Biografija: Zdravko Počivalšek, kača s Cerarjevih prsi, ki je prepričana, da ima še tršo glavo od Janše

Rodijo ga 25. novembra 1957, mati je učiteljica iz Zasavja, oče kmet, kozjanski domačin. Živijo v izrazito ruralnem okolju, umeščenem ob mejno reko Sotlo, onkraj katere se raztezajo griči Hrvaškega Zagorja. Nekaj kilometrov od vasi so naravni vrelci zdravilne vode, v katere se hodijo namakat domačini. Iz njih bo kasneje zrasel današnji zdraviliški kompleks, ki bo usodno zaznamoval poklicno pot Zdravka Počivalška. Družina – Zdravko ni edinec, ima še sestro – živi na gruntu v neposredni bližini znamenitega minoritskega samostana v Olimju; tamkajšnji patri jo imajo še danes v čislih. Kmetija Počivalškovih je za tiste čase kar velika, obdelujejo polja in vinograd, v hlevu je okoli 20 glav govedi, tako da jim dela zlepa ne zmanjka. Družina ni pretirano verna, kljub bližini Brozovega Kumrovca pa tudi ne preveč rdeča. Mali Zdravko je dosledno vzgojen v kmečkem duhu; od najbolj ranega otroštva pomaga pri vseh opravilih in izkazuje delovno vnemo, ki ga potem zaznamuje vse življenje. Še danes se menda najbolj sprosti, ko pred odhodom v Ljubljano, na ministrstvo za gospodarstvo, počisti hlev.

Osnovno šolo obiskuje v Podčetrtku. Tamkajšnji ravnatelj je zelo strog in od učencev zahteva dosledno spoštovanje pravil primernega vedenja. Njegova vnema pritegne celo pozornost nacionalne televizije, zato ta pride ob Sotlo snemat enourno oddajo Revija lepega vedenja v Podčetrtku; na arhivskih posnetkih bi se skoraj zagotovo našel tudi mlečnozobi Zdravko Počivalšek. Z visokimi standardi ima sicer nemalo težav. Ravnatelj učencem predpiše, da morajo v levem prsnem žepu nositi robec, in potem na hodnikih preverja, ali upoštevajo zapoved – Zdravko je menda ob teh preverkah vedno brez rešilne cunjice.

Na Prvi gimnaziji v Celju se druži predvsem s kameradi s Kozjanskega; ne kličejo ga Zdravko, zanje je »Zdravc«. V šolo se vozi z vlakom na parni pogon, vedno sedi v sredini tretjega vagona še z enim prijateljem in dvema dekletoma. Kakor hitro se oddalji od domačega grunta, napravi dvoje: vpiše se v Zvezo komunistov in začne trenirati košarko. Za šport se navduši že v osnovni šoli, vendar zaradi obilice dela na kmetiji nima dovolj časa, da bi se mu posvečal; zato se ga v gimnaziji loti z nepopisno zagrizenostjo, s katero hoče nadomestiti zamujeno. Pomanjkanje tehnike nadomešča s herkulsko borbenostjo. V prostem času bere, zlasti pustolovske in znanstvenofantastične romane. Z dekleti ni preveč spreten, odvečno energijo sprošča predvsem z delom in športom. Nekje v drugem letniku začne s kozjanskimi soborci po pouku in pred odhodom na vlak zahajati v znano celjsko pivnico Koper. Fantje ne pijančujejo, privoščijo si hotdog in kvečjemu kakšno pivo.

Pri pouku ne izstopa pretirano, nekaj težav mu delata nemščina in slovnica slovenskega jezika, se pa odlikuje pri zemljepisu. Pri tem se na koncu enega od letnikov zgodi, da učiteljica zaradi kratkovidnosti Počivalškove ocene pri zaključevanju pripiše sošolcu, Zdravkovemu prijatelju, ki je v redovalnici po abecedi tik pred njim – nič krivemu in nič dolžnemu prisodi petico, Počivalšku pa reče, da se bo moral za dobro oceno še malce potruditi. Zdravko ne izda prijatelja, ampak brez težav prestane dodatno spraševanje in tako obema prisluži visoko oceno. Med urami zemljepisa se sicer s tovarišico večkrat spusti v burne razprave, v katerih mu jo nazadnje praviloma uspe prepričati o svojem prav; na žensko njegove retorične sposobnosti napravijo tolikšen vtis, da mu napol v šali in napol zares napove, da bo nekoč še predsednik države. Z njeno prerokbo ga potem redno zbadajo na obletnicah mature.

Za maturantski izlet njegov razred odpeljejo po Jugoslaviji. V Dubrovniku naletijo na avtobus z dijakinjami pedagoške gimnazije iz Celja, med katerimi je precej znank z vlaka. Oboji so nastanjeni v hotelu na Babinem Kuku; ko pridejo v sobe, očarani odkrijejo, da so opremljene s telefoni. Nedolžna kozjanska mladež preostanek večera preživi po sobah, gimnazijci in bodoče učiteljice navdušeno klicarijo drug drugega, se do ranega jutra pogovarjajo in si pripovedujejo vice, namesto da bi plesali in se mečkali v katerem od bližnjih diskov.

Maturo opravi brez težav. Za nagrado mu oče posodi družinski ponos, svetlomodri športni avto japonskega proizvajalca prince; gre za zelo hitro mrcino, vendar tako nestabilno, da je treba v sprednji del vozila vstaviti betonsko ploščo, da ni prelahko in se kolikor toliko drži v ovinkih. V njem ponosni Zdravko odpelje na ples še dva prijatelja in eno iz para deklet, ki sta mu vsa ta leta vsako jutro prihranili sedež na vlaku. Ker se jim Podčetrtek zdi preblizu in premalo zanimiv, jo mahnejo v Kumrovec, v znameniti Spomen dom. Ker pa je tam prevelika gneča, krenejo še v bližnji Tuhelj – kjer se zgodba ponovi. Že rahlo nervozen Počivalšek obrne avto nazaj proti Podčetrtku in pohodi plin; posledice so predvidljive: vozilo na nekem ovinku zleti v jarek, k sreči ni nihče poškodovan. S težko pričakovanim slavjem tako ni nič, mladi maturant konča dan v strahu pred očetovim srdom.

Že tedaj je na glasu kot zelo impulziven in neposreden. Velja, da se hitro vžge in še hitreje pogasi. Praviloma mu je takoj po kakšnem izbruhu neizmerno žal in nima težav s priznanjem krivde in opravičilom. Zaradi trme mu za hrbtom pravijo »buldožer«. Armijo služi v znameniti šoli za podoficirje v Bileći, kjer je deležen špartanskega drila, ki med drugim vključuje rigorozne nočne vaje, največ šest ur spanja in tudi po 40-kilometrske marše v popolni bojni opremi. Na izkušnjo je zelo ponosen in rad pripoveduje o teh dneh. Kasneje, ko je Slovenija že samostojna, se večkrat pošali, da bi en sam vod »bilećancev« brez težav obranil celotno državo. To niti ni daleč od resnice, saj so prav rezervisti iz te vojašnice sestavljali jedro Teritorialne obrambe, ki je leta 1991 odigrala ključno vlogo v osamosvojitveni vojni.

Po vrnitvi iz vojske nadaljuje študij na ljubljanski Biotehniški fakulteti, dejaven je v študentskem klubu, kjer sodeluje pri prirejanju plesov in brucovanj. V Ljubljani trenira karate, v Podčetrtku za klub v lokalni ligi igra košarko. Zaradi višine in moči pristane pod košem, na položaju krilnega ali težkega centra; v igri je izrazit individualist in soigralci se hitro navadijo, da ne vidijo več žoge, ko se enkrat znajde pri »Zdravcu« – tega najpogosteje zanima samo koš. Je med najboljšimi strelci v moštvu, zato mu soliranje odpustijo. Nemalokrat mu uspe združiti oba športa in med pretepi na košarkarskem parketu uporabi znanje karateja; pripovedi o njegovih kostolomskih sposobnostih spominjajo na šale o Chucku Norrisu. Tako nekoč menda nokavtira nasprotnega igralca, nato pa še sodnika, ki se mu drzne prisoditi osebno napako. Po eni izmed anekdot po neki posebej napeti tekmi zmlati vso nasprotno peterko – in sproži spiralo medvaških vendet, ki se konča šele, ko po skrbno načrtovani operaciji na avtobusu na samem ujame enega izmed sovražnih kolovodij in mu prešteje kosti.

Leta 1981 diplomira z nalogo Vpliv gostote setve koruze različne ranozrelosti na pridelek zrnja. Že štiri leta kasneje dobi prve vodstvene izkušnje, ko postane član skupine, ki sanira Kmetijski kombinat Šmarje pri Jelšah. Kmalu postane direktor šmarske kmetijske zadruge; na položaju se obdrži do leta 1994, ko prevzame mlekarno Celeia v Arji vasi. V tem obdobju se zapiše v kolektivni spomin Šmarčanov s potezo, ki še vedno razburja starejše prebivalce – zapre njihovo mlekarno in prenese proizvodnjo v Celeio. Toda to stori karseda mehko in transparentno. Na predstavitvi v občinskem svetu podrobno pojasni ekonomsko logiko te odločitve in obljubi, da na cedilu ne bo pustil niti enega zaposlenega in dobavitelja. Obljubo drži – šmarski mlekarji in sirarji dobijo delo v Arji vasi, lokalni kmetje pa še danes prodajajo mleko Celei. Pri življenju pusti tudi uveljavljene blagovne znamke šmarskih sirov.

Velika vrnitev v domače loge mu uspe leta 1999, ko se povzpne na položaj direktorja zdravilišča Atomske toplice v Podčetrtku. Podjetje ima kratko tradicijo in obilo možnosti za napredek, resnejšo turistično dejavnost so zagnali komaj desetletje pred tem; toplice razpolagajo s tremi zastarelimi bazeni tik ob Sotli in zdraviliškim kompleksom s hotelom in apartmajskim naseljem. V zgolj nekaj letih Počivalšek to zapuščino spremeni v eno uglednejših zdravilišč v Sloveniji. Odprte bazene da temeljito preurediti in razširiti, opremi jih s kopico sodobnih toboganov in jih po nasvetu trženjskega psihologa Mira Klineta preimenuje v Termalni park Aqualuna. Delavci, ki gradijo novo pridobitev, si ga zapomnijo po nedeljskih – delo ne sme zastati niti za trenutek – inšpekcijah, na katere prijaha z domačije v Olimju; podoba namrščenega direktorja v zloščenih jahalnih škornjih proletarcem zbuja tolikšno strahospoštovanje, da ga v medsebojnih pogovorih primerjajo z generalom. Ko je na prelomu stoletja Aqualuna zgrajena, direktor Počivalšek na slavnostno odprtje povabi Boruta Pahorja in Josipa Broza Tita – oziroma njegovega imitatorja, igralca Iva Godniča.

Tudi same terme, ki so nad vrelcem, v katerem so se v Počivalškovi mladosti namakali le podčetrški domačini, povsem prenovi, med drugim postavi bržkone najboljša kompleksa savn v vsej državi. Za odprtje prvega zabiča tržnikom, da si morajo izmisliti kaj posebnega. Tako za novinarsko konferenco posnamejo predstavitveni video, v katerem direktor koplje z bagrom in polaga ploščice, posnetek pa se konča s prizorom, v katerem celotno ožje vodstvo Term Olimia uživa v savni v kopalnih plaščih – nakar Počivalšek in sodelavci od nekod dejansko prikorakajo pred presenečene novinarje v »bademantlih« in tako napravljeni odgovarjajo na vprašanja.

Pod Počivalškom se Terme Olimia razširijo tudi čez mejo, ko prevzamejo toplice v hrvaškem Tuhelju. Direktorjeva želja, da bi bilo podjetje uspešno, je toliko večja, ker je sam med njegovimi lastniki – v lasti ima 34 odstotkov družbe Biota, prek katere z najožjimi sodelavci obvladuje šest odstotkov Term Olimia. Za svoje delo prejme številne nagrade, GZS mu podeli priznanje za izjemne menedžerske dosežke za leto 2004, leta 2010 pa prejme direktorskega oskarja in postane slovenski menedžer leta. Uspehi so plod trdega dela, kmečke pameti in stiskanja zaposlenih. Po termah kroži nešteto pripovedi o Počivalškovih epsko visokih standardih za vse uslužbence, od zadnje čistilke do menedžmenta, nekaj ljudi celo zapusti podjetje, domnevno zaradi njegovih šerifovskih metod. Ob obisku neke delegacije uglednežev goste popelje na ogled termalnega kompleksa; izkaže se, da eden od bazenov, ki so ga čistili, še vedno ni pripravljen, ker mojstri izza rešetk ne morejo izvleči zamaška umazanije – Počivalšek v obleki skoči v suhi bazen in z golimi rokami izvleče sluzasto kepo, nato pa nahruli vzdrževalca.

Vendar mu nihče ne more očitati, da ne daje zgleda zaposlenim – utrjeni bilećanec največ zahteva od samega sebe, vedno znova se izkaže za deloholika, ves čas proučuje nove usmeritve v turizmu, na potovanjih v tujino išče dobre prakse, ki bi jih lahko prenesel v Podčetrtek, večino dni dela pozno v noč. Pri tem še vedno dela na kmetiji in igra košarko; ko ga postopoma začnejo dohajati leta, občinsko ligo zamenja za rekreacijo s prijatelji. Njegovo zasebno življenje je dokaj burno, poroči se trikrat. V drugem zakonu se mu rodi sin, ki je danes že odrasel, iz tretjega ima predšolsko hčer.

V politiko vstopi proti koncu leta 2014, ko vlado Mira Cerarja zaradi očitkov o klientelističnem poslovanju zapusti minister za gospodarstvo Jožef Petrovič. V SMC ga pripeljeta strankin kadrovik Aleksander Kešeljević in Jože Artnak, ki kasneje postane generalni sekretar stranke. Artnak sicer prihaja s Počivalškovih koncev – čeprav Šentjur pri Celju uradno ne spada pod Kozjansko – in direktorja Term Olimia dobro pozna. Kešeljevića in predsednika stranke Cerarja prepriča predvsem lovorika menedžerja leta 2010. 

Počivalšek si vzame nekaj časa za premislek; je povsem brez političnih izkušenj in preferenc in tudi v SMC se včlani šele pozneje. V parlamentu dobi prepričljivo podporo in decembra 2014 priseže na položaju ministra za gospodarstvo. Napove, da bo njegova prednostna naloga izboljšanje podjetniškega okolja, posebej mu gredo v nos visoki davki za podjetja. Pred nastopom funkcije proda – po mnenju dela medijev pa zgolj začasno parkira pri prijateljih – svoj delež v Termah Olimia.

Začetek njegovega mandata poteka v znamenju kulturnega šoka. Izkaže se, da Ljubljana ni Podčetrtek, država pa ne gospodarska družba. Zagovarjanje preživetih neoliberalnih dogem in robat, včasih že kar gostilniški način komuniciranja mu nakopljeta prve kritike. Ne skriva prezira do prejemnikov socialnih transferjev, kulturniškim prekarcem pa gladko zabrusi: »Kdor ne dela, naj ne je.«

Ob prizadevanjih okoljskih aktivistov, ki nasprotujejo nameri avstrijske Magne, da bi v Hočah na prvovrstni kmetijski zemlji in v bližini virov pitne vode postavila lakirnico, ustreli z besedami, da »ljubljanski močvirniki sesuvajo delovna mesta v Mariboru«. Nazadnje Magna vendarle dobi lakirnico, minister pa to šteje za največji dosežek svojega mandata. Pri tem se bori še za vrnitev Mercatorja v slovensko last, izvaja eksorcizem v SDH in DUTB, spodbuja razvoj najsodobnejših spletnih tehnologij veriženja blokov in umetne inteligence, krona njegovega opusa pa je zamisel o združitvi državnih turističnih podjetij v holding – medijem prostodušno prizna, da »se bodo izboljšali rezultati poslovanja in nato vsa zgodba sprivatizirala«. Nekje vmes »njegove« Terme Olimia brez obrazložitve izginejo s prvotnega seznama državnih podjetij za prodajo.

Zaradi DUTB in SDH se na vladnih sejah nekajkrat ostro sporeče s predsednikom SD Dejanom Židanom; neuspešno se bori za priključitev SDH svojemu resorju, grmi zoper mreže, ki po njegovem obvladujejo državna podjetja, in udriha čez DUTB ter tovarišijske prodaje podcenjenih delnic in nepremičnin; za tujce, ki vodijo slabo banko, ne najde lepe besede. S pravočasnimi opozorili menda prepreči nekaj sumljivih poslov, ne more pa ustaviti prodaje Istrabenzovih hotelov srbskemu tajkunu Miodragu Kostiću.

Nekajkrat je zaradi zdrah v vladi tako razburjen, da zagrozi z odstopom. Poleg Židana mu menda najbolj dvigujeta tlak predsednik DeSUS Karel Erjavec in finančni minister Dušan Mramor.

Z zahajanjem Cerarjeve zvezde se krepi Počivalškov položaj v SMC. Iz političnega analfabeta se prelevi v enega najbolj zagretih in prepoznavnih članov stranke. Proti koncu mandata ga Miro Cerar začne vzgajati za svojega naslednika – ali pa vsaj prvega pribočnika –, zato ga vodi na seje odborov in vključuje v delovanje strankinih organov. Strokovnjaki za politično komuniciranje ga spremenijo v svoj pigmalionski projekt in se lotijo zahtevnega klesanja njegovih veščin javnega nastopanja. Počasi in z vidno muko postaja za spoznanje bolj diplomatski in manj vzkipljiv. Poveže se z lobistom Milošem Čirićem, trženjski guru Sebastijan Jeretič mu zasnuje kampanjo za državnozborske volitve leta 2018; Kozjansko prelepijo s plakati z »Zdravčevo« podobo in geslom »Naš človek v Ljubljani«. Počivalšek je prepričljivo izvoljen v državni zbor, toda namesto v poslanske klopi se tudi v vladi Marjana Šarca usede na stolček ministra za gospodarstvo.

Čeprav se Zdravko Počivalšek na vse pretege trudi, da bi deloval omikano in celo državniško, ostaja Zdravko Počivalšek. Nikakor se ne navadi na mesto in najbolje se počuti v domači vasi; pred prihodom šoferja, ki ga zjutraj odpelje na gospodarsko ministrstvo, gre v hlev, oskrbi konje in počisti gnoj. Menda nikoli ne prespi v Ljubljani, naj stane, kar hoče. Četudi se mu obveznosti zavlečejo pozno v noč, ga šofer vsakič odpelje nazaj v Olimje. Kadar ni v obleki, skrbi za kmetijo, spravlja seno, jezdi konje, obdeluje vinograd. Prideluje zelo dobre salame in tudi njegovo vino menda ni slabo. Kadar le utegne, skoči na košarko s starimi soigralci.

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj ga bodo njegove lastnosti popeljale v objem najskrajnejšega med slovenskimi populisti, predsednika SDS Janeza Janše. Ko Miro Cerar septembra 2019 Počivalšku prepusti položaj predsednika SMC, to stori v veri, da bo naslednik nadaljeval njegovo liberalno politiko. A preden petelin tretjič zapoje, Počivalšek po padcu Šarčeve vlade naznani, da bo SMC pridružil Janševi koaliciji in ji tako priskrbel odločilne glasove za oblikovanje vlade; v to ga žene očitni samoohranitveni refleks – če bi razpisali predčasne parlamentarne volitve, »naš človek« skoraj zagotovo ne bi več videl Ljubljane, SMC pa ne praga državnega zbora. Razočarani Cerar se javno odreče španoviji z Janšo in izstopi iz stranke, ki je nekdaj nosila njegovo ime; na ne pretirano subtilen način da vedeti, da je na prsih gojil gada – Počivalšku očita »makiavelizem in nezdravo ambicioznost«.

V Janševi vladi Zdravka Počivalška spet čaka funkcija gospodarskega ministra. Vsakomur, ki je pripravljen poslušati, zatrjuje, da ga vodi predvsem skrb za narod. In da ne bo omahoval niti za hip, če bodo Janša in druščina sesuvali javno zdravstvo in šolstvo; v SMC naj bi za te primere že imeli spakirane kovčke. Dana beseda bo zagotovo slej ko prej na preizkušnji. Z vstopom v Janševo vlado je Zdravko Počivalšek svoje ime zvezal s preverjeno blagovno znamko nestrpnosti, zavajanja in avtokratičnosti. Tega se zavedajo tudi udeleženci nedavnega protesta proti politiki sovraštva, ki so se zbrali pred sedežem SMC. Življenjska pot skromnega in pridnega kmečkega sina iz Olimja, ponosnega Kozjanca, karateista pod koši, bilećanskega pitomca, diplomiranega agronoma, direktorskega šerifa in politika brez ideološkega kompasa je že onkraj ključnega razpotja.

Napoved: Uresniči sanje o državnem turističnem holdingu in potem za ceno nekaj salam in nekaj litrov šmarnice pokupi preostanek Term Olimia; z golimi rokami in zobmi prevrta griče okoli Podčetrtka, da odkrije nove vrelce zdravilne vodice in Kozjansko spremeni v pokrajino bazenov, vidnih iz vesolja. Zveza z Janšo je sprva idilična. Počivalšek v znova uvedeno naborniško vojsko vpelje nekoliko prilagojene metode iz časov svoje vojaščine in sproži množično izseljevanje mladih v tujino. Ko ob južno mejo udari migrantski val, vlada namesto rezilne žice na mejo postavi predsednika SMC, in ta na svojem vrancu gol do pasu pričaka in odžene trume z Jutrovega. Ko Janša na neki vladni seji v šali navrže, da je nogomet vreden več od košarke, Zdravc z enim udarcem nokavtira celotno vladno ekipo; še isti dan prevzame oblast in se okrona za vladarja Slovenije. Na prestol sede v kopalnem plašču.