Suverenost in demokracija naprodaj

Ameriški senator Mark Hanna je pred približno sto leti povedal, kaj je najpomembnejše v (ameriški) politiki: »Gre za dve stvari. Prva je denar, za drugo pa se ne morem spomniti.« Tudi na tem področju se je svet medtem »amerikaniziral« in je korupcija, ki jo predstavlja »umazani denar«, medtem postala univerzalna grožnja demokratičnim vrednotam in kredibilnosti demokratičnih sistemov. Resni in odgovorni državljani si lahko upravičeno postavijo vprašanje, kakšen smisel še imajo volitve, če odigra glavno vlogo pred tem denar.

Pri pridobivanju denarja za volilne kampanje in s tem prednosti za zmago prednjačijo običajno »najslabši« in ne »najboljši«. Na ta patološki pojav politike v današnjem svetu je opozoril nobelovec in ekonomist Paul Krugman, ki je spomnil na Aristotelovo vladavino – kakistokracijo, to je vladavino najslabših, ki je nasprotna od vladavine najboljših, ki jo predstavlja aristokracija. Procesi globalizacije so ta problem samo še povečali in ga naredili mnogo bolj kompleksnega, kot je bilo to v preteklosti, ko se je praviloma dogajal znotraj posameznih držav. Profesorica prava in direktorica Centra za globalno transformacijo pravnih norm na kolumbijski univerzi Katharina Pistor ugotavlja, da so globalni denarni tokovi, ki jih ne regulirajo države, občutno spremenili dosedanje razumevanje nacionalne (državne) suverenosti, ki je odstopilo svoje mesto denarni.

Na denarne donacije avtokratskega politika Orbána največji (opozicijski) politični stranki v naši državi moremo gledati po eni strani z vidika omenjenih novih globalnih priložnosti in na drugi skozi prizmo, da se mora država, če hoče obveljati pravna, držati svojih zakonov. V veljavnem Zakonu o političnih strankah iz leta 1994, dopolnjen je bil leta 2014, se je sicer normativno povečal nadzor nad njihovim financiranjem, še posebej nad prikritim (korupcijskim) financiranjem, s predvidenimi sankcijami vred. Zakon, med drugim, izrecno prepoveduje pridobivanje sredstev stranke iz prispevkov tujih pravnih in fizičnih oseb ter tujih samostojnih podjetnikov …, sploh vsakršno drugo pridobivanje sredstev za stranko iz tujine. Od tega, ali se bodo ob njegovem grobem kršenju odzvale ustanove, ki so dolžne varovati pravno državo, je odvisen ne le njen obstoj, temveč tudi usoda demokracije – ali pa se bodo, kot se je to že zgodilo, pustile ustrahovati političnim veljakom in njihovemu osebnemu (ne)interesu za pravno državo.

Za nezakonito pridobljeni denar velja, kot za vsak drug denar – da se ne daje za nič. Za mednarodno priznano veteranko »nabiranja denarja« (fundraising) Kim Klein je (pre) jemanje denarja povezano z enostavno resnico: »Kdorkoli, ki denarno podpira kako organizacijo, je tudi njen pravi lastnik. Ljubezen se ne plačuje za nazaj, temveč vnaprej.« Dokazov za to trditev je seveda nič koliko. V Srbiji so mediji, ki uživajo denarne dotacije iz Rusije, uspešni pri širjenju laži: kritično število srbskih državljanov je prepričanih, da je Rusija največja donatorka Srbiji, čeprav ni v resnici niti med prvimi desetimi(!). Na prvem mestu je namreč Evropska unija, ki prispeva nekaj manj kot tri milijarde evrov. Isti državljani so tudi prepričani, da jih bo Rusija ubranila pred Zahodom in da bo rešila Kosovo za Srbijo.

Omenjeni mediji tudi ne ponujajo nobene priložnosti za objavljanje člankov, ki bi bili kritični do ruskega ali srbskega predsednika.

Orbánov režim uveljavlja in prakticira sovražen odnos do pravne države, razširja pa ga tudi prek meja svoje države na njeno geopolitično okolje.

Orbánov režim uveljavlja in prakticira sovražen odnos do pravne države, kar je ta čas predmet obtožb in postopkov v Evropski uniji, razširja pa ga tudi prek meja svoje države na njeno geopolitično okolje. Poleg politične in materialne podpore sestrski stranki v Sloveniji jo z odobritvijo azila nudi tudi bivšemu predsedniku makedonske vlade in voditelju desne stranke Gruevskemu, ki je pobegnil iz svoje države. V Makedoniji je bil Nikola Gruevski obtožen kršenja makedonskih zakonov: pranja denarja, korupcije, osebnega bogatenja, nezakonitih donacij, številnih izsiljevanj, s čimer je njegova stranka v času, ko je bila na oblasti, »obogatela« za dobrih 17 milijonov evrov, največji delež je bil namenjen gradnji strankarske »Bele palače« in nakupu 69 zemljišč.

Z mednarodnega in geopolitičnega vidika je materialna (denarna) podpora tujih pravnih in fizičnih oseb političnim strankam nesprejemljiva »komercializacija« oziroma repozicioniranje nacionalne suverenosti v skladu z neoliberalistično mantro, po kateri je mogoče zadnjo obravnavati kot blago. Državi prejemnici denarnih donacij preostane s tem le izvajanje »suverenosti na periferiji«, dajalka pa izvaja svojo »suverenost na centru«. To seveda tudi odločilno zaznamuje razmerja med njima v smislu nadrejenosti in podrejenosti, skupaj s posledicami za njune mednarodne odnose, notranjo in ekonomsko politiko ter gospodarstvo.

Denarna odvisnost kake države in praktično omejena suverenost imata tudi posledice za demokracijo. Suverenost je namreč nujni pogoj za obstoj pravne države in demokracijo, brez katerih ni mogoče uspešno voditi boja proti korupciji kot eni od njunih največjih groženj. Države, ki tolerirajo korupcijo, težko uveljavljajo in spoštujejo zakone, ker imajo prešibke institucije, da bi se jim (lahko) te uprle. Vse omenjeno je navsezadnje eden glavnih vzrokov, ki perpetuira njihovo nestabilnost na daljši rok.

Na koncu bi lahko postavili vprašanje, ali sedanja praksa Orbánovega režima v sosednjih državah in v Makedoniji v širšem smislu ne pomeni tudi kršitve konvencije iz Montevidea o pravicah in dolžnostih držav, posebej njenega 8. člena, ki se nanaša na politično nevmešavanje v notranje in zunanje zadeve drugih držav, ki imajo posredne ali neposredne posledice na njihovem fizičnem teritoriju in za njihove državljane.