Vasja Jager

 |  Mladina 8  |  Družba

Liga bedakov

Kaj za vraga so v Nogometnem klubu Drava sploh počeli nigerijski »investitorji«? 

Američani imajo pregovor, ki gre nekako takole: »Če je videti kot raca, hodi kot raca in se oglaša kot raca – potem ne more biti drugega kot raca.« Toda ko so leta 2017 iz Nogometnega kluba Drava Ptuj, ki igra v drugi ligi, zmagoslavno sporočili, da v klub prihajajo vlagatelji iz Nigerije, se je pri tem dvignila marsikatera obrv. Slovenski nogomet ima že pregovorno slabe izkušnje s skrivnostnimi »rešitelji« iz tujine, kot je na primer srbsko-angleški poslovnež Milan Mandarić v ljubljanski Olimpiji ali pa madžarska vlada, ki v Lendavi prek tamkajšnjega kluba krepi nacionalno zavest madžarske manjšine v Prekmurju. A o Mandariću se vendarle precej ve, o Orbánu seveda še več, nigerijsko podjetje Dakinda, ki naj bi ptujsko Dravo popeljalo na pota medcelinske slave, pa je pod Alpami bilo in ostaja skoraj popolna neznanka. Športni novinarji so pisali, da se v domovini ukvarja s proizvodnjo športne opreme in da že ima v lasti nigerijski športni klub, ki nosi ime podjetja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Vasja Jager

 |  Mladina 8  |  Družba

Američani imajo pregovor, ki gre nekako takole: »Če je videti kot raca, hodi kot raca in se oglaša kot raca – potem ne more biti drugega kot raca.« Toda ko so leta 2017 iz Nogometnega kluba Drava Ptuj, ki igra v drugi ligi, zmagoslavno sporočili, da v klub prihajajo vlagatelji iz Nigerije, se je pri tem dvignila marsikatera obrv. Slovenski nogomet ima že pregovorno slabe izkušnje s skrivnostnimi »rešitelji« iz tujine, kot je na primer srbsko-angleški poslovnež Milan Mandarić v ljubljanski Olimpiji ali pa madžarska vlada, ki v Lendavi prek tamkajšnjega kluba krepi nacionalno zavest madžarske manjšine v Prekmurju. A o Mandariću se vendarle precej ve, o Orbánu seveda še več, nigerijsko podjetje Dakinda, ki naj bi ptujsko Dravo popeljalo na pota medcelinske slave, pa je pod Alpami bilo in ostaja skoraj popolna neznanka. Športni novinarji so pisali, da se v domovini ukvarja s proizvodnjo športne opreme in da že ima v lasti nigerijski športni klub, ki nosi ime podjetja.

Natanko kakšno opremo naj bi podjetje Dakinda proizvajalo in kje igra njegovo moštvo – v nigerijski prvi ligi ni ekipe s tem imenom – ni preverjal nihče. Predvsem pa nihče ni preverjal, ali afriški vlagatelji dejansko imajo denar. V NK Drava, katerega športni direktor je bil nekdanji slovenski reprezentant Nastja Čeh, so nigerijskim poslovnežem, za katere je besedo zastavil nekdanji Dravin igralec Ondiri Endourance, očitno verjeli na besedo. Tako so z Dakindo sklenili štiriletno pogodbo o sponzoriranju, Čeh pa je položaj predsednika kluba prepustil Emmanuelu Akpakwuju. »Fasciniran sem nad njihovimi poslovnimi sposobnostmi, predvsem pa nad njihovo humanostjo in preprostostjo. Verjamem, da bomo s skupnimi močmi odprli novo poglavje v ptujskem nogometu in da bomo sčasoma spisali prečudovito športno pravljico,« je tedaj dahnil Čeh. »Morda bomo v prihodnjih letih spisali tudi zgodovino, kdo ve.«

Nazadnje so »ugledni« poslovneži Ptujčanom dejansko spisali pravljico – vendar ne športno in ne s takšnim koncem, kot si ga je verjetno želel Čeh. Sprva se je še zdelo, da bi se za nigerijsko raco dejansko lahko skrivala resna zgodba – novi lastniki Drave so v klub pripeljali nekaj igralcev, ko pa je Ptuj obiskal še nekdanji nigerijski zvezdnik iz Arsenala Nwankwu Kanu, so številni v mestu kurentov že na glas sanjarili kar o Ligi prvakov. Vsega je bilo, samo denarja ne; pokrovitelj Dakinda je kmalu začel zamujati z izplačili, a Ptujčani so to sprva sprejemali z dokajšnjim razumevanjem – takšne prakse so v slovenskem nogometu pač stalnica. Tako so brez večjih težav požrli celo pojasnilo, da denar zamuja zaradi predsedniških volitev v Nigeriji in da so se »v tem času ustavile transakcije v vse evropske države«. Kako bi lahko preproste volitve tako vplivale na denarne tokove, se znova ni vprašal nihče. Pa tudi, ko je nigerijski demos povedal svoje, iz Afrike menda ni prišlo nič razen lepih besed, klub pa se je moral obrniti celo na sindikat nogometnih igralcev in – neuspešno – prositi za posojilo, s katerim naj bi poplačal nogometaše; nazadnje naj bi bilo podjetje Dakinda Dravi dolgovalo za okoli 400 tisoč evrov neizplačanih sponzorskih sredstev.

Takšna je bila vsaj zgodba »slovenskega« dela NK Drava na čelu s Čehom. Nigerijci so nasprotno zatrjevali, da naj bi bil Čeh zakrivil mahinacije, s katerimi naj bi bil klub oškodoval za približno 200 tisoč evrov. Naj bo kriva ta ali ona stran, žrtve sumljivih poslov so bili Dravini igralci; oče mladega Argentinca Ignacia Cuffara je medijem razkril, da je bil sin brez plače več kot pol leta – v tem času naj bi bil jedel samo riž, skozi mesec pa se je mukoma prebijal le ob pomoči družine. Agonijo je končno presekala nedavna izredna skupščina kluba, na kateri so s položajev razrešili predsednika Akpakwuja in vse druge Nigerijce. Ti so konec »pravljice« sprejeli vse prej kot športno. »Zadevo bomo prijavili policiji, na Fifo in Uefo, forenziki bodo pregledali vse pogodbe. Se vidimo na sodišču!« je zagrmel Akpakwu, preden je s sodelavci odvihral iz klubskih prostorov.

Pri tem dodajmo, da spletna stran nigerijske družbe Dakinda Football 4 Every Home, ki jo vodi Akpakwu, ne deluje. Nigerijski poslovni register za podjetje ne navaja nobenega stika, prav tako v njem ni podatkov o njegovi dejavnosti. Akpakwu ima sicer v lasti nekaj družb z imenom Dakinda tudi v Veliki Britaniji in eno celo v Indiji; tudi zanje so podatki o financah skrajno pomanjkljivi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.