Boj s požiralnikom

Gostišče Trojane
Trojane 11
Tel.: 01 72 33 600
Na Trojanah lahko naredite postanek od ponedeljka do petka od 5.30 do 23.00, ob sobotah in nedeljah pa od 6.00 do 23.00.

Ambient:
v več soban razdeljena obcestna gostilna z rumeno-zelenimi prti, svetlim furnirjem in najedajoče glasnim zelenim valom na ozvočenju

Napitki:
za prgišče buteljk, ki (glede na letnik renca, ki smo ga dobili) ne gredo prav dobro v promet; pa seveda odprti cvički & co ter slovenski velikopivovarski zvarki

Dostopnost:
parkirna mesta so, ob konicah utegnejo biti precej zasedena; za gibalno ovirane je poskrbljeno z rampami

Fino:
jurčki z jajcem

Ne tako fino:
zarebrnica po trojansko vampi po tržaško

Govedina v solati stane 7,8, jurčki z jajcem 10,1, vampi in telečja obara 5, govedina s hrenom 7,6, koline 9,8, zarebrnica 11,5, kinder pingvin 3,1, gibanica 3,5, vroča ljubezen pa 4 evre.

»Zavij! Dajmo enkrat impulzivno uletet nekam, saj ni treba, da se vedno na doušnike zanašamo,« je ob koncu trojanskega predora odredil glavni navigator in tako inšpektorsko ekipo poslal v eno najbolj ikoničnih slovenskih oštarij vseh časov. Dejstvo je, da je marsikdo še v nižjih razredih osnovne šole domneval, da se je celotna scena s trojanskim konjem dogajala pred štacuno z znamenitimi krofi. Tem je namreč gostinski pogon na prelazu med Štajersko in Kranjsko uspelo obvarovati pred grozečim zatonom ob odprtju avtoceste, ki večino potnikov spelje skozi predor.

Večino, pravim, veliko jih še vedno skrene s poti, zleze na klanec in se založi z ogromnimi trojanskimi krofi. Kar nekaj pa se jih – sodeč po za ponedeljkovo popoldne zgledno obljudenih prostorih – ustavi tudi v trojanski restavraciji. Ob listanju jedilnega lista nam je hitro postalo jasno, da na Trojanah po chucknorrisovsko kuhajo vse: zajtrkovalna jajca, oštarijske klasike, enolončnice, solate, zrezke, pice, testenine, roštiljado, ribje in vegetarijanske jedi; uspelo nam je najti tudi krožnik hrenovka na več načinov (kuhana, v omaki, na žaru). Druga stvar, ki je kmalu postala jasna, pa je, da so se v znamenitem trikotniku dobro–veliko–poceni osredotočili predvsem na zadnja dva pridevnika, v superfinalu med njima pa vse stavijo na količino.

Porcije so enormne, tako rekoč vsako jed, ki smo jo naročili, bi si zlahka razdelila dva jedca. In ne bi ostala lačna. No, razen, če bi želela jesti tudi dobro.

Če ne štejemo jurčkov z jajcem, ki so bili – še posebej upoštevajoč letni čas in torej zamrznjenost osnovne surovine – odlični – okusni, dišeči, slastni. Govedina v solati je bila sicer fino narezana na tanke rezine, a jo je nato namesto zabele iz kisa in olja dočakalo utapljanje v neslani, rahlo kisli vodi (in oblaganje s preveč kuhanim jajcem); v telečji obari so resda plavali vodni žličniki, v njej pa ni bilo niti enega samega kosa zelenjave; vampi po tržaško so bili razkuhani, kašasto gostljati in brez pravega žmohta, govedina s hrenom je bila čisto izsušena, krožnik domačih kolin je bil – razen substandardnega praženega krompirja in že malo utrujene pečenke – čisto korekten, še posebej v primerjavi z domnevno hišno specialiteto, zarebrnico po trojansko. Pri tej najprej po pariško ocvrejo svinjska kotleta, nato pa ju prelijejo z vedrcem kečapasto sladkokisle paradižnikove omake z nalistanimi šampinjoni. In opremijo z restancem in krhljem limone. No comment!

Na robu zmogljivosti smo nato naročili še gibanico (ogromna, vsaj za dve normalni), kinder pingvin (le povečana, nič kaj izboljšana kopija pakiranega otroškega junka) in – spodbujeni z nebulozo slovenskih turbo popevk na zvočnikih – še tako imenovano vročo ljubezen (vroče maline s sladoledom in smetano), vzeli nekaj krofov za žalujoče ostale in ugotovili, da smo z obiskom Trojan odkrili idealno prizorišče za snemanje slovenske verzije filma Super veliki jaz.