Razkazovalnica idej

COB – Cooking Outside the Box
Letoviška 1, Portorož
Tel.: 041 886 633
Od ponedeljka do srede je COB zaprt, ob četrtkih kuhajo od 18. do 23., ob petkih, sobotah in nedeljah pa od 12. do 23. ure. Vsekakor rezerviraj najmanj dan vnaprej!

Ambient:
minimalistično opremljena restavracija z mizami brez prtov in razgledom na prostorno odprto kuhinjo

Napitki:
vinsko karto prinesejo na tablici, med skrolanjem je moč ugotoviti, da je lepo in pregledno urejena in da je na njej marsikatera zanimiva buteljka

Dostopnost:
oni ovinek nad Portorožem je zoprn; parkirna mesta so, tudi za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
zajčja pašteta lebdeče gnezdo juha iz kamna

Ne tako fino:
dekonstruirani fuži

Meni s sedmimi postanki stane 75 evrov, s 15 epizodami pa 120 evrov.

»A mora biti potem tudi članek spisan v obliki doživljajskega spisa?« se je na taktičnem sestanku Konzumove ekipe pred tokratno odpravo v Portorož na glas vprašal dežurni zapisnikar; čelništvo je namreč odredilo obisk doživljajske restavracije, kakor razlagalno podpisujejo njeno ime, sicer kratico za Cooking Outside the Box. Prva stvar, ki v COB-u utemeljuje iz-škatlično ime, je pribor: ta je za vsako jed spravljen v škatlici na goli mizi, in ker so škatlice različnih velikosti, ima natakar kar precej dela s prinašanjem obojega. Ko upoštevaš še interaktivne konceptualne zamisli za serviranje posamičnih jedi, ti bo kar hitro jasno, da je COB restavracija, ki tudi od gosta zahteva precej truda in vpletenosti. Z drugimi besedami: če potrebuješ mir za poslovna kosila ali izmenjavo zaljubljenih pogledov, COB ni prava restavracija zate; si pa na pravem mestu, če te zanimajo sodobne kuharske tehnike in zgodbarjenje skozi nenavadne postavitve zanimivih jedi.

Hec v COB-u se začne in konča s higieno – prvo jed (korenčkovo marmelado, korenčkov prah, spenjeno slano maslo, tartufno parfumsko vodico) postrežejo kot jutranji kozmetični set, zaključno – brusnično marmelado – pa gost iz tubice stiska na leseno zobno ščetko in splakuje z zeleno metino vodico. Vmes se zgodi še marsikakšen hec: kremo iz jurčkov in kurje župce potresejo s hrustljavim krompirjevim »kaviarjem«, nalijejo v prazno jajčno lupino, to pa položijo v gnezdo iz mahu, ki se v stilu gramofona maglev lebdeče vrti na sredini mize; ribjo juho v sistemu laboratorijske steklovine segrejejo z gorilnikom in še enkrat poženejo na jačanje v posodo z morskim kamnom (iz Fiese, a veš) in zelišči, nato pa jo postrežejo s spirirano jušno zelenjavo, na rezance narezano sipo, ocvrto rezino kruha in hrustljavimi krompirjevimi rezanci; solinarska maketa je sestavljena iz s plastjo mladega sira prevlečene zajčje paštete (v obliki kristala soli), dehidriranega olivnega olja, orehovega krekerja, ljubkih mini poganjkov pokalice in borača in v ponvi pečenega kruha. Vse opisano je ne le spektakularno predstavljeno na unikatnih nosilcih hrane, ampak zanimivo in funkcionalno tudi v ustih, kar prav tako velja za načeloma bolj gmajn jed – ocvrtega osliča (ki ga pred gostom še prekadijo z rožmarinovim dimom) s krompirjevo solato in močno, a elegantno ribjo omako.

S kakšno rečjo v COB-u tudi udarijo mimo – v krožnik naložene krompirjeve njokce, pesto iz oliv, paradižnikovo sfero, drobtine in pršutovo juho je treba po navodilih zmešati; nastalo naj bi nekaj, kar naj bi spominjalo na okus fužev na rdeče, a je imela ona gošča neugledne barve okus predvsem po olivah. Te so navdihnile tudi zanimivo sladico s tremi fake olivami/pralineji – vaniljevo, maskarponejevo, čokoladno; vsako postreženo s specialnim olivcem (najbolj hecen je bil tisti z vrtnicami).

COB je brez dvoma vrhunska restavracija, ki pa je v središče delovanja bolj kot gosta postavila razkazovanje lastnih smislic-domislic.