Starost je biznis

V naši domovini je nevarno biti star. Najmanj pol milijona nas je, tudi gospa Helena. Država pravi, da preveč. Že zdavnaj se nam je odpovedala, se v resnici nehala brigati za nas, socialne politike se ne gre več, odmerja slabe pokojnine, razmišlja, kako bi nas izselila iz lastnih stanovanj, ki so po njenem mnenju prevelika, in nas strpala v mišje luknje, ne gradi javnih zavodov, negovalnih bolnišnic, niti zagovornika starejših nam ne privošči. Prostor je že zdavnaj prepustila zasebniku z veliko empatijo do dobička, čeprav se vsake toliko pretvarja, da to ni res.

Ampak mi smo tu in nameravamo še nekaj časa ostati. Z vsemi, čeprav opešanimi močmi, sporočamo tistim, ki viharijo po Šubičevi 2, naj se z nami ne šalijo. Od tam se zadnje dni večkrat sliši, da bodo dali vse od sebe, da je zakon o dolgotrajni oskrbi spisan, da so standardi in normativi pripravljeni. Veliko politikov ta hip poudarja globoko skrb za starejše. Le kdo bi verjel? Mogoče so to le besede nekoga, ki ga je malo sram svojega nespodobnega obnašanja do prednikov, ali pa spet pridobivanje časa za nove izgovore in nove mamljive položaje? Politiki se norčujete, saj že dvajset let zamegljujete pogled in varate z lepimi besedami pred vsakimi volitvami. Čakamo. Do takrat pa bo več kot deset tisoč ljudi želelo posteljo v domu, ki se ponudi šele, ko nekdo umre. Tisti, ki živijo zunaj, bodo še naprej kupovali hrano, ki ji je potekel rok trajanja, brskali po smetnjakih ali spali v hlevu. Prav tako bo še naprej težko nam, ki že bivamo v domovih, saj je naš vsakdan ena sama žalost. Na tisoče nas je, prepuščenih obstoječemu sistemu. Obravnavni smo kot številke, nihče nima minute za stisk roke, na menjavo plenice pa se moramo postaviti v čakalno vrsto. Samo upamo lahko, da nas ne bodo razprodali, saj smo iz prezrtega postali tržno blago. Lahko pa rečemo, da država mirno opazuje prodajo ljudi. Nekaj domov ima že novega lastnika, ki pa ne govori slovensko.

To je politika, barbarska politika, pa tako dober pedigre imamo, menda!