Posilstvo kot družbeno sprejeta norma?

Pred časom so višji sodniki zvišali kazen za enega izmed storilcev skupinskega posilstva v Portorožu, ker mu je prvostopenjsko sodišče dosodilo dve leti zapora, torej kazen, nižjo od minimalne, ki jo predpisuje zakon. Tako so se prvostopenjski sodniki odločili zaradi domnevnih olajševalnih okoliščin – ker storilec močno opite žrtve med posiljevanjem ni poškodoval in ker posilstvo ni trajalo dolgo.

Čeprav naj bi bila zakonodaja, ki ureja kaznivo dejanje posilstva, primerljiva s tradicionalnimi ureditvami po Evropi, nas odločitve tožilstva in sodišč lahko skrbijo: prevečkrat namreč posiljevalci niso ustrezno kaznovani za grozljiva dejanja. Do tistih, ki so obsojeni, pa je kaznovalna politika zelo popustljiva; polovica jih je obsojena zgolj na pogojno kazen – čeprav so storili eno bolj zavržnih kaznivih dejanj, jo odnesejo zgolj z opominom.

O vsem tem se je na glas vendarle začelo govoriti pred dobrim letom, ko so javnost razburile nekatere nerazumljive odločitve tožilstev in sodišč, za katere se je izkazalo, da niso osamljene, pač pa skorajda sistemski problem. Najbolj očitno je bilo neizpodbitno posilstvo speče žrtve, kar pa po odločitvi pravosodnih organov ni bilo posilstvo, ker je žrtev spala, ko se je posilstvo začelo. Enajstega oktobra 2011 je M. R. v svojem koprskem stanovanju začel posiljevati spečo E. F. P. in s početjem ni prenehal, »kljub temu da ga je ta z rokama začela odrivati, ampak ji je takrat z roko prekril in zaprl usta, s silo telesa pa jo zadržal pod seboj toliko časa, da je spolni odnos dokončal«. Sodišče je zelo jasno ugotovilo, da je bil M. R. kriv. Po večletnem sodnem postopku na različnih instancah je bil obsojen na deset mesecev zapora. Pa še to ne za posilstvo, pač pa le za »kaznivo dejanje prisiljenja«, ki sploh ne sodi med kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost.

Rešitev tovrstnih »težav« pravosodja z razumevanjem, kaj je prav in kaj narobe, v vedno več evropskih državah rešujejo s spremembo paradigme. S spremembo modela ureditve kaznivosti posilstva. Iz modela prisile v model soglasja. Tega projekta se je osebno angažirano lotila tudi ministrica za pravosodje Andreja Katič. A prehitela jo je politična realnost, odstop Marjana Šarca, padec vlade in posledično nova vlada, ki jo bo vodil Janez Janša in bo imela na številnih področjih drugačne prioritete in poglede kot dosedanja. Bo pa novega ministra oziroma ministrico za pravosodje, očitno iz vrst SMC, na področju spolnih kaznivih dejanj pričakalo kar nekaj gradiva, pravzaprav predlogi za spremembo zakonodaje glede posilstva.

Pred časom je namreč ministrstvo za pravosodje na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani naročilo Empirično analizo v zvezi s kaznivimi dejanji zoper spolno nedotakljivost s pregledom možnih modelov novih zakonskih rešitev. Na inštitutu so pregledali prakso državnih tožilstev ter sodno prakso in ugotovili, da iz veljavnega zakonskega modela prisile »izpadejo primeri, ko pride do odnosa brez privolitve ali celo proti volji žrtve, a brez uporabe prisile oz. z nezadostno intenziteto prisile – denimo, ko storilec ravna hitro in izrabi presenečenje žrtve, ali ko se žrtev iz različnih razlogov fizično ne upira ali se ne upira dovolj resno in aktivno«.

To preprosteje povedano pomeni, da veljavna zakonodaja, ki ureja posilstvo, omogoča, da se številni storilci kaznivega dejanja posilstva izognejo roki pravice. Ne zato, ker jih žrtve ne bi prijavile policiji ali ker jih policija ne bi odkrila, pač pa ker njihov poseg v spolno integriteto druge osebe po zakonu ni kazniv oziroma ga pred sodiščem ni mogoče dokazati z dovolj veliko verjetnostjo. Če k temu prištejemo že omenjeni problem, da tudi veljavno zakonodajo na sodišču, predvsem pa na tožilstvu, prepogosto napačno razlagajo v škodo žrtev, je jasno, da bo treba nekaj spremeniti.

Uvedba soglasja za kaznivost posilstva ni korak naprej pri zaščiti žrtev, ampak »predvsem trajna oslabitev družbenega položaja moških kot celote«?

Gre za problem, ki se zaradi zastarele zakonodaje na tem področju pojavlja po vsej Evropi in tudi drugod po svetu. Države, ki so ga začele reševati, to počno z omenjeno spremembo paradigme. Če je po Evropi dolga desetletja veljalo, da gre za posilstvo edinole v primeru, ko je bilo storjeno s silo, se je precej držav v preteklih letih temu že odreklo in uvedlo model soglasja, ki v grobem pozna dve izvedenki: model »ne je ne«, po katerem gre za posilstvo, če se je zgodilo kljub nasprotovanju žrtve, ter model »da je da«, ki predvideva afirmativno soglasje in gre za posilstvo, če je bil spolni akt ali poskus storjen, čeprav za to ni bilo jasne privolitve obeh.

Model »ne je ne« poznajo Luksemburg, Nemčija, Belgija in Avstrija, model »da je da« pa Švedska, Velika Britanija, Irska, Hrvaška, Islandija, Ciper in Grčija. Model soglasja v takšni ali drugačni obliki je torej doslej uzakonilo enajst evropskih držav, vključno z velikimi, kot sta Nemčija in Velika Britanija.

Na ministrstvu za pravosodje so pripravili različice za spremembo zakonodaje, vse pa vključujejo model soglasja v širšem pomenu. Različica, ki je po naših informacijah najbližje dosedanji ministrici Andreji Katič, pa je model »da je da«, kar v praksi pomeni: »Kdor brez privolitve osebe drugega ali istega spola doseže (njeno) spolno občevanje ali s tem izenačeno spolno ravnanje, se kaznuje z zaporom…« S pristavkom, da je privolitev podana, »če je oseba po svoji svobodni volji privolila v spolno občevanje ali s tem izenačeno spolno ravnanje in je bila sposobna sprejeti in izraziti tako odločitev«.

Kako pa na zakonsko ureditev posilstva in predlagano spremembo gledajo tisti z najglobljim vpogledom v izkušnje žrtev in storilcev spolnih deliktov? Nevladne organizacije, ki delujejo na tem področju, dvomov nimajo. Zato so že pred časom pozvale ministrstvo prav k spremembi veljavnega modela ureditve posilstva v model soglasja. Na strani države pa imajo največji vpogled v razmere na tem področju pri policiji, kjer preiskujejo vse zaznane oziroma prijavljene primere spolnega nasilja. »Ker je dosedanji model ureditve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, torej t. i. model prisile, v praksi večkrat pripeljal do položajev, da za dosego spolnih ravnanj ni bila uporabljena nobena izmed zakonsko zahtevanih oblik prisile, oseba pa je bila spolnemu ravnanju izpostavljena in je ravnanje doživljala kot poseg v svojo spolno samoodločbo, se na policiji strinjamo s spremembo modela ureditve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost,« pojasnjujejo in dodajajo, da je njihovo delovanje vedno usmerjeno v varovanje pravic žrtve in njihovo čimprejšnjo zaščito, »zato je policija tudi podprla spremembe ureditve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost v smeri t. i. modela soglasja«.

Z vrhovnega sodišča pa so sporočili: »Z razumevanjem spremljamo širšo razpravo v družbi na to temo ter tudi nova razmišljanja o morebitni drugačni normiranosti kaznivega dejanja.« Da pa gre za zakonodajni postopek, »kjer morajo tisti, ki so za pripravo zakonodaje pristojni, opredeliti ter utemeljiti namen in cilje, ki jih ta sprememba zasleduje. Ni namreč predvideno, da bi sodstvo, ki je razlagalec sprejete zakonodaje, prevzemalo iniciativo pri njenem sprejemanju.« Zakonodajna in izvršilna oblast, pravijo sodniki, morata »izhajajoč iz sodne prakse prepoznati, kje je treba posegati v zakonodajo s spremembami, dopolnitvami ali novimi zakonskimi rešitvami«.

Policija podpira spremembe ureditve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost v smeri t. i. modela soglasja.

Odpor proti spremembi zakonodaje tako prihaja zgolj s strani tožilstva, kjer pa je že tradicionalno največ odpora do sprememb kazenske zakonodaje. Z urada generalnega državnega tožilca Draga Škete smo tako prejeli pojasnila, v katerih so navedli nekatere pomisleke o modelu soglasja. Zato bi bilo po mnenju vrhovnega tožilstva »sprejemljivejše, da se pri spolni dejavnosti postavljajo meje, kot pa da prihaja do predhodnega soglasja za vsako spolno dejanje«. Problem stališča tožilstva je v tem, da je prav na tožilstvu že doslej prihajalo do »težav« pri razumevanju zakonodaje, ki so bile posledično podlaga za omenjene nerazumljive odločitve sodišč.

Pravne pomisleke imajo seveda tudi v delu pravne stroke, ki glede tega vprašanja ni enotna. A na splošno je podpora spremembi precejšnja, celo večja kot nasprotovanje. Zato bi lahko rekli, da pravnih zadržkov za takšno spremembo ni. Po pojasnilih ministrstva za pravosodje namreč iz držav, ki so že uvedle model soglasja, ne poročajo, da bi novo ureditev spremljali pravni problemi. Resnični problemi so drugje in posledično tudi zadržki do spremembe ureditve spolnih kaznivih dejanj, in sicer v dojemanju družbenih vlog. To izhaja iz sodnih in predvsem tožilskih odločitev, kar lepo opiše tudi sledeče mnenje o spremembi modela prisile v model soglasja: »Tak razvoj stvari ne bi imel več nobene zveze s pregonom kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, pač pa bi bil njegov rezultat predvsem trajna oslabitev družbenega položaja moških kot celote (vključno z veliko večino nenasilnih), ki bi se ves čas nahajali v nekakšnem preplašeno prekarnem položaju potencialnih pravnomočno obsojenih posiljevalcev. Ocenjujem, da je prav to dejanski (prikriti) cilj radikalno levih strank in nevladnih organizacij, ki so sprožile kampanjo za uvedbo modela ’da pomeni da’.« To ni anonimni zapis s katerega izmed družabnih omrežij, ki jih zlorabljajo za širjenje sovraštva oziroma zagovarjanje tradicionalnih družbenih vrednot. Navedeno izjavo je pred časom za Pravno prakso podal Igor Vuksanović, svetovalec na Ustavnem sodišču Republike Slovenije.