Večji vpliv volivcev

Volilna zakonodaja določa podrobnosti zapletenega sistema preštevanja glasov, ki jih poslanci dobijo na volitvah, določa uvrščanje teh glasov na lestvice in način oblikovanja končnega seznama 90 poslancev, ki se po volitvah uvrstijo v parlament. V Sloveniji je v veljavi proporcionalni volilni sistem, katerega namen je, da v parlament pride čim več različnih političnih opcij in da je hkrati izkoriščenih čim več oddanih glasov.

Ta izhodišča so pred desetletji začrtala volilni zemljevid Slovenije, pri čemer je zdaj država razdeljena na osem volilnih enot in 11 volilnih okrajev v vsaki izmed njih. V parlament se torej ne uvrsti vedno tisti poslanec neke stranke, ki v nekem volilnem okraju zbere največ glasov, pač pa ga lahko prehiti strankarski kolega, ki v nekem drugem volilnem okraju iste volilne enote sicer zbere manj glasov, a v relativnem smislu prepriča več volivcev kot prvi.

Politična stranka, ki razume zakonitosti volilnega sistema, lahko tako že pred volitvami natančno določi, kateri poslanci bodo v njenem imenu (ne v imenu volivcev) sedeli v parlamentu. Leta izkušenj s slovensko volilno geografijo so zelo natančno razkrila, kateri volilni okraji, katera okolja so bolj naklonjena eni, katera drugi politični opciji. Tako recimo velja, da so stranke slovenske politične levice zelo uspešne v zasavskih volilnih okrajih. Zato ni čudno, da je takrat neznani Luka Mesec v enem izmed njih kandidiral na svojih prvih volitvah. Velja tudi nasprotno, Janez Janša je recimo na zadnjih volitvah kandidiral v Grosuplju, ne pa v Velenju, v okolici katerega sicer živi. V Grosuplju je zanj glasovalo 39,3 odstotka volivcev, v velenjskem mestnem volilnem okraju bi ga gotovo podprl kakšen volivec manj.

Za volivce je ta sistem boljši, za stranke malo manj, saj bo predvidevanje, kdo bo nazadnje prišel v parlament, težje.

A vsa ta volilna aritmetika – preračunavanje izvoljivosti v posameznih volilnih okrajih, prepiri, koga naj stranka postavi na pravo mesto – naj bi se spremenila. Ustavno sodišče je presodilo, da sedanji volilni sistem ni v skladu z ustavo. Ta v 80. členu med drugim določa, da se poslanci volijo po načelu sorazmernosti, »pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«. Točno ta vpliv volivcev je po presoji ustavnega sodišča zdaj premajhen. Konkretneje so ustavni sodniki tehtali vprašanje velikosti volilnih okrajev. Tako so zapisali, da so se v zadnjih 26 letih volilni okraji toliko spremenili, da so ponekod razlike prevelike, največji volilni okraj (Grosuplje) ima tako malo več kot 30 tisoč volivcev, najmanjši Hrastnik pa malo več kot 8000. Temeljno načelo, da je v vsakem volilnem okraju »približno enako prebivalcev«, ne velja več.

Sprememba volilne zakonodaje je hitro postala ena od pomembnejših točk drugega mandata predsednika republike Boruta Pahorja. Skliceval je sestanke poslanskih in strokovnih skupin, svaril, da morajo biti naslednje volitve legitimne in legalne, a v mesecih dela po lastni presoji ni našel dovoljšnega političnega konsenza, na podlagi katerega bi prišel do pravno veljavne rešitve. Na grobo sta se ponujali dve možnosti: po prvi naj bi poslanci ponekod priredili meje prevelikih okrajev, za kar je potrebna običajna poslanska večina, po drugi naj bi se odločili za obširnejšo prenovo zakona o volitvah v državni zbor, za kar je potrebna večja, dvotretjinska, ustavna večina parlamentarcev.

To, da za prvo ni bilo dovolj podpore, je logično, saj bi si vsaka poslanska skupina rada volilne okraje ukrojila po lastni podobi, hkrati pa Pahorjevo zaklinjanje, da tudi pri drugi različici ni dovolj politične podpore, ni najbolj pošteno. Namesto njega so prilagoditve volilnega sistema v državni zbor vložili poslanci sami (s prvopodpisanim vodjo poslanske skupine LMŠ Branetom Golubovičem na čelu). Za zdaj je zakonski predlog podpisalo 59 poslancev, eden premalo, a hkrati zelo veliko za zakon, ki je šele na začetku zakonodajnega postopka. Od strank mu za zdaj nasprotujeta le SDS in Desus, ki naj bi se dokončno odločil šele, ko se bo o tem pogovoril s članstvom.

Preferenčni glasovi

Kaj pravzaprav prinaša predlagana reforma volilnega sistema. V praktičnem pomenu odpravlja volilne okraje. Kaj to pomeni? Za zdaj je veljalo, da so se volilni mandati znotraj neke volilne enote v eni politični skupini razdelili glede na relativno uvrstitev strankarskih kandidatov v različnih volilnih okrajih, po novem bodo o tem, kdo dobi ta poslanski mandat, odločali volivci. Ali konkretno: v vsaki volilni enoti bodo imeli volivci na izbiro po osem kandidatov za vsako stranko posebej. Uvedel se bo »relativni neobvezni prednostni glas«. »Volivec bo glasoval tako, da bo posameznemu kandidatu dal prednostni glas, ali tako, da bo glasoval zgolj za listo. Če bo dal kandidatu prednostni glas, se bo štelo, da je hkrati dal glas tudi listi, na kateri je ta kandidat. Če pa bo glasoval zgolj za listo, se bo štelo, da je izrazil voljo, da so, kadar s prednostnimi glasovi ni izvoljenih toliko poslancev, kolikor poslanskih mandatov pripada posamezni listi, na preostala poslanska mesta na tej listi izvoljeni kandidati po vrstnem redu kandidatov na listi,« je recimo zapisano v predlogu zakona.

Če bo predlog uveljavljen, bomo tudi na parlamentarnih volitvah volili enako kot na evropskih, le da je tam Slovenija ena volilna enota, na parlamentarnih pa jih ostaja osem. Kako priljubljeni so preferenčni glasovi, lepo razkriva podatek, da je bilo s preferenčnimi glasovi na zadnjih evropskih volitvah v parlament izvoljenih vseh osem evropskih poslancev.

Praktično to torej pomeni, da bodo lahko tudi ljudje z Jesenic volili Žana Mahniča, četudi ta »kandidira« v starem volilnem okraju Škofja Loka 2, saj so Jesenice skupaj z Gorenjo vasjo v kranjski volilni enoti. Prav tako bodo lahko Tolminci volili, če se bodo tako seveda odločili, samoniklega Marka Bandellija, četudi bi ta kandidiral le v Sežani. Na volitvah bodo imeli volivci pred seboj večje glasovnice, obsežnejši bodo tudi volilni razglasi.

Za volivce je ta sistem boljši, za stranke, za strankokracijo pa malo manj, saj bo predvidevanje, kdo bo nazadnje prišel v parlament, težje.

Janša piše o »atentatu na podeželje«. Kako? Večina slovenskih premierov in predsednikov strank ne prihaja iz Ljubljane.

A vsi se s tem ne strinjajo. Janez Janša je tako te dni na Facebooku objavil daljši zapis, kjer je zagovornike sprememb volilnega sistema obtožil, da želijo centralizirati Slovenijo. Zgodil naj bi se »atentat na podeželje«. Slovenija je seveda pretirano centralizirana dežela, a za to ni kriv volilni sistem, ne sedanji, še manj pa predlagani. Za njegovim zapisom se skriva vratolomna logika, da naj bi kmalu vsi poslanci prihajali iz večjih mest, poslanci, ki so doma na podeželju, pa bi bili le še izjema. »Ugleden kandidat iz Mozirja bi težko zbral več preferenčnih glasov od kolega na isti listi v 5 volilni enoti, ki je vsaj relativno poznan v Celju,« je zapisal Janša in dodal, da bi »končna strateška politična posledica nastala v še bolj drastičnem razkoraku med volilno udeležbo v Ljubljani in nekaterih drugih centrih in na podeželju«.

Njegova opozorila nimajo veliko zveze z resničnostjo, stranke so tiste, ki postavljajo ljudi, ugled politikov pa ni odvisen od tega, iz katerega kraja prihajajo. To dokazuje že hiter pregled krajev, iz katerih prihajajo slovenski predsedniki vlad. Večina jih ni bila iz Ljubljane. Marjan Šarec je doma iz Kamnika, Alenka Bratušek je iz Kranja, Janez Janša je bil nekoč doma v Grosuplju, Borut Pahor je iz Nove Gorice, Janez Drnovšek iz Zagorja, Lojze Peterle iz Čužnje vasi. Enako velja za predsednike strank: le Luka Mesec in Zmago Jelinčič živita v prestolnici.

Vzrok za Janševe besede seveda niso pravne dileme, gre za politično sporočilo. Že nekaj časa SDS govori, da se Slovenija deli na prvorazredne in drugorazredne, na meščane in prebivalce manjših krajev. Hkrati SDS ovira spremembe volilnega sistema zgolj zato, ker že desetletja zagovarja uvedbo večinskega volilnega sistema. Z njim bi vodilna stranka (prosto po Viktorju Orbánu) po volitvah sama prevzela oblast.

Poslanski predlog je zdaj v parlamentarnem postopku. Predsednik državnega zbora Dejan Židan obljublja, da bi lahko bil sprejet v dveh mesecih, še v času pred morebitnimi volitvami. Vloženi zakonski predlog predvideva, da bo začel veljati po 21. decembru 2020.

Zakon predvideva še en, manjši popravek. Do zdaj je veljalo, da na kandidatni listi nobeden izmed spolov ne sme biti zastopan z manj kot 35 odstotki skupnega števila kandidatov in kandidatk na listi. Predlagani zakon dviguje ta pogoj na 40 odstotkov. Razlika na listah strank je v posamezni volilni enoti sicer samo en kandidat nasprotnega spola več, a vseeno gre za pomemben korak. Na prejšnjih volitvah neka nepomembna politična stranka, ki je veliko govorila o tradicionalni družini, zahtev o spolnih kvotah tudi pri ne tako strogih pravilih ni zmogla izpolniti. Zato je bila, popolnoma pravilno, iz volilne dirke izključena. Kasneje ji ni uspelo ne na slovenskem ustavnem sodišču ne na evropskem sodišču za človekove pravice. Vseskozi jo je podpiral le ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič.

Devetinpetdeset poslancev torej podpira omenjeni zakonski predlog. Pravih razlogov za to, da bi ga podprl še kakšen poslanec Desusa, ni. Razen če se ti že dobrikajo človeku, ki bi rad postal novi mandatar slovenske vlade.