Smeti v plamenih

Slovenija je, kar se tiče ločenega zbiranja in nadaljnjega sortiranja odpadkov, zgodba o uspehu. Delež ločeno zbranih odpadkov je med višjimi v EU, prav tako smo med vodilnimi po deležu recikliranih odpadkov. A ta zgodba o uspehu ima napako – sami nismo sposobni poskrbeti za tiste ločeno zbrane in sortirane odpadke, ki jih ni mogoče ali pa ki se finančno ne splačajo reciklirati. Nimamo namreč zadostnih zmogljivosti za njihovo dokončno odstranitev. Ker jih v skladu z evropsko zakonodajo ne smemo več odlagati na odlagališčih, je edina rešitev odstranitev s pomočjo sežigalnic. Teh pa je v Sloveniji premalo, da bi zadostile potrebam.

Pravzaprav imamo eno samo sežigalnico v pravem pomenu besede – celjsko. Na degradiranem območju nekdanje Cinkarne stoji objekt v lasti Energetike Celje, ki s sežiganjem preostanka odpadkov iz občin Savinjske regije in komunalnega blata iz celjske čistilne naprave zagotavlja toploto za ogrevanje približno sedem tisoč gospodinjstev, pa tudi nekaj šol in vrtcev ter celjskega bazena. Poleg tega hkrati proizvaja tudi nekaj malega elektrike. Celjsko sežigalnico, ki redno obratuje že deset let, so zasnovali za potrebe regije in njene zmogljivosti so že danes polno zasedene. Na leto v njeni peči zgori približno 30 tisoč ton odpadkov.

Sežigalnice so zastarel izraz. Praktično vsi temu namenjeni obrati danes odpadke uporabljajo kot gorivo za proizvodnjo toplote in elektrike. Po najnovejših podatkih Evropskega združenja obratov za termično obdelavo odpadkov (CEWEP) je leta 2017 v EU obratovalo 492 objektov, ki so izkoriščali odpadke za pridobivanje energije, v njihovih pečeh pa je končalo blizu 100 milijonov ton odpadkov. Za primerjavo – poraba premoga v EU je trenutno okoli 600 milijonov ton na leto. Kurilna vrednost odpadkov, ki jih praviloma uporabljajo v evropskih obratih, pa je primerljiva z rjavim premogom.

Objekti za energetsko izrabo odpadkov so v Evropi zelo neenakomerno razporejeni. Velika večina jih je v zahodni in severni Evropi. Prednjačijo predvsem Nemčija, Francija, Švedska in Danska.

Nemčija sama v svojih 98 napravah za energetsko izrabo odpadkov sežge približno četrtino vseh tako porabljenih odpadkov v EU.

Nemčija sama v svojih 98 napravah za energetsko izrabo odpadkov sežge približno četrtino vseh tako porabljenih odpadkov v EU. »Sežiganje odpadkov je eden od glavnih temeljev ravnanja z odpadki v Nemčiji,« piše na spletni strani nemškega okoljskega ministrstva.

V Skandinaviji so odpadki izjemno pomembno gorivo za ogrevanje gospodinjstev prek sistemov daljinskega ogrevanja. Na Švedskem denimo s pomočjo 34 sežigalnic zagotavljajo približno petino vse potrebne energije za ta namen.

Sporni sosežig

Odpadkov kot gorivo danes ne uporabljajo zgolj za proizvajanje toplote za ogrevanje gospodinjstev. V svoje peči jih v omejenem obsegu dodajajo tudi številne termoelektrarne na premog. Vse pogosteje in v vse večjih količinah pa jih uporabljajo tudi kot gorivo v drugih industrijskih procesih – v prvi vrsti v cementarnah. V Sloveniji pri tako imenovanem sosežigu odpadkov od zaprtja cementarne Lafarge v Trbovljah prednjači Salonit Anhovo, kjer na leto za procesno energijo porabijo približno 100 tisoč ton odpadkov – večino jih uvozijo iz Italije.

Uporaba odpadkov kot goriva v Anhovem je v zadnjem času postala izjemno kontroverzna. Lokalni civilni iniciativi, ki že vrsto let opozarja na domnevno škodljive izpuste iz cementarne, so se namreč v zadnjih mesecih v velikem številu pridružili tudi zdravniki. Že približno 600 jih je podpisalo peticijo, v kateri opozarjajo, da je območje v okolici Salonita zgodovinsko obremenjeno zaradi proizvodnje izdelkov iz azbesta, zaradi česar je obolevnost med lokalnim prebivalstvom pri nekaterih vrstah raka daleč največja v Sloveniji. Lokalni zdravniki, ki so se jim pridružili tudi ugledni strokovnjaki, kot sta predstojnica Inštituta za medicino dela in športa dr. Metoda Dodič Fikfak in vodja toksikološkega oddelka v ljubljanskem Kliničnem centru dr. Miran Brvar, zato državo pozivajo k uveljavljanju načela previdnosti v zvezi z nadaljnjim obremenjevanjem lokalnega prebivalstva s potencialno škodljivimi izpusti. »Menimo, da ni dovolj podatkov za zaključek, da je katerakoli sežigalnica ali še bolj sosežigalnica varna, in zato je lokalno prebivalstvo lahko upravičeno zaskrbljeno.«

Eden ključnih problemov, ki jih poudarjajo, so različne mejne vrednosti za izpuste sežigalnic in sosežigalnic. Za celjsko sežigalnico namreč veljajo strožje mejne vrednosti za izpuste škodljivih snovi kot denimo v primeru sosežiga v Anhovem. »Tako so na primer z okoljevarstvenim dovoljenjem Salonitu dovoljeni dvakrat do petkrat večji izpusti nekaterih nevarnih snovi,« opozarjajo zdravniki.

Ali kot pravi predstavnica društva Eko Anhovo Mateja Sattler: »Zakonski predpisi sosežigalnici Salonit Anhovo dopuščajo kar trikrat večjo količino sežiga odpadkov kot sežigalnici v Celju, kar petnajstkrat večji izpust dušikovih oksidov, kar tisočkrat večji izpust organskih spojin. Vse to ubija nas, naše starše, naše otroke!«

Zakaj torej za sosežig ne veljajo enaki okoljski parametri kot za sežigalnice? Na Agenciji za okolje pojasnjujejo, da pri postavljanju mejnih vrednosti izpustov za sežigalnice in sosežigalnice zgolj sledijo evropskim predpisom. Tudi v evropskem merilu namreč odpadki postajajo glavno gorivo za proizvodnjo cementa. »Mejne vrednosti izpustov so odvisne od vrste procesa oziroma tipa industrije in so povzete po zaključkih o najboljših razpoložljivih tehnologijah, ki so na evropski ravni referenca za določanje mejnih vrednosti izpustov. Teh vrednosti zaradi zahtev same tehnologije ob uporabi najboljših razpoložljivih tehnik ni mogoče zmanjšati, zato je neizvedljiva zahteva, da se izenačijo dovoljeni izpusti iz sosežigalnic in sežigalnic.«

Primerjanje izpustov med sežigalnicami in sosežigalnicami zato po njihovem mnenju ni primerno. Smiselno pa je denimo primerjati cementarne, ki sosežigajo odpadke, s cementarnami, ki odpadkov ne sosežigajo. »Cementarne, ki uporabljajo kot dodatni energent gorivo iz odpadkov, morajo zaradi sosežiga odpadkov zagotavljati bistveno več ukrepov za preprečevanje izpustov, upoštevati strožje mejne vrednosti in izvajati bolj zahtevne ukrepe za nadzor nad emisijami kot cementarne, ki odpadkov ne sosežigajo.«

Skratka, kot trdijo, so večji izpusti v primeru proizvodnje cementa predvsem posledica same proizvodne tehnologije in niso neposredno povezani z uporabo odpadkov za gorivo. Kot denimo poudarjajo v Salonitu, njihovi izpusti ne bi bili prav nič manjši, če bi se odrekli sosežigu odpadkov. »Z ukinitvijo sosežiga bi se bistveno povečali izpusti CO2, na druge izpuste pa to ne bi imelo vpliva.« Proizvodnja cementa, enega ključnih gradnikov civilizacije, je pač umazana dejavnost.

Reševanje TEŠ

Še v enem lokalnem okolju se je začel boj proti sosežigu odpadkov. V Termoelektrarni Šoštanj so namreč v želji po izboljšanju ekonomskega položaja elektrarne začeli razmišljati o možnosti, da bi velenjskemu lignitu pri zgorevanju dodajali predelane odpadke. Vsi podatki govorijo tej odločitvi v prid – kurilna vrednost odpadkov je večja od kurilne vrednosti lignita. Z dodajanjem odpadkov bi tako dejansko zmanjšali izpuste CO2 na enoto proizvedene električne energije, s čimer bi prihranili pri nakupu emisijskih kuponov. Poleg tega bi jim morala podjetja za ravnanje z odpadki za sežig plačevati, kar bi za elektrarno, ki posluje z izgubo, lahko pomenilo rešilno bilko. Ne bi bili prva termoelektrarna v Evropi, ki bi se lotila posla z odpadki. Tudi v Nemčiji obratuje nekaj takih. Vodstvo TEŠ na javnih predstavitvah načrtov zatrjuje, da po doslej izvedenih raziskavah in zbranih podatkih dodajanje odpadkov za gorivo ne bi poslabšalo okoljskih parametrov (že tako zelo umazane) elektrarne.

A lokalni prebivalci so se odločili tej nameri upreti. »Z blokom 6 smo naredili korak naprej k bolj čistemu okolju in manj izpustom. Če bi zdaj dopustili sosežig odpadkov, bi spet naredili tri ali štiri korake nazaj,« pravi Urša Menih Dokl iz Šaleškega eko gibanja. Lokalno prebivalstvo že desetletja živi v degradiranem okolju. »Več naših članov pravi: Ko je dovolj, je dovolj! Skrajni čas je za ukrepanje, da gre razvoj doline v drugo smer.«

Vodstvu TEŠ in podatkom, ki nakazujejo okoljsko sprejemljivost sosežiga odpadkov, ne verjamejo.

Kot poudarjajo v Salonitu Anhovo, njihovi izpusti ne bi bili prav nič manjši, če bi se odrekli sosežigu odpadkov. Proizvodnja cementa, enega ključnih gradnikov civilizacije, je pač umazana dejavnost.

»Glede na to, da izvajalca raziskav in nadzora izbere zavezanec sam in ga sam tudi plačuje, ne verjamemo v verodostojnost predstavljenih podatkov.« Prav tako, opozarja, se prihodnji vplivi ocenjujejo z modeliranjem. »Nihče ne more danes zagotoviti, da zaradi strupenih izpustov čez 15 let ne bo škodljivih učinkov na zdravje prebivalcev in še nerojenih otrok.«

Ne zavzemajo pa se za takojšnje zaprtje TEŠ. »Zavzemamo se, da dolina živi s premogovnikom Velenje. Dokler so v njem zaloge lignita, naj obratuje tudi TEŠ. Ko se premogovnik zapre, naj se konča tudi življenjska doba TEŠ.«

Sežigalnice potrebujemo

Tega, da moramo v Sloveniji znati sami poskrbeti za dokončno odstranitev svojih odpadkov, namesto da se zanašamo na izvoz v tujino, se pristojni zavedajo že dolgo. Že v leta 2008 sprejetem operativnem programu odstranjevanja odpadkov je bilo zapisano, da Slovenija »dolgoročno ne bo mogla izpolnjevati postavljenih okoljskih ciljev glede ravnanja z odpadki brez termične obdelave«. A sežigalnice so za javnost izjemno občutljiva tema, posledično pa je tudi politika raje stala ob strani. Razmere so se zaostrile pred dvema letoma, ko je Kitajska zaprla svoj trg za uvoz odpadkov iz tujine. Cene odpadnih materialov so drastično padle, naval na evropske sežigalnice se je močno povečal, povečanemu povpraševanju pa je jasno sledilo tudi zvišanje cen za prevzem. Slovenski odpadki so se začeli kopičiti – najprej na dvoriščih komunalnih podjetij, kjer jih ni želel nihče prevzeti, nato pa še v skladiščih podjetij za ravnanje z odpadki, kjer so čakali na odvoz v tujino. In kjer so se v številnih primerih zaradi prevelike nakopičene količine zgodili večji požari.

Zdaj so tudi politiki, z okoljskim ministrom vred, začeli priznavati, da moramo za lastne smeti znati poskrbeti sami in da potrebujemo dodatne sežigalnice. A končne odločitev o tem, kako in kje naj bi to uresničili, še ni.

»Sežigalnice potrebujemo, ker proizvajamo smeti. Ko bomo nehali proizvajati smeti, jih pač ne bomo potrebovali,« pravi dr. Andrej Senegačnik iz Laboratorija za termoenergetiko na Fakulteti za strojništvo. »Trenutno smo še zelo daleč od tega, da bi živeli obnovljivo oziroma trajnostno – to morda uspeva amišem in kakšnim mongolskim nomadom, naša civilizacija pa tega za zdaj ni sposobna.«

Iskanje najmanj slabe rešitve

Najbolj žgoče vprašanje pri umeščanju sežigalnic v prostor je sprejemljivost za lokalno okolje.

Po besedah direktorice Energetike Celje, ki upravlja celjsko sežigalnico, Marije Zabukovec, so izkušnje z obratovanjem po desetih letih dobre. Izpusti, zatrjuje, ostajajo krepko pod mejnimi vrednostmi. »Vrednosti izpustov nenehno prikazujemo na fasadi objekta in na naši spletni strani. Izpuste skušamo spraviti na minimum. Zato je morda obratovanje nekoliko dražje, ker porabimo več aditivov.« Zdi se, da so se s sežigalnico sprijaznili tudi lokalni prebivalci. »Na začetku je bilo prisotnih kar nekaj dvomov. Takrat smo veliko truda posvetili stikom z občani, organizirali smo dneve odprtih vrat, redno smo odgovarjali na vprašanja. Na začetku so se ljudje v velikem številu udeleževali dnevov odprtih vrat, v zadnjem obdobju pa je zanimanja precej manj.«

Zagotovo je bolje, da smeti, ki smo jih ustvarili, zgorijo v za to predvidenih obratih, ne pa, kot se to v zadnjem času dogaja pri nas, v skladiščih, kjer se kopičijo med čakanjem na odvoz v tuje sežigalnice.

Koordinator Civilnih iniciativ Celja Boris Šuštar vse skupaj vidi precej drugače. Sprijaznjenost s sežigalnico je po njegovem videnju bolj posledica apatije Celjanov. „Strinjam se, da moramo za odpadke poskrbeti in tudi termična izraba bi lahko našla svoje mesto, a ne sredi Celja. Celje je tretjino leta neprevetrena kotlina. In sežigalnica predstavlja dodatno obremenitev zaradi preteklih dejavnosti že tako obremenjenega območja.“

Javnost je praviloma sežiganju odpadkov v njihovi bližini nenaklonjena zaradi strahu pred negativnimi učinki na zdravje. Izkušnje s sežigalnicami odpadkov iz preteklosti namreč govorijo o povečanem tveganju za nekatere vrste raka in reproduktivne težave. Sodobne sežigalnice zaradi napredka pri čiščenju dimnih plinov v zrak izpustijo mnogo manj škodljivih snovi kot v preteklosti, novejše raziskave govorijo o neobstoječem ali vsaj za zdaj nezaznavnem učinku izpustov sežigalnic na zdravje prebivalcev. A kot ugotavlja dr. Metoda Dodič Fikfak, »ni dovolj dokazov, da bi trdili, da je katerakoli sežigalnica varna«.

Tveganju za zdravje se nikoli ni mogoče povsem izogniti, pravi dr. Andrej Senegačnik. »Pri vsakem zgorevanju nastajajo tudi škodljivi izpusti.« Je pa tehnologija čiščenja dimnih plinov v minulih desetletjih drastično napredovala. »V najbolj znani dunajski sežigalnici je začetna stopnja čiščenja dimnih plinov vrečasti filter s predhodnim dodatkom aktivnih snovi; apna, aktivnega oglja. Temu sledi dvostopenjski pralnik dimnih plinov. Na koncu pa sta še naprava za odstranjevanje dušikovih oksidov in končna fina filtracija.«

A problem večine čistilnih naprav je po njegovih besedah v tem, da strupe skoncentrirajo, potem pa se spet ne ve, kam in kako jih nato odložiti. »Ključno vprašanje je, kako te izločene škodljive snovi vezati v neko obliko, v kateri ne bo pomenila nevarnosti za zdravje in okolje.« V Nemčiji denimo odpadni pepel iz sežigalnic že uporabljajo za gradnjo cest.

Z vidika skrbi za odpadne škodljive snovi so, kot pravi dr. Senegačnik, cementarne skoraj idealno okolje za sežig odpadkov. »Večina škodljivih snovi, vključno s težkimi kovinami, se namreč veže na mehko žgano apno, ki je predstopnja pridobivanja cementa. En gram mehkega žganega apna ima aktivno površino do 80 kvadratnih metrov. Cementarne imajo okoljska dovoljenja za sosežig odpadkov ravno zaradi tega, ker tam ostanke mešanih odpadkov po zgorevanju najlaže spravite v neko trdno obliko, s čimer na koncu ostanejo vezani v betonu.« Seveda pa, priznava, tudi tukaj nekaj škodljivih snovi uide v zrak. »Krog nikoli ni povsem sklenjen.«

Tudi sosežiganje odpadkov v termoelektrarnah se mu načeloma ne zdi problematično. »Če premogu dodajate nenevarne odpadke, denimo polietilen, ki je sestavljen zgolj iz atomov ogljika in vodika, je to podobno, kot bi zgorevala rafinirana nafta ali plin, poleg tega pa ima termoelektrarna že vgrajene vse postopke za čiščenje dimnih plinov. S tega vidika se mi zdi to sprejemljivo. Je pa treba nujno vzpostaviti strog nadzor nad vhodno surovino, da vam med odpadke na zaidejo druge, nevarnejše snovi.«

Prebivalci okolij, ki že desetletja trpijo posledice težke industrije, kot sta spodnja Soška in Šaleška dolina, so razumljivo odklonilni do dodatnega obremenjevanja njihovih življenj z novimi in novimi izpusti.

Idealne rešitve za popolnoma neškodljivo odstranjevanje odpadkov ni. Edina možnost bi bilo prenehanje ustvarjanja tako velikih količin smeti, kot jih proizvaja naša civilizacija. Vsekakor pa se moramo zavedati, da je sežiganje odpadkov v temu namenjenih pečeh boljša možnost od nenadzorovanega zgorevanja, denimo na vrtu za hišo ali starejših pečeh na drva. »Pri nas na deželi ljudje v pečeh še vedno kurijo vse mogoče. In tam so koncentracije škodljivih snovi v dimnih plinih bistveno večje kot v izpustu sežigalnic,« pravi dr. Senegačnik. Pri nadzorovanem sežigu odpadkov morajo biti dimni plini najmanj dve sekundi izpostavljeni temperaturi nad 850 stopinj, da vse organske spojine razpadejo in popolno oksidirajo. »Beli dim, ki se širi iz hiš na podeželju, so v bistvu kondenzirani nezgoreli ogljikovodiki. Zelo strupene stvari, večinoma so to policiklični aromatski ogljikovodiki, sestavljeni iz benzenovih obročev.«

Britanska agencija za okolje je pred leti objavila zanimiv podatek, po katerem so kresovi, s katerimi tamkajšnji prebivalci 5. novembra vsako leto obeležujejo noč Guya Fawkesa, povzročili večje izpuste prašnih delcev kot vse britanske sežigalnice v celem letu.

In zagotovo je bolje, da smeti, ki smo jih ustvarili, zgorijo v za to predvidenih obratih, ne pa, kot se to v zadnjem času dogaja pri nas, v skladiščih, kjer se kopičijo med čakanjem na odvoz v tuje sežigalnice.

Pri tem pa je treba jasno povedati, da so prebivalci okolij, ki že desetletja trpijo posledice težke industrije, kot sta spodnja Soška in Šaleška dolina, upravičeno odklonilni do dodatnega obremenjevanja njihovih življenj z novimi in novimi izpusti.

»Katastrofa«

Težave z odpadki se spet zaostrujejo

»Situacija je grozna,« je zavzdihnil Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS, ko smo ga vprašali, kakšne so razmere na področju ravnanja z odpadno embalažo. Ko se je neprevzeta embalaža pred dvema letoma začela nabirati na dvoriščih komunalnih podjetij, je ministrstvo za okolje plačalo dva milijona evrov za interventni odvoz. Zdaj je stanje še slabše.

Agencija za okolje je od takrat vsem zasebnim družbam za ravnanje z odpadno embalažo spremenila okoljska dovoljenja in jim s tem naložila, da morajo prevzemati vso zbrano embalažo, ne zgolj tiste, za katero so dobile plačano embalažnino. A decembra lani je upravno sodišče ta okoljevarstvena dovoljenja razveljavilo. Z letošnjim letom so začele družbe tako spet prevzemati izključno embalažo, za katero so dobile plačano embalažnino. In po oceni računskega sodišča je embalažnina plačana zgolj za približno 48 odstotkov embalaže, dane na trg. »To pomeni, da več kot polovica odpadne embalaže ne bo pobrane,« svari Zupanc. »Pri komunalnih podjetjih že ostaja več kot polovica zbrane odpadne embalaže. Po mojih izračunih je samo januarja ostalo nepobranih pet tisoč ton. Ta mesec se zadeva nadaljuje in zaostruje. Ljubljana je polna, Novo mesto je polno, Kočevje je polno, Nova Gorica je polna, Kranj je poln ... Skratka, katastrofa.«

Po njegovih izračunih bo v celem letu v skladiščih komunalnih podjetij ostalo 50 tisoč ton mešane komunalne odpadne embalaže in 17 tisoč ton steklene embalaže, država pa bo morala za interventni odvoz tokrat plačati skoraj devet milijonov evrov.

Stanje na področju odstranjevanja komunalnega blata iz čistilnih naprav za zdaj kljub opozorilom še ni kritično. Ljubljanska čistilna naprava ima kot največji proizvajalec tega blata odvoz zagotovljen do maja, dve zasebni podjetji pa blato za zdaj zaradi zaloge starih dovoljenj še lahko izvažata na Madžarsko. »A po mojih informacijah se bo z marcem ta možnost končala,« pravi Zupanc.