Zakaj turške serije osvajajo svet

Kaj je razlog za nenadni planetarni uspeh serij, kot je Sulejman Veličastni?

Turške telenovele, ki so tudi pri nas po priljubljenosti že prehitele španske in latinoameriške, se v resnici ne imenujejo telenovele, pač pa diziji. To je žanr v razvoju, zaradi katerega Turčija po mednarodni prodaji in številu gledalcev po vsem svetu zaostaja samo za ZDA. Njena produkcija ima ogromno gledalcev v Rusiji, Kitajski, Koreji in Južni Ameriki. Ta hip največ dizijev kupi Čile, največ pa zanje odšteje Mehika in za njo Argentina.

Zgodbe, ki obravnavajo vse od skupinskega posilstva do spletkarskih osmanskih kraljic, so mešanica »Dickensa in sester Brontë,« je povedal Eset, mladi carigrajski scenarist in filmski ustvarjalec. »Na turški televiziji vsako leto prikažemo vsaj dve različici Pepelkine zgodbe. Včasih je Pepelka 35-letna samska ženska z otrokom, včasih pa 22-letna revna igralka.« Eset, ki je sodeloval pri nemara najbolj znanem diziju, Sulejmanu Veličastnem, je naštel pravila, ki jih po navadi upoštevajo pri scenariju: glavnemu junaku ne smeš položiti pištole v roko. Središče vsake drame je družina. Obrobnež bo vedno prišel v družbenoekonomsko okolje, ki je živo nasprotje njegovega domačega, na primer z vasi se bo preselil v mesto. Lepotec ima strto srce in je tragično nedostopen za ljubezen. Ni boljšega od ljubezenskega trikotnika.

Zatrdil je, da diziji temeljijo na »skupnem hrepenenju« gledalcev in likov. »Radi bi videli, da dober fant dobi dobro dekle, ampak, prekleto, življenje je muhasto in povsod kar mrgoli pokvarjencev.«

»Radi bi videli, da dober fant dobi dobro dekle, ampak, prekleto, življenje je muhasto in povsod kar mrgoli pokvarjencev.«

Vzpon dizijev se je začel leta 2006 s serijo 1001 noč. V tistem času je druga turška serija Biser že osvojila Bližnji vzhod, a 1001 noč je postala prava svetovna uspešnica. Prodali so jo v skoraj 80 držav in povsod je podirala rekorde gledanosti. Pozneje je prišel Sulejman Veličastni, ki je temeljil na življenjski zgodbi desetega osmanskega sultana in njegovi zvezi s konkubino Hurrem, s katero se je poročil, čeprav je bilo to v hudem nasprotju s tradicijo. Ko so Sulejmana Veličastnega leta 2011 v Turčiji predvajali prvič, je pritegnil tretjino televizijskih gledalcev v državi. Tuji tisk je serijo označil za »Seks v mestu iz osmanskih časov« in jo primerjal z Igro prestolov v resničnem življenju. Pri snemanju je v vlogi svetovalcev sodelovalo več zgodovinarjev in produkcijska ekipa 130 ljudi, 25 se jih je ukvarjalo izključno s kostumi.

okI3s4quV6A

Sulejman Veličastni je bil na Bližnjem vzhodu tako priljubljen, da so Carigrad preplavili arabski turisti. Serijo je, celo če ne upoštevamo gledalcev v Južni Ameriki, videlo več kot 500 milijonov ljudi po vsem svetu. Bila je prvi dizi, ki so ga predvajali na Japonskem, pot pa je utrl tudi drugim turškim dizijem.

Vzpon dizijev se je začel leta 2006 s serijo 1001 noč, ki so jo prodali v skoraj 80 držav in povsod je podirala rekorde gledanosti.

Mednarodni uspeh takšnega dizija je le eden od dokazov, da nove oblike množične kulture z Vzhoda, od Bollywooda do K-popa, v 21. stoletju ogrožajo prevlado ameriške popkulture. Ameriška televizija je sicer zabavna, ni pa ganljiva, diziji pa zabrenkajo na čustva, zaradi katerih smo človeški. Dizije, ki so postali svetovni velikani, so poganjale zgodbe, v katerih so tradicionalne vrednote in načela trčili ob čustveno in duhovno izprijenost sodobnega sveta. Ne gre nujno za vprašanje vrednot ali konservatizma, temveč za empatijo. »Večini se zdi, da Hollywood ali Evropa premalo raziščeta njihove vsakdanje zgodbe,« meni Kivanc Tathtug, zvezdnik uspešnice Biser. »Gre za raznolikost v pripovedovanju zgodb. Razumem privlačnost serij, kot sta Kriva pota ali Igra prestolov. Obe sta izjemni. Toda nekateri ljudje se čutijo povsem izključene iz teh hollywoodskih tem in si želijo gledati zgodbe, s katerimi se lahko čustveno poistovetijo.«

»Ko se z ljudmi pogovarjam o turških televizijskih serijah, povedo, da jih večinoma prevzame romantično razumevanje družine, v kateri vsi poskušajo ceniti drug drugega. Nevarnost preži od zunaj, v ljubezenski zgodbi o revnem fantu, ki ljubi bogato dekle, ali obratno, pa veliko vlogo igra družbenoekonomski razred. Na Zahodu bi tako zgodbo obdelali s predstavitvijo posameznikove poti z veliko spolnosti, nasilja in mamil,« pravi scenarist Eset. V turških serijah je tega manj – par v seriji Izgubljena čast se je prvič poljubil šele v 58. epizodi.

Turška vlada upa, da bo do leta 2023 z izvozom dizijev zaslužila slabo milijardo evrov. Turške serije so dosegla stabilno raven priljubljenosti – povpraševanje morda ne bo več naraščalo, ampak v svetu vlada lakota po tem, kar lahko ponudi turška televizija. Invazija turških dizijev se torej še ne bo končala.

Več v tiskani izdaji revije GLOBAL, ki je že na voljo pri vašem najbližjem prodajalcu časopisov, naročite pa jo lahko tudi na tej spletni povezavi >>