Pahorjeva ali Janševa odlikovanca?

Malteški vitez in župan, ki je žagal spomenike

Predsednik republike Borut Pahor je minuli teden vročil več državnih odlikovanj, največ prahu sta dvignili podelitvi srebrnega reda za zasluge nekdanjemu Janševemu pravosodnemu ministru Lovru Šturmu in reda za zasluge nekdanjemu ljubljanskemu županu, članu Demosa, Jožetu Strgarju. Šturm je, kot so sporočili iz urada predsednika republike, odlikovanje prejel za »izjemen prispevek pri uveljavljanju pravne države, ustavnosti in ustavne znanosti«, pri tem pa so pozabili na vse druge njegove »dosežke«, med katere spada tudi ta, da je s svojimi odločitvami pripomogel, da je katoliška cerkev postala največja zasebna lastnica slovenskih gozdov. Da je Šturm, nekdanji ustavni sodnik, pomagal cerkvi, ne bi smelo presenečati, saj je tudi član cerkvenega malteškega viteškega reda.

Prav tako sporno je bilo odlikovanje Jožeta Strgarja, prvega župana Ljubljane v samostojni Sloveniji, visoko državno priznanje so v uradu predsednika republike obrazložili z besedami, da je Strgar nagrajen za »dolgoletno prizadevanje za sožitje in uveljavljanje evropskih vrednot«. Tudi pri njem je Pahor spregledal kar nekaj dejstev, ki nič kaj ne spominjajo na sožitje ali evropske vrednote.

Sedanji ljubljanski župan Zoran Janković je pred dvema letoma spet postavil jeklene jambore z rdečimi zvezdami, kakršni so nekoč stali na križiščih Poti spominov in tovarištva z mestnimi vpadnicami. Ti jambori so simbolizirali mejo, po kateri je med drugo svetovno vojno potekala žica okoli okupirane Ljubljane. Po osamosvojitvi Slovenije je to mejo zabrisala tedanja desna mestna oblast prav pod vodstvom župana Jožeta Strgarja, ki je v Poti, predvsem pa v jamborih z rdečo zvezdo videla neke vrste spomenik komunizmu. Takratni mestni sekretar za komunalno dejavnost Janez Lesar je dal vseh sedem jamborov odstraniti pod pretvezo, da jih bodo očistili rje, prebarvali in ponovno postavili. Toda požaganih jamborov ni bilo več mogoče obnoviti, poškodovane so našli na odlagališču ob Zaloški cesti in jih leta hranili v Muzeju novejše zgodovine.

Ker so bili jambori del z odlokom zavarovanega kulturnega spomenika, je ljubljanski regionalni zavod za varstvo kulturne dediščine na ljubljansko tožilstvo podal ovadbo zoper neznanega storilca zaradi suma storitve kaznivega dejanja poškodovanja spomenika, a zgodba ni doživela pravnega epiloga.

Jambori in zvezde niso bili edina žrtev lustracijske ihte. Odstranjeni so bili tudi spominski kamni, ki so stali na 102 mestih ob Poti, kjer so med drugo vojno stali bunkerji, poleg tega so bili že pripravljeni stroji, ki naj bi Pot v celoti izbrisali. Popolno uničenje ni sledilo, saj se je temu odločno uprl civilni odbor za ohranitev Poti, ki se je pozneje preimenoval v društvo Zeleni prstan, vodi pa ga nekdanja ljubljanska županja Nuša Kerševan. Ta je v intervjuju za Mladino pred časom dejala, da je Strgar želel Ljubljano narediti katoliško, vendar mu to ni uspelo.

Da je bila Nuša Kerševan, zadnja županja v socializmu, bolj povezovalna kakor Strgar v kapitalizmu, dobro ponazarja tudi tole njeno doživetje. »Pred leti sem bila v Cankarjevem domu na neki prireditvi in sem opazila takratnega nadškofa Šuštarja, ki je ravno govoril z neko gospo, zato sem pristopila, da bi ga pozdravila. Ko sem se približala, sem ugotovila, da pravzaprav govori s soprogo takratnega župana Strgarja, ki je bila popolnoma presenečena, da se z nadškofom poznava in da me je tako prijazno pozdravil. Gospod Šuštar ji je na njeno začudenje odgovoril, da je ’bil pri gospe Kerševan večkrat na kavi kot pri vašem možu’. To, da se takrat s cerkvijo nismo razumeli, so pretiravanja, ki ne držijo.«