Diznilend

Gostilna Amerika
Mariborska 79, Celje
Tel.: 03 541 93 20
V Ameriko lahko odpotujete vsak dan: ob ponedeljkih od 10. do 22., od torka do petka od 10. do 23., ob sobotah od 11. do 23. in ob nedeljah od 11. do 22. ure.

Ambient:
huh, tole je ogromna reč, ki v treh halah že brez vrta zmore postreči skoraj 200 ljudi

Napitki:
 pri osrednjem šanku razkazujejo tudi šampanjca Moet in Mumm, ampak v resnici je to bolj srebrna penina plac; se pa najde kakšna zanimiva flaša; npr. modre frankinje

Dostopnost:
parkirna mesta so, zaprek za gibalno ovirane ni

Fino:
telečja jetra na žaru tomahavk

Ne tako fino:
ocvrte paprike predjed amerika

Ocvrte paprike so bile 3,6, losos 6,5, predjed amerika 7,8, bela vešalica 7,5, špikana pleskavica 8,5, telečja jetra 9,5, tomahavk 43 evrov za kilogram, sladice pa po 3,5 evra.

»Vprašanje, čigava vizija Amerike je – Donaldova ali od ta malega Gloverja?« je naš dežurni popkulturni analitik razglabljal o naravi restavracije Amerika, medtem ko je šofer s štajerske avtoceste zavil na prav po ameriško z mega štacunami založeno celjsko vpadnico. No, že med parkiranjem smo na hišnem belem kombiju opazili napise restavracija – grill & steak house – catering – ledene skulpture, ki so pričali, da je diapazon dejavnosti Amerike precej širok. Naslednji dokaz tega je bil obsežen jedilni list, pri katerem človek že za listanje in grobo skeniranje ponudbe (kaj šele za premislek in odločanje) porabi za kakšno kratko novelo časa. Ampak ja – služba je služba, dajmo zdaj: klasična otvoritev, pregledni prelet balkanskega žara, preverka stejk divizije, za končni cukr pa še vidimo.

Po vrsti: rezine dimljenega lososa, položene na rukolo in prelite s hrenovo smetano, so bile še najboljša reč predjednega tria. Po dunajsko panirane ocvrte paprike so bile že v osnovi cvrte v malo zmahanem olju, pred serviranjem pa le na hitro pogrete, zato so nekako obležale na napačnem koncu želodca, kjer je še globlje pristala predjed amerika, sestavljena iz z balzamično cukrarijo ubitih rezin surove govedine ter na nabodalo nanizanih gumastih kozic.

Kjer Amerika resnično zašajna, je – naj se sliši še tako kontradiktorno – na balkanskem roštilju: stejkasto debele rezine v mrežico ovitih telečjih jeter so bile spečene natančno do onega sweet spota, ko so v središču še sočne in rožnate, zunaj pa lepo zapečene, bela vešalica je bila sicer kompaktna, a ne presuha, le s sirom bogato prešpikana pleskavica je bila že v osnovi iz preveč fino (skoraj mesno-sirno) mlete, gumaste mase. Tudi obvezna dodatna oprema – pečene paprike, lepinje in ajvar – se je držala nekje v coni korektnosti.

Stejkovje je zastopal spektakularen tomahavk: bil je lepo mesarjen, dovolj zoren in pravilno pečen, a kaj, ko se amerikanarski upravi ne zdi vredno kelneraju naložiti, da bi takšne kose mesa pri mizi narezalo na rezine in te razdelilo med goste; vsaj nas so v boj z dobro kilo težkim artefaktom spustili same in pomanjkljivo opremljene z nekimi švohotnimi polostrimi pipci. Plus, da sta se nam dodatek s curryjem vmešanega masla in na hitro opečene hidroponične zelenjave zdela žalitev za sicer krasen kos mesa.

Obisk Amerike smo končali z neprepričljivo, preveč testeno baklavo in v patentne kozarce zaprto preželirano panakoto in vrečkasti tiramisu ter na poti nazaj premišljevali o povzetku za cenjeno bralstvo. Tukaj je: Amerika želi z velikostjo in širino ponudbe zadovoljiti najširšo mogočo paleto okusov in namenov obiskovalstva. Takšna ambicija zahteva svoj davek v generično zastavljenih in pripravljenih jedeh; izjema je tu le mojstrsko obvladovanje žara. Predvsem telečjih jeter. Če je to tvoj đir, dragi bralec, izvoli!