Padli prerok

Na vrhuncu svoje moči se je 57-letni Peterson zdel nepremagljiv. Njegovi posnetki na YouTubu so imeli na milijone ogledov, njegova knjiga 12 pravil za življenje: Protistrup za kaos je bila globalna uspešnica, predavanja po vsem svetu – tudi v Sloveniji – so bila razprodana. Še do pred nekaj leti obskurni kanadski klinični psiholog je postal ikona desničarjev in populistov po vsem svetu, kar ga je pripeljalo do težko pričakovanega soočenja s Slavojem Žižkom – v katerem je povzpetnik potegnil krajši konec; po tem je Petersonova zvezda začela naglo zahajati. Dokler ni treščila na trdna tla.

Kot je na YouTubu sporočila njegova hči Mihkaila Peterson, je psiholog že pred meseci razvil težko odvisnost od pomirjeval, s katerimi je skušal blažiti anksioznost. Zdravila je začel jemati že pred nekaj leti zaradi silovitega odziva svojega imunskega sistema na nekatere vrste hrane, ko pa ga je lani v globoko psihično krizo pahnila novica, da so njegovi ženi diagnosticirali raka, so mu zdravniki odmerek antidepresivov še povečali. A v nasprotju s pričakovanji so pomirjevala še poglobila Petersonovo stisko, obenem pa se jih ni mogel otresti, saj je zapadel v odvisnost od njih. Zato je iskal pomoč na več ameriških klinikah, vendar brez uspeha; sedaj je odšel na zdravljenje v specializirano ustanovo v Rusiji. »Ne družina in ne zdravniki ne verjamemo, da gre za psihološko odvisnost,« je v posnetku za javnost sporočila Petersonova hči. »Zagotovili so nam in tudi sami upamo, da si bo oče povsem opomogel, toda trajalo bo še precej časa in pred njim je še dosti izzivov. Zelo srečni in hvaležni smo, da je sploh še živ.«

Peterson se je tako izkazal le še kot ena žrtev kaosa, ki jo je skušal ozdraviti z žegnano vodo. Česar niti ni skrival, saj je javno govoril o svojem boju z depresijo, ki traja že desetletja, vse od njegovih najstniških let. Njegov nemirni um je iskal uteho, kjer je mogel – v filozofiji, levičarskem aktivizmu, mitologiji, ezoteriki in predvsem psihologiji. Dokler mu hči, ki je strokovnjakinja za prehrano, ni svetovala, naj opusti uživanje zelenjave in se začne prehranjevati skoraj izključno z rdečim mesom – prenovljeni Peterson je čutil, da je v sebi odkril pozabljene nagone plenilca, ki naj bi jih dotlej zatajeval; ko jih je osvobodil in spustil na površje, je po lastnem prepričanju postal alfa samec, pripravljen, da zasadi podočnike v kaos človekovemu bistvu sovražne sodobne družbe. Leta 2016 je na spletu začel objavljati posnetke, v katerih je v hladnem, samozavestnem slogu udrihal po politični korektnosti kanadskih oblasti; isto leto se je uprl navodilom Univerze v Torontu, kjer je poučeval, da mora pri pouku transspolne študente nagovarjati s spolno nevtralnimi zaimki. In postal zvezda globalne desnice.

Komu drugemu morda lahko Petersonova pravila vsaj za hip olajšajo eksistencialno stisko – a kot kaže Petersonov primer, ko gredo stvari predaleč, je vendarle treba priznati, da potrebujemo strokovno pomoč.

Njegovo delo 12 pravil za življenje je izšlo pred dvema letoma. Petersonova prva knjiga, izdana skoraj dvajset let pred tem, je bila predvsem akademsko delo, ki je pritegnilo le malo pozornosti, v drugo pa je bil skoraj nezaslišano uspešen; 12 pravil so prodali v več kot treh milijonih izvodov. Pa čeprav gre v resnici za delo, ki v ničemer ne izstopa iz nepregledne množice takšnih in drugačnih knjig za samopomoč; Petersonovi napotki so v svojem bistvu zgolj skrajno popreproščena sinteza konceptov švicarskega psihologa Carla Junga in ameriškega mitologa Josepha Campbella o posameznikovem uresničenju skozi arhetipsko »junakovo potovanje«. Pravila za vsakdanje življenje, ki jih je izpeljal iz te kompleksne podlage, so ponekod skoraj boleče banalna; med drugim bralcu svetuje, naj se drži vzravnano; naj se druži z ljudmi, ki mu želijo dobro; naj ne laže in naj ne moti svojih otrok med rolkanjem.

Zaradi ravno pravšnjega spleta družbenih okoliščin pa je Petersonova mačistična, instantna, nehaj-že-jamrati-in-se-vzemi-v-roke psihologija bliskovito prerasla svoje skromne okvire. Postala je protiutež politični korektnosti, novoreku akademskih in ekonomskih elit in predvsem racionalizmu, ki ga vse več ljudi dojema kot hladnega in brezčutnega. Petersonov nauk je priskrbel vezivo, ki je razočarane iluzije tradicionalistov povezalo v zametke nove desničarske mitologije, v kateri je sam igral vlogo od višje sile navdahnjenega preroka. Da je pristajal na to vlogo, samemu Petersonu niti ne moremo zameriti; ne nazadnje po njej hrepeni cela vrsta popularnih mislecev, tudi na levici. Zato se sedaj ni umestno naslajati nad padcem karizmatičnega psihologa, saj sam na svoji koži občuti, kako visoka je cena za dogmatičnost. Komu drugemu morda njegova pravila lahko vsaj za hip olajšajo eksistencialno stisko – a kot kaže Petersonov primer, ko gredo stvari predaleč, je vendarle treba priznati, da potrebujemo strokovno pomoč. In na koncu je to njegovo ključno sporočilo, ki bi mu lahko prisluhnil tudi marsikateri vernik Jordana Petersona v Sloveniji.