Liberalci, ki so brzdali fašizem

Preden se je oblikovala sedanja koalicija, sem v Mladini opozoril na ponavljajoči se zgodovinski vzorec, po katerem sta fašizem in nacizem prevladala zato, ker sta dobila podporo liberalnih strank, ki so šle z njima v koalicijo misleč, da ju bodo tako obrzdale. Da bodo delale »programsko«. Italijanski liberalci so se leta 1922 nemudoma pridružili fašistom in jim odločilno pomagali, da so postali absolutno prevladujoča stranka. Že leta 1925 so jih fašisti razpustili, najbolj zagretim posameznim kolaborantom pa dali ugledne, a nepomembne položaje. Seveda se »počivalški«, »pahorji«, »zorčiči«, »tonini«, »pivčeve« in podobni s tem ne ubadajo. Čeprav se nekateri kitijo celo s pravniškimi nazivi, komajda ločijo med zakonodajno, izvršno in sodno oblastjo in verjetno v sli po oblasti niti ne želijo ločiti. V tem se bodo brez dvoma odlično ujeli s svojim novim vodjo. Kako to gre, že kažejo prve poteze. Nobenih težav nimajo s tem, da bodo za ministra za notranje zadeve imenovali direktorja strankarske televizije, financirane z madžarskim denarjem, ki je predmet (televizija namreč) policijske preiskave. Najbrž si, glede na zgodovinske izkušnje s takšnimi zadevami v samostojni Sloveniji vse od prodaje orožja, ni težko predstavljati, kaj se bo z vodstvom policije in s preiskavo zgodilo. Ampak »ureditev razmer v policiji« je celo v koalicijski pogodbi, izvedbeno pa to tako ali tako ne sodi v njihov resor, mar ne? Le iz državnega zbora bodo poslali kakšno komisijo, da bo pomagala narediti »red«.

Z veliko dobronamernostjo bi morda rekli, da pri politikih, ki so šli v koalicijo z Janšo, ne gre za koristoljubje, ampak za naivnost. Da verjamejo v možnost združevanja avtoritarnosti z demokracijo. A glede na to, da so to možnost še pred nekaj meseci odločno zavračali, to pač ni posebej verjetno. In upajmo, da kljub podalpski zaplankanosti in samocenzuri slovenskih vodilnih medijev do njih vendarle pride tudi kakšen članek vodilnih evropskih medijev o tem, kam so s svojo koalicijo v EU že uvrstili Slovenijo.

Ampak kaj bi »počivalški«, »pahorji«, »zorčiči«, »tonini«, »pivčeve« in podobni z motečim poznavanjem zgodovine? Privilegiji so lepi, dokler trajajo.

No, da ne bom obtožen, da jih povezujem s fašizmom, naj tokrat pokažem še na zgodovinski vzorec na drugi strani. V Sloveniji je edina stranka, ki res obvlada teorijo marksizma in leninizma, Levica. Ne pa tudi prakse, čeprav kakšnemu »kordišu« sem in tja uide kaj iz zgodovinske retorike. So novodobna strankarska izpeljanka zahodnega tipa marksističnih in drugih levih teorij, kultivirana milenijska generacija, ki je presenetljivo hitro in dobro obvladala mehanizme parlamentarne demokracije in artikuliranih javnih nastopov. Njihova težava pač je, da se (vsaj za zdaj) niso dali kupiti in ostajajo načelni. To je v slovenskem političnem prostoru nedvomno za ves politični razred izjemno moteč dejavnik, ki ga drugi politiki skoraj brez izjeme prikrivajo z očitkom, da Levica ni pripravljena prevzeti odgovornosti za vladanje.

Zato je poslednji politik v slovenskem političnem prostoru, ki ve, »kako se je kalilo jeklo«, če si sposodim izraz iz nekoč splošno znanega romana Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega, Janez Janša. Seveda za njim ni kakšne poglobljene teorije. Zgolj poenostavljeni leninistični in obramboslovni priročniki o mehanizmih oblasti, ki se dajo prilagoditi kateremukoli ideološkemu predznaku, levemu ali desnemu. In nekaj od republikancev sponzoriranih metodologij obvladovanja propagande, medijev in družabnih omrežij.

Po poenostavljeni leninistični teoriji, ki jo je prinesla oktobrska revolucija, obstajata dve fazi prevzema oblasti: buržoazna (februarska revolucija) in proletarska (oktobrska revolucija). V prvi fazi je »avantgardna stranka« še prisiljena sklepati koalicije, v drugi prevzame oblast sama. Temu so bile dolžne slediti vse komunistične partije, povezane v Kominterno, in to je bila edina »pravilna pot« v socializem. A je druga svetovna vojna premešala karte. V Jugoslaviji, ki je imela avtentično revolucijo, je bila komunistična partija zaradi organiziranja in vodenja odpora ter za večino ljudi sprejemljivega programa brez dvoma dovolj močna, da gre po vojni neposredno v drugo fazo in brez sprenevedanja prevzame oblast. Celo povsem legitimno, saj razbite, s kolaboracionizmom omadeževane stranke na volitvah, če bi bile te še tako nepristranske (katere pa so po vojni v Evropi bile?), niso imele dosti možnosti. Zato so jih tudi bojkotirale. A je zaradi sporazuma Tito-Šubašić in želje po mednarodni legitimnosti KPJ prevzela drugačno taktiko. Že med vojno je ustanovila Enotno protifašistično ljudsko fronto, v kateri je bila pisana množica gibanj, organizacij in tudi nekaj predvojnih strank, in z njo šla na volitve. Zamisel je izšla iz predvojnih ljudskih front, ki so v nekaterih državah (npr. Španija, Francija) skušale ustaviti pohod fašizma, in hkrati iz izkušenj slovenske Osvobodilne fronte, ki sprva v jugoslovanskem odporniškem gibanju zaradi koalicijske zasnove ni bila najbolje razumljena, niti sprejeta (Dolomitska izjava je predvsem posledica pritiska iz centra, da se slovensko osvobodilno gibanje izenači z jugoslovanskim, in nasprotujoče želje slovenskih komunistov, da se v neki obliki ohrani, kar se v današnjih ideoloških interpretacijah popolnoma zanemarja). Tudi Stalin se je nad jugoslovanskim modelom sprva zmrdoval in ga kritiziral, potem pa ugotovil, da mu lahko izjemno koristi v vzhodnoevropskih državah, ki jih je Rdeča armada osvobodila (po tamkajšnjem novokomponiranem zgodovinopisju zasedla). Komunistične stranke so bile v teh državah obrobne in razen v Češkoslovaški (kjer so komunisti že pred vojno sedeli v parlamentu, ugled pa so si dodatno okrepili z organiziranjem odpora) niso imele nobene možnosti za vzpon na oblast. Zato so iz Moskve pripeljali emigrantske nacionalne komunistične voditelje in na hitro vzpostavili koalicije ljudskih front. Sistem take vladavine se je poimenoval »ljudskofrontna demokracija«. Druge stranke so v ljudske fronte vstopile s podobnimi vzgibi kot novodobni Janševi sateliti v sedanjo koalicijo.

Ljudske fronte so bile zveze delavcev, kmetov in »poštenih« intelektualcev. Tak, sodobnim časom prilagojen koncept lahko spremljamo tudi danes. Sedanja koalicija je res mavrična. Od nekdanjih zavarovalniških agentov, ki v prostem času menda poslušajo klasiko, do rdečeličnežev v narodnih nošah ali z lovskimi klobuki. »Pošteni« intelektualci so tisti (25 ali kaj takega), ki so novo koalicijo podprli. Med »nepoštene« pa sodi seveda tistih 150, ki so napisali in podpisali peticijo za varstvo slovenske demokracije, in še množica drugih ljudi različnih poklicev (ko to pišem, okrog 4000), ki so jo podpisali na Mladinini spletni strani. Ljudskofrontne tovarniške delavce so zamenjali obrtniki in mali podjetniki. Kmete, ki jih je v Sloveniji le še nekaj odstotkov, pa so na oblastni ravni zamenjali upokojenci. No, tudi kmetje niso čisto pozabljeni, Partija in njen vodja sta dopustila, da se nekje bolj ob strani vrnejo iz opuščenega programa, ker bodo v prihodnosti morda lahko prišli prav. Resna težava je le z ženskami. Tem je nekdanja ljudska fronta dajala izjemen poudarek, sedanja pa jih ima na oblasti le za vzorec. No, to je sicer eden od ciljev, naj se ve, kam po novem spet sodijo. So pa to kompenzirali drugje. V prvotnih ljudskih frontah so sem in tja sicer imeli kakšnega duhovnika, ki si je drznil sodelovati s komunisti. Novodobno pa jo je podprla kar celotna škofovska konferenca.

V ljudskih frontah je bil za večjo legitimnost vedno tudi kakšen imeniten predstavnik Ancien Régima. To vlogo danes odlično igra Borut Pahor. Nekdaj menda socialdemokrat in vnet zagovornik »francosko-nemškega vlaka« (torej demokracij, ki zavračata sodelovanje s skrajnimi strankami), je daljnovidno ugotovil, da novi veter spet piha z vzhoda. In da zato, kot v dobrih starih časih, na oblasti potrebujemo »močno osebnost«.

Nobenih težav nimajo s tem, da bodo za ministra za notranje zadeve imenovali direktorja strankarske televizije, financirane z madžarskim denarjem, ki je predmet (televizija namreč) policijske preiskave.

Ljudske fronte so povsod postopoma prešle v enopartijski sistem. Komunisti so s sovjetsko pomočjo druge stranke uspešno »zrezali na koščke kot salamo«. Metodo so, kako simbolično! za »salama taktiko« poimenovali na Madžarskem. Obstajali sta sicer dve različici. Po prvi so se vse koalicijske stranke zlile v eno, to je komunistično partijo, ali pa so bile izločene, njihovi voditelji so poniknili ali so z njimi obračunali. Po drugi so vse do konca socializma formalno ostale koalicije. V Nemški demokratični republiki so »koalicijo« poleg komunistične partije (uradno Sozialistische Einheitspartei Deutschlands) sestavljali še krščanski demokrati, liberalci, kmečka stranka in nacionalna stranka. Vse so bile seveda zgolj za okras in zato, da so njihovi voditelji pač imeli neke politične položaje in vile nekdanjih nacističnih industrialcev ob Wannseeju in drugih jezerih okrog Berlina. A tisto, kar je za današnje razmere bistveno: vsa zadeva je formalno potekala znotraj večstrankarske ureditve (stranke so bile sicer tudi v Jugoslaviji formalno dovoljene vse do spremembe zakonodaje na začetku šestdesetih let, čeprav dejansko niso obstajale, nadomestek zanje pa je bila preoblikovana Osvobodilna fronta, ki je že na začetku petdesetih let postala Socialistična zveza delovnega ljudstva).

Tudi Viktor Orbán ve, »kako se je kalilo jeklo«, in je oživil vzorec navideznih koalicij. No, njemu zaradi golega prevzema oblasti tega niti ne bi bilo treba, saj ima Madžarska večinski volilni sistem. Ampak na videz je le treba nekaj dati, mar ne? Sploh, če gre za članico EU. Zato Fidesz ob sebi kot satelit vzdržuje in ohranja Kereszténydemokrata Néppárt (Krščanskodemokratsko ljudsko stranko, KDNP). Ta je leta 1990 in 1994 prišla v parlament, leta 1998 in 2002 pa ne. Nato se je dogovorila s Fideszom, stranki sta stopili v koalicijo in tako je KDNP znova prišla v parlament in je koalicijska partnerka.

Ampak kaj bi »počivalški«, »pahorji«, »zorčiči«, »tonini«, »pivčeve« in podobni z motečim poznavanjem zgodovine? Ali novodobne madžarske prakse. Politično življenje in z njim povezani privilegiji so lepi, dokler trajajo. Čeprav samo dve leti. Konec koncev pa bo gospodar v zapletenem slovenskem proporcionalnem sistemu potreboval še kaj več kot le eno satelitsko stranko in jim bo po madžarskem zgledu morda pomagal, da spet pridejo v parlament. Seveda ne preveč. Ravno toliko, da bo glava nad vodo. In po svoji izbiri. Glede na ubogljivost pač.