Šarca in njegovo reformo.

Še bolj zagrizeno so se za interese Vzajemne, Adriatica Slovenice/Generalija in Triglava borili v Novi Sloveniji. Prednjačila je poslanka Iva Dimic, ki je v razpravi poslanske kolege in kolegice prepričevala o plemenitosti delovanja zavarovalnic, ki da sedaj s svojimi dodatnimi plačili za izvršene zdravstvene storitve pravzaprav držijo pokonci slovenske bolnišnice: »Tudi to sem dobila, da iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja zavarovalnice v štirinajstih dneh plačajo tudi prekoračitve programa.« Te besede so dovolj zgovorne – »Tudi to sem dobila« … Od koga, kdo je bil vir poslankinih navedb? Seveda je šlo za zavarovalnice. In očitno Dimičeve niso opremili zgolj s tem podatkom, temveč še z množico drugih. Ti so bili zbrani na kar 81 straneh gradiva, ki so ga dostavili poslankam in poslancem.

Šarčeve ide

Da so stranke, ki so v državnem zboru sesule namero o odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, tesno povezane s strukturami, ki na ta račun kujejo lepe dobičke, ni nobenega dvoma. Ko je peterica zavarovalniških težkokategornikov osemnajstega decembra lobirala po državnem zboru, so vsaj v poslanski skupini NSi naleteli na prijateljsko dobrodošlico. Kajti že omenjeni direktor Vzajemne Matjaž Trontelj, ki je prišel ob boku predsednika uprave Aleša Mikelna, je tudi član NSi – je celo predsednik strankinega strokovnega sveta za zdravstvo. Ko je Trontelj v družbi ostalih zavarovalničarjev romal po drugih poslanskih skupinah, se je predstavljal kot menedžer Vzajemne; ko je prišel v pisarno NSi, je bil »naš človek« in strankarski soborec. Kajti eno in drugo se ne izključuje, kader zavarovalnic je lahko tudi kader izbrane stranke. Mimogrede, ko je NSi ob pogajanjih za vstop v Šarčevo koalicijo zahtevala ministrstvo za zdravje, se je kot njen kandidat za ministra omenjal prav Matjaž Trontelj.

Da so opozicijske stranke zagovarjale ohranitev dopolnilnega zavarovanja, ni presenetljivo. V boju zavarovalnic so namreč prepoznale priložnost, da dokončno spodkopljejo šibko Šarčevo vlado; v imenu tega cilja so bile pripravljene skleniti zavezništvo z zavarovalniškim lobijem, ki je v preteklosti demonstriral svojo moč z uspešnimi napadi na zdravstvene ministre in ministrice, ki so se mu skušali postaviti po robu. Janez Janša je v mandatu svoje prve vlade leta 2006 rohnel zoper netransparentnost in razsipnost Vzajemne in opozarjal, da »državna zdravstvena zavarovalnica porabi za lastno funkcioniranje približno dva odstotka vseh sredstev, Vzajemna pa s plačami in razkošjem, ki ga poznamo že leta, porabi 15 odstotkov«. Slabih štirinajst let kasneje je SDS v državnem zboru delovala kot trobilo te iste Vzajemne – nemara tudi zaradi njenega oglaševanja na Janševi/Orbánovi televiziji Nova 24 in sponzorskega dogovora, ki ga je Vzajemna za obdobje 2017 – 2021 sklenila z Namiznoteniško zvezo Slovenije, ki jo vodi vidni član SDS Marjan Hribar. V največji meri pa gre Janšev obrat verjetno pripisati dejstvu, da si je z zavarovalničarji delil največjega sovražnika, Marjana Šarca in njegovo vlado.

Bolj problematično je, da je interesom zavarovalnic uspelo spodkopati Šarčevo koalicijo od znotraj. Novela o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja je padla izključno zato, ker so ji hrbet enoznačno obrnili koalicijski »partnerji« SMC, SAB in DeSUS. In vsaj v dveh izmed teh strank na vplivnih položajih spet najdemo kadre, ki so tesno prepleteni z zdravstvenimi zavarovalnicami. V DeSUS strankine poglede na zdravstvo v celoti oblikuje nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar, ki je kot poslanec kasneje na vse načine rušil ministrico Milojko Kolar Celarc in njeno reformo zdravstvenega sistema, ki naj bi naredila konec dopolnilnemu zavarovanju. Ko je stranka Levica lani jeseni napovedala, da bo skušala pritisniti na Šarčevo vlado, da bo dokončala začeto delo, je Gantar v Delu objavil komentar, v katerem je predstavljene spremembe označil za preslabo premišljene. »Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pač ni čarobna palica za odpravo težav v zdravstvu!« je opozarjal. Dobre štiri mesece kasneje je vseh pet poslancev »koalicijske« DeSUS gladko glasovalo proti vladnim nameram. Ob tem ni odveč poudariti, da je nova predsednica stranke Aleksandra Pivec vsaj znanka predsednice nadzornega sveta Vzajemne Aleksandre Podgornik.

Posebna zgodba je SMC, katere članica je še vedno Milojka Kolar Celarc; pričakovali bi, da bo stranka dosledno podpirala načela svoje nekdanje ministrice za zdravje – toda tudi njeni poslanci so v odločilnem glasovanju zarili nož v hrbet prizadevanjem za ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Pri tem je menda prav posebno vlogo odigral predsednik sežanskega odbora in član programskega sveta SMC Goran Mijatović. Prav on naj bi namreč pritiskal na predsednika stranke Zdravka Počivalška, da se končno uklonijo zavarovalniškemu lobiju; prav tako naj bi še v času, ko je bila SMC kot vodilna stranka vladne koalicije na vrhuncu moči, predstavnikom zavarovalnic zagotovil sprejem pri takratnem premieru Miru Cerarju. Kar ne more biti presenečenje, če vemo, da je Goran Mijatović od leta 2016 zaposlen v menedžmentu zavarovalnice Triglav.

Preroki apokalipse

Zdravstvene zavarovalnice imajo torej dobre, tudi osebne povezave s parlamentarnimi strankami. Ali kot pravi nekdanji minister za zdravje Dušan Keber, ki si je pred več kot petnajstimi leti kot prvi zastavil za cilj ukinitev dopolnilnega zavarovanja: »Odločevalci v državnem zboru v pomembnem delu tudi sami pripadajo ekonomski eliti, ki bi največ izgubila z uveljavitvijo solidarnosti v zdravstvenem zavarovanju; ti ljudje vedo, da bi potem morali plačevati višje prispevke, kar jim seveda ne diši.« Keber pa kot del struktur, ki zavirajo spremembe, opozarja še na neimenovane uslužbence na ministrstvu za finance; po njegovem mnenju stališča resorja v zadnjih letih oblikuje »določena skupina, ki zaradi kdo ve kakšnih razlogov ali vplivov vztrajno nasprotuje vsaki predstavljeni rešitvi, sama pa ne oblikuje nobene. Kako si lahko drugače razložimo dejstvo, da ministri prihajajo in odhajajo, mnenje resorja pa je vedno enako? Ali ne bi bilo prav, da bi premier vlade, ki je napovedala ukinitev dopolnilnega zavarovanja, od svojega finančnega ministra zahteval vzdržno rešitev finančnega dela problema, namesto da mu dopušča, da nenehno zavrača predloge drugih?«

Povezave s poslanci in poslankami, pa tudi drugimi funkcionarji, zavarovalnicam zagotavljajo ustrezen vpliv na blokiranje predpisov, ki bi utegnili omejiti njihovo moč. Česar ne dosežejo zveze in poznanstva, pa dosežejo lobistične kampanje, med katerimi neodločene in nepoučene poslanke in poslance namenoma zasujejo z goro zavajajočih, včasih pa že kar odkrito lažnih podatkov. Pri čemer načrtno izbirajo tiste, za katere upravičeno domnevajo, da bodo dovzetni za njihove pritiske. Tako se izbrana peterica zavarovalničarjev decembra niti ni poskušala sestati s predstavniki Levice, pač pa so s svojim obiskom delali vtis na člane preostalih skupin. Pri tem so jim v maniri mormonskih misijonarjev v roke tiščali dokument z bombastičnimi, apokaliptičnimi svarili o posledicah ukinitve dopolnilnega zavarovanja.

Zakon, ki ga je pripravila Šarčeva vlada, je imel resne pomanjkljivosti. A pomembna so bila načela, ki jih je skušal uveljaviti; vsebino bi lahko dodelali v letu dni, kolikor je bilo predvideno za njegovo uveljavitev.

Po teh napovedih naj bi uveljavitev vladnih namer samo v letu 2021 zdravstveni blagajni pridelala 570 milijonov evrov izgube – kar je številka, do katere je mogoče priti samo z nepopisno bujno domišljijo. Tovrstne projekcije – pripravili so jih na Vzajemni – seveda nimajo nobene podlage v realnosti; njihovi avtorji so tako brez vsake konkretne obrazložitve navedli, da bo imela ZZZS nadaljnjih pet let vsako leto natanko 20 milijonov evrov stroškov z dodatnimi zaposlitvami in birokracijo, po 50 milijonov na leto naj bi stala prilagoditev informacijskega sistema, 1,6 milijona pa naj bi znašali stroški obveščanja zavarovancev po pošti. Takšni zneski so nemogoči, to bi pomenilo, da bi za informacijski sistem skupaj odšteli četrtino celotnega Teš 6, za stroške zaposlitev pa bi namenili skoraj 58 tisoč mesečnih plač – kar v petih letih nanese 1000 dodatnih zaposlitev, Vzajemna kot največja med »zasebnimi« zavarovalnicami pa ima manj kot 400 zaposlenih. Toda med predstavniki ljudstva so seveda tudi taki, ki se ne želijo ali pa celo ne znajo poglobiti v takšne izračune – zato pa so toliko bolj pripravljeni verjeti na besedo samemu predsedniku uprave Vzajemne in preostalim uglednim menedžerjem, ki so si vzeli čas in jim predstavili ta »dejstva«.

Takšne in drugačne izkrivljene raziskave in projekcije so preizkušen del lobističnega arzenala velikih zavarovalnic. Omenili smo že analizo, ki sta jo pripravila ekonomista Masten in Polanec; dve leti in pol prej je njun kolega z ljubljanske Ekonomske fakultete Maks Tajnikar za iste plačnike pripravil kar predlog modela novega, po njihovi meri zastavljenega zdravstvenega sistema. Tovrstne podlage nato predstavljajo »strokovne« utemeljitve, ki jih lahko pograbijo z oglaševalskim denarjem zavarovalnic podprti prijateljski mediji za diskreditacijo alternativnih pogledov.

Med njimi bi lahko izpostavili Finance; časopis ima Poslovno akademijo, ki z Vzajemno vsako leto organizira posvet o zdravstveni politiki, na katerem imajo praviloma glavno besedo predstavniki Vzajemne. Podobno uredniško politiko je imela Janševa Nova 24, ki je pod naslovom »Strokovnjaki so prepričani, da bi ukinitev dopolnilnega zavarovanja podvojila čakalne dobe!« objavila intervju z Alešem Mikelnom. Nekdaj osrednji slovenski časnik Delo je na naslovnicah objavljal članke, izračune in komentarje v prid ohranitvi dopolnilnega zavarovanja. Eden izmed komentatorjev je na naslovni strani kratko malo napovedal, da se bodo v primeru odprave dopolnilnega zavarovanja slovenske plače v povprečju znižale za pet odstotkov. »To je nesprejemljivo zastraševanje bralcev. In to si brez preverljivih dokazov privošči osrednji dnevnik, ki mu menda gre za resnico,« je ogorčen Dušan Keber. »To ni več napačna ocena, to je namerna laž!« Štirinajstega decembra – torej malo pred vrhuncem lobistične ofenzive v parlamentu – je Delo kot »gostujoče pero« k pisanju komentarja o vladni noveli povabilo kar direktorico odnosov z javnostmi pri Vzajemni Petro Juvančič.

Klub, v katerega nimate vstopa, plačujete pa članarino

Med naravnimi zavezniki zavarovalnic so tudi zdravniška združenja. Ta si že leta prizadevajo za »reformo« ZZZS, s katero bi v praksi oslabili javno zavarovalnico in pod krinko uveljavljanja konkurence omogočili Vzajemni, Triglavu in Adriaticu Slovenici/Generaliju ne zgolj krepitve dopolnilnega zavarovanja, temveč tudi pravega zasebnega zdravstvenega zavarovanja. Ko bo javno financiranje zdravstva dovolj oslabljeno, se bodo namreč vsaj tisti, ki si to lahko privoščijo, dodatno zasebno zavarovali. To pa bi končno omogočilo razcvet zasebništva, o katerem sanja zdravniška aristokracija. »Vsekakor gre za različne oblike privatizacije zdravstva, pri čemer ne govorimo več o plazeči se, temveč že kar o drveči privatizaciji,« ocenjuje Keber. Zato ni čudno, da so zdravniške organizacije na čelu z Zdravniško zbornico soglasno zavrnile predloge Levice in LMŠ in v pričakovanju padca Šarčeve vlade celo začele pripravljati svoj predlog interventnega zakona za »stabilizacijo« zdravstvenega sistema, ki bi dokončno legaliziral status zdravniško-podjetniških »dvoživk«, torej zdravnikov, ki delajo v javnem sistemu in hkrati opravljajo enako delo tudi v zasebnih družbah. Dokument je kakopak že vzela za svojega stranka NSi, ki si bo prizadevala za njegov sprejem v državnem zboru.

Ne gre le za Vzajemno, Triglav in Adriatic Slovenico/Generali. Gre za boj med interesi izbranega odstotka najbolj premožnih in vsemi preostalimi. Gre za državo, ki si jo je treba priboriti nazaj.

Interesi zavarovalniškega trojčka so torej interesi ozkega, a izredno vplivnega kroga posameznikov. V prvi vrsti so predvsem interesi predsednikov uprav zavarovalnic; Aleš Mikeln seveda ima tehtne razloge za svoje lobistično in medijsko udejstvovanje, samo v letu 2018 je od Vzajemne prejel za več kot 165 tisoč evrov plačila, v enem samem letu je torej zaslužil približno toliko, kot stane stanovanje v Ljubljani. Interesi zavarovalnic so tudi interesi njihovih zaposlenih, tudi tistih, ki delujejo v parlamentarnih strankah, kot sta Goran Mijatović v SMC in Matjaž Trontelj v NSi. So tudi interesi tistih poslancev in drugih funkcionarjev ter uradnikov, ki nemara kalkulirajo glede svoje poklicne poti po koncu političnega udejstvovanja in si po principu »vrtljivih vrat« obetajo zaposlitve ali pa vsaj kakšne druge oblike poslovnih sodelovanj z zavarovalnicami. Pri dogajanju so vidni tudi interesi medijev, civilnodružbenih organizacij in društev, ki se napajajo iz oglaševalskih in sponzorskih sredstev zavarovalniškega lobija. Njegove interese pa seveda zastopajo vplivni lobisti, ki so se v tednih pred odločilnim glasovanjem vrteli okoli odločevalcev.

In končno, interesi zavarovalnic so interesi kapitala; so stališča izbranega odstotka najpremožnejših, ki se upirajo ukinitvi sedanje ureditve dopolnilnega zavarovanja, po kateri so po višini premij izenačeni z najrevnejšimi. V tem trenutku v Sloveniji ni prav nobene razlike v premiji, ki jo na primer Vzajemni plačujeta zavarovani prekarno zaposleni delavec in prvi človek Vzajemne Aleš Mikeln. Enako velja za vse druge slovenske direktorje in direktorice – zaradi česar so se ukinitvi dopolnilnega zavarovanja po robu aktivno postavila vsa delodajalska združenja in zbornice, tudi s skupno izjavo, v kateri so dvomili o zdravi pameti zakonodajalcev in se retorično spraševali, »ali predlagatelji spremembe sploh razumejo, kako velike posege predlagajo, in sicer takšne, ki lahko še dodatno pomembno destabilizirajo sistem«. Predstavniki kapitala namreč dobro vedo, da je odprava dopolnilnega zavarovanja le prvi korak in da bi v naslednji fazi skoraj zagotovo sledila še zamenjava pavšalnega prispevka s progresivnim, ki bi bil vezan na višino zavarovančevega prihodka. Nobenega dvoma namreč ni, da je sedanja ureditev izrazito nepravična, zavarovalnice pa tako večino svojih dobičkov ustvarijo v škodo navadnih državljanov in državljank. V nasprotju z demagogijo njihovih propagandnih strojev s temi dobički še zdaleč ne razpolagajo vedno v splošno korist – temveč jih uporabljajo za svoje dobrobiti. A poslanci in poslanke, ki so v državnem zboru tako strastno branili dopolnilno zdravstveno zavarovanje z argumenti, da zavarovalnice s tem denarjem krpajo luknje v opešanem sistemu, so prikladno »pozabili« omeniti , da te gospodarske družbe poslujejo predvsem s ciljem povečevanja svojih dobičkov.

Pozabili so omeniti, da je imela samo Vzajemna v letu 2018 za več kot 112 milijonov evrov finančnih naložb v obveznice, kredite, depozite in zadolžnice. Pozabili so omeniti, da v času, ko mlade družine ne morejo do predragih stanovanj, mala zagonska podjetja pa ne do pisarn, Vzajemna razpolaga z naložbenimi nepremičninami v skupni vrednosti več kot tri milijone evrov; gre predvsem za poslovne prostore, ki jih oddaja v najem, s čimer je zavarovalnica samo v letu 2018 zaslužila 337.000 evrov. In končno, zagovorniki omenjenih interesov, borci proti domnevno skorumpiranemu javnemu zdravstvu, so pozabili omeniti tudi, da je največja in lobistično najbolj agresivna med slovenskimi zdravstvenimi zavarovalnicami v istem letu zabeležila za več kot 32 milijonov evrov nepojasnjenih »obratovalnih« stroškov. Pri čemer so bili 10 milijonov stroški nerazkritih storitev, skoraj sedem milijonov pa gre za stroške pridobivanja klientov – kar je drugo ime za skupek različnih praks, s katerimi si skušajo zavarovalnice prevzemati zavarovance. Te med drugim vključujejo ponujanje vinjet za avtoceste, bonov za Mercator in USB-ključkov, na Vzajemni pa še dobropis v skupni višini 180 evrov.

Zato interesi Vzajemne, Triglava in Adriatica Slovenice/Generalija niso interesi večine slovenskih državljanov in državljank. In zato nas mora sedaj pošteno skrbeti, ker so se ti interesi izkazali za dovolj močne, da si podredijo parlament in poslance, ki bi nas morali predstavljati, ter zrušijo celo demokratično izvoljeno vlado. Kot opozarja Dušan Keber, ki se je kot prvi v državi pred leti spopadel z zavarovalniškim lobijem in njegovimi pomagači, je zato prišel čas, ko si bomo morali spet izboriti socialno državo: »Dokler revni in izkoriščani, in teh je že več kot polovica, ne bodo korakali po ulicah, oblast očitno ne bo razumela, da je odgovorna za vzpostavljanje pravične in solidarne družbe.«