Zdaj, ko stoji džamija

Več kot sto let po tem, ko sta v zaledju soške fronte stali dve džamiji, ena je bila v Logu pod Mangartom, druga naj bi bila na Rombonu, je Slovenija dobila novo džamijo. Gradnja ljubljanskega muslimanskega kulturnega centra je trajala dolgo, zemljišče je islamska verska skupnost kupila že leta 2008, nato ji je sredi gradnje zmanjkalo denarja in je vse skupaj stalo, dokler financerji iz Katarja niso dodatno pomagali slovenskim muslimanom. Strošek gradnje res monumentalnega, a hkrati odprtega in sodobnega, evropskega objekta – nastajal je pod nadzorom arhitekturnega biroja Bevk Perović – je bil 35 milijonov evrov. Islamska verska skupnost je zdaj dobila objekt, v katerem lahko njeni verniki udejanjajo versko svobodo, kar je nekaj, čemur sta še pred desetimi leti nasprotovala del slovenske politike in katoliška cerkev.

S tega vidika islamski verniki niso več diskriminirani, so le člani ene od 54 registriranih verskih skupnosti v državi. To je nekaj dobrega.

Zato je tudi prav, da islamsko versko skupnost, njena dejanja, njene zahteve presojamo enako kot zahteve in dejanja drugih verskih skupnosti. In islamska verska skupnost v Sloveniji ima težave. Najprej ima težave z modernostjo, tako kot druge največje verske skupnosti pri nas se težko spoprijema s konceptom svobode, ki ga ponuja sekularni svet. S svobodo pri izbiri življenjskega sloga, s svobodo pri iskanju spolnih partnerjev, s svobodo pri izbiri svetovnega nazora. Islamska skupnost je tako pred leti skupaj s katoliško in pravoslavno javno nasprotovala uveljavitvi družinskega zakonika. Hkrati bi morali pri slovenski islamski skupnosti odločneje obsoditi različne radikalizme, ki se pojavljajo znotraj njenega verskega sistema. Res je, da velika večina slovenskih muslimanov nima ničesar z različnimi vahabitskimi strujami, a res je tudi, da bi jih morali razkrinkati in javno prikazovati razlike med enimi in drugimi, opozarjati na to, da je izenačevanje površno, krivično in nevarno.

Zdaj, ko stoji džamija, prav tako ni nobene potrebe, da bi jim država pomagala na načine, ki niso v skladu s slovensko zakonodajo. V islamski verski skupnosti si recimo želijo, da bi bil v vojski zaposlen človek, ki bi skrbel za vojake islamske vere, teh vojakov je malo, vojska lahko vse te stvari reši tako, da vojakom na misijah omogoči obisk lokalnih verskih ustanov. Primerov je še nekaj, recimo vprašanje, kdo bo plačeval potne stroške njihovim duhovnikom, ki obiskujejo zapornike, kako je z duhovno oskrbo v bolnišnicah, zakaj recimo islamska verska skupnost nasprotuje možnosti (tako je maja 2019 v oddaji Sveto in svet govoril mufti dr. Nedžad Grabus), da vladni urad za verske skupnosti omogoči registracijo novih verskih skupnosti, ki imajo morebiti tudi islamske verske korenine …

Sobivanje, življenje v skupnosti pomeni dialog. Islamska verska skupnost pa je lani jeseni iz ne najbolj jasnih razlogov prekinila sodelovanje v vladnem svetu za dialog o verskih skupnostih.

Zdaj, ko stoji džamija, ni nobenih ovir, da zaživimo skupaj. Islamska verska skupnost in njeni verniki z družbo, ki jih obdaja. In slovenska družba z eno izmed verskih skupnosti, ki lahko obogatijo njen svet. Morda pa se časi Mihaela Jarca in svinjskih glav na gradbiščih res počasi poslavljajo …