Projekt orbanizacije Slovenije

Zaslišanje ministrskih kandidatov nove vlade – če citiramo bodočega premiera Janeza Janšo »najboljše ekipe v danih razmerah« – se je začelo malce nenavadno. In sicer z lahkotno navrženo idejo bodočega obrambnega ministra Mateja Tonina, da bi v strukture Slovenske vojske vključil posameznike, ki so osumljeni, obtoženi ali celo obsojeni rušenja ustavne ureditve – pripadnikov paravojaških enot, slovenskih vard.

Tonin je sicer kasneje poskušal vtis popraviti, #FakeNews, je zapisal na Twitterju, »v SV ne bo pripadnikov vard, kar sem jasno povedal. Si pa k sodelovanju želim pritegniti tiste, ki bi radi opravljali lažje vojaške obveznosti in ki so v preteklosti že opravili osnovno usposabljanje …«. Ampak kdor je Tonina spremljal v živo, mu je jasno, kaj je bodoči minister dejal. Tako piše v magnetogramu seje:

»Če se v nekih vardah združuje več sto pripadnikov in so ti pripadniki pripravljeni patruljirati po južni slovenski meji, potem ne vidim razloga, zakaj teh posameznikov ne bi vključili ob primerni usposobljenosti, ob varnostnem preverjanju v uradne strukture Slovenske vojske. In zato govorim o prostovoljnem vpoklicu tistih, ki so bili v preteklosti na različne načine usposobljeni, da lahko pomagajo Slovenski vojski, kot sem dejal, pri manj zahtevnih nalogah.«

Izjava kaže na popolno nerazumevanje poslanstva vojske in kriznih razmer, ki smo jim priča: Prvič, migrantska kriza je predvsem humanitarna kriza, kjer bi morala za varnost skrbeti policija. In drugič, pridobivanje rasističnih skupin in pa recimo oboroževanje in plačevanje huliganov, ki se združujejo v varde, še posebej glede na novo zakonodajo, ki daje vojski policijska pooblastila, bi morala biti popolnoma nesprejemljiva.

Logar, diplomat brez statusa

Ampak s tem začudenja še ni bilo konec. Pri zaslišanju Anžeta Logarja za zunanjega ministra je lahko pozorni poslušalec zasledil njegovo izjavo: »Sam sem sicer diplomat – preden sem bil izvoljen v državni zbor, sem bil zaposlen na ministrstvu za zunanje zadeve.« Logar je sicer res nekoč nosil diplomatski naziv »pooblaščeni minister«, ki pa ga je izgubil. Leta 2016 sta namreč inšpektorat za javno upravo in kasneje komisija vlade za pritožbe iz delovnega razmerja ugotovila, da Logar nima ustrezne izobrazbe. Istega leta je sicer pri svojem prijatelju Matevžu Tomšiču na Fakulteti za uporabne družbene študije doktoriral na tretji bolonjski stopnji iz SDS ljube teme Volilni sistemi in njihov vpliv na kvaliteto demokracije. A v skladu z zakonom bi za diplomatski naziv potreboval tudi univerzitetno izobrazbo, Logar pa le ima visoko strokovno izobrazbo ekonomske smeri – so ugotovili inšpektorji.

Povsem drugo vprašanje pa seveda je, kakšno zunanjo politiko Logar napoveduje. No, Logar predlaga, da bi probleme s Hrvaško rešil s pomočjo tajne diplomacije.

Dvajsetega marca 2013 je Šircelj skrivoma odpotoval v Stockholm na sestanek s podjetjem Quartz. S tem podjetjem je kot predsednik uprave slabe banke podpisal pogodbe, na katerih pa je navedel datum 6. marec 2013.

Predlaga, da bi na Hrvaško poslali posebnega odposlanca za odnose s Hrvaške. Sliši se sicer spodbudno, je pa vendarle treba opozoriti, da smo v Mladini leta 2011 objavili tako imenovano zagrebško depešo, dopis tedanjega slovenskega veleposlanika v Zagrebu Milana Orožna Adamiča, ki je Janši sporočil, citiramo, da Zagreb grozi z objavo »zadev, ki so se dogajale v letih 1990, 1991 in 1992« in ki so lahko zelo »neugodne za slovensko politiko«.

Tedanja Janševa vlada je nato čez dva meseca privolila v zahtevo Zagreba, da se mejni spor rešuje v okviru haaškega sodišča, in se odpovedala sporazumu Drnovšek-Račan. Če bi danes vztrajali pri tem sporazumu in ne pri arbitraži, bi bilo izhodišče seveda boljše. Prav tako je kasneje Janez Janša s sporazumom pri Mokricah leta 2013 dejansko dovolil Hrvaški, da glede NLB nadaljuje sodne postopke. Ampak morda ne bi smeli Logarja soditi prehitro, morda mu bo uspelo izboljšati odnose s Hrvaško.

Nihče pa seveda ne dvomi, da ne bo izboljšal odnosov z Madžarsko. Napovedal je namreč, da bo Slovenija v skladu z zunanjepolitično strategijo okrepila odnose »s podobno mislečimi državami, prednostno srednjeevropskimi oziroma državami višegrajske skupine«. Prostor za napredek je na tem področju še precejšen – je poudaril Logar, seveda.

Premierov prijatelj

Naslednji dan so poslanci poslušali zaslišanje kandidata za novega finančnega ministra Andreja Širclja. Šircelj je eden Janševih najtesnejših sodelavcev in prijateljev; Janševi in Šircljevi občasno hodijo celo na skupne družinske izlete. Takšna povezanost je sicer med kolegi dobrodošla, je pa vprašanje, ali je primerna kot merilo izbire drugega najpomembnejšega člana vlade, kar finančni minister nedvomno je.

Janševi predhodniki so recimo ravnali drugače. V času finančne krize leta 2013 Alenka Bratušek na to mesto ni postavila ene od svojih kolegic, ampak se je potrudila in v enajstem poskusu našla Uroša Čuferja. Tudi Miro Cerar na to mesto ni postavil katerega od ustanoviteljev SMC, ampak je v delo prepričal ekonomista Dušana Mramorja, Marjan Šarec pa je za finančnega ministra na predlog svojega svetovalca Vojmirja Urlepa imenoval Andreja Bertonclja, ki prav tako ni član LMŠ.

Andrej Šircelj, eden od sedemdesetih soustanoviteljev portala in televizije Nova24TV, je sicer finančnik, se pa po referencah ne more primerjati s svojimi predhodniki. Po končani gimnaziji je potreboval osem let, da je diplomiral na ekonomski fakulteti, nato je opravljal službo kot srednješolski učitelj in po nekaj letih v gospodarstvu – bil je recimo vodja trženja v Iskri – večinoma zasedal politične funkcije.

»Spominjam se ga predvsem kot spretnega politika, ki je pogosto skliceval seje predvsem z namenom, da bi nas oviral pri delu, včasih tudi po dva- do trikrat na teden,« nam je recimo dejal Dušan Mramor. Finančni minister v vladi Boruta Pahorja France Križanič pa pravi, da je o Širclju imel dobro mnenje vse »do njegove nesrečne vloge pri zamisli, ustanovitvi in delovanju slabe banke«. V dobro pa mu šteje, da kasneje ni bil »del struktur, ki so brez vesti globoko pod lastno ceno prodale, oziroma praktično podarile, NKBM, NLB in Abanko«.

Šircelj je na finančnem ministrstvu že služboval, a bi mu težko pripisali velike uspehe. V prvi Janševi vladi je bil državni sekretar v Janševem kabinetu in opravljal funkcijo na ministrstvu za finance. Na ministrstvu za finance je bil eden od avtorjev davčne reforme, s katero je tedanja vlada leta 2006 znižala davek na dobiček pravnih oseb in ukinila davek na izplačane plače. A omenjena reforma se je v anale slovenske zgodovine zapisala kot ena največjih napak. Ne le ekonomisti, še celo državni uradi so jo označili za fiasko. Leta 2011 je recimo služba vlade za razvoj sklenila, da se 500 milijonov evrov velik izpad zaradi odprave davka na izplačane plače »ni odrazil v povečanem produktivnem vlaganju poslovnega sektorja«, saj so si dve tretjini olajšave menedžerji izplačali v obliki plač, namesto da bi vlagali v »konkurenčnost«. Kasneje pa je zaradi teh ukrepov imela Slovenija veliko manj manevrskega prostora pri reševanju bank.

V drugi Janševi vladi je Šircelj poleg funkcije poslanca opravljal še funkcijo predsednika upravnega odbora slabe banke, kjer pa je njegova aktivnost že mejila na kriminal. Leta 2015 je namreč sodišče pri Širclju odredilo hišno preiskavo zaradi suma »pridobitve velike premoženjske koristi« pri ustanovitvi DUTB marca 2013. Pogodbe, za katere je bil v slabi banki odgovoren Šircelj, naj bi bile »zgolj kulise za izčrpavanje premoženja Republike Slovenije«, uradni dokumenti naj bi bili ponarejeni oziroma antidatirani, Šircljevo delovanje pa »konspirativno«, so utemeljeno sumili na ljubljanskem okrožnem sodišču. Gre za ravnanje Širclja v času padca druge Janševe vlade in prihoda nove vlade Alenke Bratušek, ki je prisegla 20. marca 2013. Dan po imenovanju nove vlade, so ugotovili kriminalisti, je Šircelj namreč skrivoma odpotoval v Stockholm na sestanek s podjetjem Quartz. S tem podjetjem je Šircelj, kot predsednik uprave slabe banke, podpisal pogodbe, na katerih pa je navedel datum 6. marec 2013. Kot vodja slabe banke naj bi skupaj z drugimi osumljenimi tako oškodoval državo za skoraj tri milijone evrov, kolikor so bile vredne sporne svetovalne pogodbe.

Po razkritju njegovega ravnanja so v boju za Šircljevo dobro ime v SDS začeli veliko ofenzivo. Na začetku leta 2017 se je Šircelj skupaj s še 20 poslanci SDS pritožil na ustavno sodišče, ker naj bi mu bile pri preiskavi v parlamentu kršene osebnostne pravice in ker naj bi pri preiskavi prišlo do neustavnega posega v avtonomijo poslancev. In pričakovano so ustavni sodniki, ki so bili izvoljeni na pobudo SDS, to so bili Ernest Petrič, Mitja Deisinger, Marko Šorli in Jan Zobec, spomladi 2017 Šircljevo pritožbo sprejeli in preiskavo proti njemu ustavili.

Vprašanje hišne preiskave pri Širclju naj bi bilo ustavnopravno vprašanje »par excellence«, je tedaj zapisal v svojem mnenju Petrič. Šele ko je nato prišlo do zamenjave ustavnih sodnikov, je nova ekipa Šircljevo pritožbo zavrgla. Toda v SDS so svoj namen vendarle dosegli: z ljubljanskega okrožnega sodišča so nam namreč sporočili, da sodišče trenutno glede ustanovitve slabe banke vodi sodno preiskavo zoper pet fizičnih in dve pravni osebi, med katerimi pa ni Andreja Širclja – ki je bil tedaj sicer odgovoren za poslovanje in ustanovitev banke.

V eni roki nosi pendrek, v drugi roki vodni top

Če bi morali izpostaviti le eno izmed zadev, ki so kratile spanec Janezu Janši, bi bile to gotovo preiskave podtalnega financiranja njegove stranke in njenega medijskega aparata. S tokovi denarja, ki ga je predsedniku SDS za njegovo tovarno lažnih novic posredno zagotovil madžarski avtokrat Viktor Orbán, se že nekaj časa ukvarjata parlamentarna preiskovalna komisija in policija. Glede na rošade v državnem zboru je prihodnost preiskovalne komisije, ki jo vodi poslanec SMC Jani Möderndorfer, vprašljiva, ključno vlogo pri ugotavljanju zakonitosti Janševih mešetarjenj z Madžari bo tako odigrala policija. Nič čudnega torej, da je SDS v delitvah vladnih resorjev od samega začetka vztrajala, da vodenje ministrstva za notranje zadeve prevzame njen človek; s tem bo namreč SDS brez dvoma dobila odločilen vpogled na potek preiskave, pa tudi vzvode za neposreden in posreden vpliv na kriminaliste, ki jo izvajajo. Odgovorno nalogo je Janša zaupal enemu svojih najbolj zvestih pribočnikov, Alešu Hojsu – kar je nekako tako, kot če bi sedaj zatiranje koronavirusa prepustili vročičnemu in čudno pokašljujočemu branjevcu iz Wuhana. Hojs je namreč direktor Janševe televizije Nova 24, ključnega trobila SDS in »medija«, ki je od Madžarov prejel daleč največ denarja, okoli 1,2 milijona evrov. Če je televizija vpletena v kakršnekoli nezakonitosti – in doslej zbrani dokazi, ki so prišli v javnost, zbujajo utemeljeno skrb –, je Hojs kot njena odgovorna oseba v samem središču teh ravnanj.

Z njegovim imenovanjem za ministra Janšev sistem ustvarjanja histerije in družbenih delitev pa tudi dokončno postaja mainstream. Aleš Hojs ima kot Janšev dolgoletni pribočnik namreč večinoma enako kontroverzna stališča kot njegov šef – to dokazuje poročanje Hojs-Janševe televizije, pa tudi številni tviti, v katerih se njen direktor spravlja na drugače misleče. V izjavah, ki jih je objavil v zadnjih dneh, tako napoveduje obračune z oporečniškimi mediji, svari pred udbomafijo in javno žuga sodnici v sojenju »podlemu Jankoviću, ki nikoli ne bo obsojen, ker je vedno bil in vedno bo nasprotnik JJ«. Eno je, če so to stališča direktorja zasebne TV-hiše z omejenim dosegom, drugo pa je, če gre za razmišljanja ministra slovenske vlade.

Novi notranji minister Aleš Hojs je doslej dokazano zagovarjal ureditev, s katero bi država legalizirala in celo oborožila vse vaške straže in varde. Predvsem pa je bil direktor Janševega propagandnega stroja.

Seveda gradbeni inženir Hojs na svoji poklicni poti doslej ni nabral niti sekunde konkretnih izkušenj z delovanjem ustroja policije in resorja za notranje zadeve. Vendar to zanj, za njegovo stranko in za njene koalicijske partnerje ni bilo pomembno. Svojo zvestobo Janši novi notranji minister že nekaj let dokazuje tudi kot predsednik marionetnega Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (ZVSO), prek katerega si skuša Janšev krog prilastiti zasluge za zmago nad Jugoslovansko ljudsko armado leta ’91. Združenje deluje kot svojevrsten zametek paravojske, o kateri Janša sanja že vsaj od razpustitve njemu neomajno zveste specialne brigade Moris; pod Hojsovim vodstvom goji kult mačističnega militarizma, razkazuje svojo moč s postroji ob Janševih »alternativnih« proslavah državnosti in prireja strelska tekmovanja – na katerih uporablja orožje Slovenske vojske. In ko je leta 2016 SDS prišla na idejo o oblikovanju nacionalne garde, je bil med njenimi najglasnejšimi zagovorniki prav Aleš Hojs; pojasnjeval je, da naj bi se vanjo vključevali »domoljubni prostovoljci, stari med 18 in 35 let, štela naj bi do 25.000 gardistov, formirana pa bi bila na pokrajinski osnovi«. Ko iz tega ni bilo nič, je SDS prišla na zamisel, da bi s spremembo pristojnega zakona legalizirali posedovanje orožja – in tako omogočili »domoljubom«, da povsem zakonito zgradijo svoje osebne arzenale.

Drugače povedano: novi notranji minister je doslej dokazano zagovarjal ureditev, s katero bi država legalizirala in celo oborožila vse vaške straže in varde, ki sedaj patruljirajo ob južni meji. Ni si težko zamisliti prihodnosti, v kateri takšni odredi korakajo po ulicah Ljubljane med množico, ki bi protestirala proti vladi Janeza Janše. Kajti Aleš Hojs bo na čelu policije deloval tako, kot je deloval v vseh svojih službah v zadnjih desetletjih – kot član uprave Darsa, ki jo je postavila prva vlada Janeza Janše in ki si je prislužila tožilsko preiskavo zaradi preplačane gradnje predora Šentvid leta 2006 (Hojs je bil iz nje izločen šele čez nekaj let); kot obrambni minister v drugi Janševi vladi; kot poslanec NSi, ki je v stranki ves čas deloval kot Janšev krt in si zato prislužil izključitev; in končno kot direktor Nove 24, platforme, s katero je SDS v slovenski javni prostor dokončno zasidrala diskurz najbolj krvoločnega izključevanja drugačnosti in najbolj pritlehnega ponarejanja dejstev. Na vseh teh položajih se je Hojs vedno znova izkazal kot fanatičen vojak. Zato ni nobenega razloga, da bi verjeli, da bo tokrat drugače – le da bo kot minister za notranje zadeve imel na voljo še neprimerno več moči.

Minister z ognjem v očeh

Danes je javnost pretežno že pozabila nenavadnost iz leta 2012: da namreč v zadnji Janševi vladi ni bilo samostojnega ministrstva za kulturo. Ta resor je skupaj z izobraževanjem, znanostjo in športom vodil tedanji super minister Žiga Turk, ki se je v zadnjem času iz kritika SDS sicer prelevil v enega izmed apologetov nove Janševe vlade. Spreobrnil se je, ne prvič.

V novi Janševi vladi bo sicer znova zasijalo samostojno ministrstvo za kulturo. To je tudi vse, kar bo zares drugače. Kaj si o pomenu samostojnega kulturnega resorja misli Janez Janša (in z njim celotna koalicija), je vidno iz koalicijske pogodbe. Tam kultura nima niti samostojnega poglavja, nastopa skupaj z izobraževanjem, pa še znotraj tega razdelka je omenjena le v dveh točkah. V novi koalicijski pogodbi vprašanje kulture nima teže, ne politične, ne vsebinske, ne finančne – zapisani so le splošni stavki o novem nacionalnem kulturnem programu in o prepotrebnih investicijah v kulturno infrastrukturo. To je vse.

Več o pogledu na kulturo pove ime kandidata za novega kulturnega ministra. To funkcijo bo prevzel dr. Vasko Simoniti (1951), zgodovinar, strokovnjak za stari vek in turške vpade, ki je bil med letoma 2004 in 2008 že kulturni minister. To je bil čas, ko je bilo na kulturnem ministrstvu več proračunskega denarja, kot ga je danes. Relativno – leta 2008 je kultura dobila 2,1 odstotka državnega proračuna, nato se je ta delež zaradi ekonomske krize začel zniževati, v zadnjih letih pa se počasi zvišuje. V letu 2020 bodo sredstva proračuna ministrstva za kulturo znašala 1,9 odstotka celotnega državnega proračuna, kar je še vedno manj kot v času predkriznega razcveta in prve Janševe vlade. Nova koalicijska pogodba povišanja sredstev za kulturo ne predvideva.

Kdo je Vasko Simoniti? Kakšne so izkušnje iz njegovega prvega mandata? Vasko Simoniti je aroganten in žaljiv politik, uporablja nesramen, nedostojen jezik. Tako za politike z leve strani pravi, da jih družijo »hinavska in goljufiva nagnjenja«, saj slovenska levica ni demokratična in ima najraje oblast in denar. Po mnenju Simonitija je Greta »drobceno in krhko«, dekletce, »ki hodi okoli kot Jehovova priča in oznanja sodni dan«. Simoniti je nedavno v javnem pismu penologa Dragana Petrovca, ki je opozarjal na to, da objektivno zgodovinopisje ne sme izbrisati nobene plati preteklih dogodkov, ne povojnih pobojev in ne kolaboracije, označil za »revo«, »podtikovalca in potuhnjenca«, tako rekoč za udbovskega ovaduha.

Simoniti je še najbolj neposreden pri opozorilih, da se v Sloveniji širi sovražni govor. Kot je pred nekaj meseci dejal v intervjuju za Demokracijo, naj bi se pri nas dogodila velika prevara. Pod krinko preganjanja sovražnega govora naj bi se v Sloveniji poskušala uvesti režimska cenzura. Tiste, ki opozarjajo na porast sovražnosti na internetu, predvsem civilna gibanja in društva, »moti svoboda drugih, motijo jih ljudje, ki mislijo«. Za preganjanjem sovražnega govora naj bi skratka stali »tisti, ki jim je odvratna svoboda in demokracija.« To, da na nevarnosti sovražnega govora opozarjajo institucije evropske komisije in parlamenta, Simonitija ne moti. Prav tako ni nenavadno, da je za Simonitija primer dobrega »nerežimskega medija« Nova24tv, kamor rad prihaja v goste.

Vasko Simoniti je aroganten in žaljiv politik, uporablja nesramen, nedostojen jezik. Tako za politike z leve strani pravi, da jih družijo »hinavska in goljufiva nagnjenja«.

Opazke o nerazumevanju demokracije, svobode medijev, o strupenem jeziku niso odveč. V času prve Janševe vlade je Simonitijevo ministrstvo za kulturo sooblikovalo Grimsov zakon o RTV, ki je pomenil začetek konca kakovostnega novinarstva v nacionalni medijski hiši. V njegovem mandatu so se izvajale številne menjave v ključnih kulturnih institucijah, kamor so prihajali nekompetentni, a politično ustrezni posamezniki. Poveljstvo nad ljubljansko Dramo je tako iz rok uglednega režiserja Janeza Pipana prevzel igralec Ivo Ban, Igor Prodnik pa je kot direktor direktorata za medije (prej je bil za kratek čas vodja Simonitijevega kabineta) postal »kralj slovenskega filma«. V tem času se je Prodnik sprl tako rekoč z vsemi filmskimi ustvarjalci, ki so zaradi njegovega odnosa do filmske umetnosti in načina delovanja pisali protestna pisma, bil pa naj bi tudi krivec, »da je bila slovenska kinematografija deležna hudega razvojnega zastoja«. A Prodnik in Simoniti se nista dala, njegov direktor je kljub protestom vztrajal skoraj do konca, potem pa je, čisto po naključju malo pred volitvami jeseni 2008 postal vršilec dolžnosti direktorja Filmskega sklada. V drugi Janševi vladi je bil Prodnik direktor Vibe filma, od leta 2017 pa na predlog SDS opravlja funkcijo člana programskega sveta RTV Slovenija.

Čas prve Janševe vlade je odličen prikaz tega, kako si politika poskuša podrediti družbene podsisteme, in to prav vse, znanost, šolstvo, lokalne organizacije, medije, kulturne institucije – o tem je velikokrat govoril prvi predsednik slovenskega parlamenta France Bučar. Vasko Simoniti se je s tovrstnim avtoritarnim pogledom na družbo strinjal. Omenimo še en primer: preden je tedaj še veliko in vplivno Delo po dogovoru med nekdanjim direktorjem Pivovarne Laško Boškom Šrotom in Janezom Janšo zamenjalo urednika (in s tem uredniško politiko), je Vasko Simoniti v oddaji Pod žarometi v debati o neuravnoteženosti medijskega prostora prihajajočemu uredniku Dela Petru Jančiču navrgel, kar mu je treba storiti. Dal mu je popotnico. Dejal je: »O profesionalizmu, upam, da boste na novem delovnem mestu za to poskrbeli.« Novi urednik Dela Peter Jančič je potem ministrove besede o političnem uravnoteževanju, kot se je izkazalo v naslednjih mesecih, res zelo dobro razumel (malo manj so to razumeli bralci in novinarji).

Vasko Simoniti svoje oholosti, občutka vsevedne večvrednosti ne skriva. Ko je prišel tisti dan, ko se je moral protokolarno posloviti od funkcije ministra in seči v roke svoji naslednici Majdi Širca, se je rokovanju nespodobno izognil, kasneje pa je o svoji naslednici strupeno dejal, da »je njeno pisanje in govorjenje v skladu z njenim nastopanjem. Kot vemo, ministrica piše o erekcijah, o sulicah in o udarcih moških. Ni treba biti psihoanalitik, da človek ugotovi, da gre za žensko, ki je močno prikrajšana.«

No, nekdo drug ni bil prikrajšan. Vasko Simoniti je tisti minister, ki je prav ob koncu svojega mandata jeseni 2008 podpisal sporazum z blejsko župnijo, ki je od države dobila v dar tri nepremičnine na Blejskem otoku, otok pa v brezplačen najem. Katoliška cerkev je s to Simonitijevo odločitvijo pridobila premoženjsko korist, sodni proces, ki je zoper njega potekal kasneje in s katerim so želeli razveljaviti sporno pogodbo, zaradi pravnih trikov druge strani na koncu ni prinesel razveljavitve podpisa pogodbe.

Povsem samoumevno je, da je Vasko Simoniti član Zbora za republiko, da je bil med tistimi, ki je osebno pospremil Janeza Janšo v zaporniško celico na Dobu, da je predsednik Sveta SDS za kulturo. Simoniti je preverjen politični kader SDS. V zadnjem času ognjevito zagovarja tezo, da je glavni problem Slovenije dejstvo, da ni bila izvedena lustracija, da nam pač še vedno vladajo komunisti ali pa njihovi »mentalni nasledniki«. Demokracija obstaja le takrat, kadar je na oblasti prava politična opcija. Ko je davno tega, leta 2002, Janez Drnovšek na predsedniških volitvah premagal Barbaro Brezigar, je Simoniti, takrat je bil šef volilnega štaba poražene kandidatke, pred televizijskimi kamerami jezno navrgel, da na volitvah na oblast ni prišla »resnična demokratična osebnost« in da je »demokracija v Sloveniji nekakšna cepljenka med Rusijo in Mehiko«.

Apologet zasebnega zdravstva

Tomaž Gantar, kandidat za novega zdravstvenega ministra, je novembra 2013 to mesto zapustil v teatraličnem slogu – zaradi »lobijev«, ki nanj pritiskajo, je dejal. Po odstopu je dobil cel kup čestitk. Podprla so ga predvsem zdravniška združenja, recimo Konrad Kuštrin, ki je govoril o »moralnem« dejanju, in pa predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina, ki je dejal, da je Gantar storil »častno potezo«.

Dejansko pa je Gantar tedaj odstopil po sestanku na zdravniški zbornici, kjer naj bi pred tem izgubil živce in v zrak vrgel kup dokumentov. Razlog: predvsem zasebni zdravniki so ob usklajevanju zakona o zdravniški dejavnosti zahtevali ekskluzivni dostop do javne zdravstvene blagajne, čemur je koalicija nasprotovala. Gantar, tudi sam zdravnik in član zbornice, pa je nato odstopil z izjavo, da diametralnih stališč ni mogel uskladiti.

Pri Gantarju, ki je z umikom Karla Erjavca iz stranke DeSUS pridobil politično težo, je težko oceniti, ali se res bori za javno zdravstvo, za upokojence torej, ali za interese zasebnih zavarovalnic in zasebnih zdravnikov. V času svojega prvega ministrovanja je recimo brez javnih razpisov podelil rekordno število koncesij, skupaj sedem, in to brez javnega razpisa. Odlično je sodeloval tudi z zasebnimi zavarovalnicami. V njegovi reformni skupini – četudi ni izpeljal nobene reforme – recimo ni bilo predstavnika javne zdravstvene zavarovalnice, je pa v skupini sedel izvršni direktor komercialne zavarovalnice Adriatic Slovenica.

Prej omenjeni zakon o zdravniški dejavnosti je nato napisala in sprejela nova ministrica, Zdenka Kolar Celarc. V zakonu je ministrstvo uredilo podeljevanje zdravniških koncesij, omejilo njihovo preprodajo in dedovanje – toda Gantar je sprejem zakona oviral. Na zadnjo sejo parlamentarnega odbora za zdravstvo v času Cerarjeve vlade julija 2017 je Gantar kot koalicijski poslanec na funkciji predsednika odbora kljub že opravljeni javni razpravi povabil izjemno veliko število zagovornikov »privatizacije« zdravstva in posledično dosegel, da so parlamentarci glasovanje o zakonu prestavili. No, kljub temu njegovemu manevru so zakon kasneje sprejeli.

Tudi njegova naslednica, Milojka Kolar Celarc, si je Gantarja zapomnila bolj v negativnem smislu: »Glede na to, da je bil član koalicijske partnerice DeSUS, je bil kot predsednik odbora za zdravstvo v državnem zboru do ministrstva za zdravje zelo zahteven.« Tako je denimo Gantar ministrstvu naložil še pripravo novega sistemskega zakona o lekarniški dejavnosti, čeprav ga koalicijska pogodba ni predvidevala. Seveda je zahtevnost včasih hvalevredna, a Kolar Celarčevo skrbi, da bo do sebe imel druga, bolj blaga merila. »V času mojega mandata smo zdravstvu iz proračuna zagotovili več kot 300 milijonov evrov za investicije, 59 milijonov evrov za programe skrajševanja čakalnih dob, 40 za financiranje pripravništva ter specializacij in 136 milijonov evrov za sanacijo bolnišnic. Verjamem, da bo Tomažu Gantarju, v dobro ljudi, uspelo zagotoviti za zdravstvo še več denarja, da mu bo uspelo sprejeti primerne ukrepe za skrajševanje čakalnih vrst in potrebne sistemske zakone, kot na primer zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju,« pravi.

Nobenega dvoma ni, da je za Ciglerja edini pravi tip družine tradicionalna dvostarševska heteroseksualna družina. In nobenega dvoma ni, da kontracepcijo in splav dojema kot zločin proti svetosti življenja in upor proti bogu.

A med pogajanji o novi koalicijski pogodbi se Tomaž Gantar s predstavniki SDS, NSi in SMC ni pogovarjal o tem. Torej koliko milijonov evrov bo nova koalicija zagotovila za reševanje zdravstva. Kot nam je uspelo izvedeti, so se pogovarjali o manj pomembni temi, ki pa je bila Gantarju blizu že v času njegovega prvega mandata: kako z dodatnimi sredstvi pomagati zasebnim zdravnikom. In seveda naj bi se Gantar strinjal s predlogom, da mora nova koalicija dodaten denar za čakalne dobe nameniti vsem, torej ne le prednostno javnemu zdravstvu, ampak po novem tudi zasebnikom. Precej verjetno je torej, da si bomo tudi drugi Gantarjev mandat zapomnili po tem, da se dopolnilnega zavarovanja seveda ne bo dotaknil. Pa tudi po zadovoljevanju številnih kolegialnih interesov.

Če ni socialca, pa naj jedo Betlehem

Janez Cigler Kralj prihaja na ministrstvo za delo in družino kot predstavnik trde katoliške linije. A začnimo s skokom v zgodovino: leta 2006 je moral prvo Janševo vlado zapustiti tedanji minister za delo in družino Janez Drobnič. Bil je trmast možak, ki se je zaradi svojih neoliberalnih nazorov – prav on je začel uvajati prekarne oblike dela – nenehno ravsal s sindikati, na koncu pa ga je položaja stala objava nenavadnega strateškega dokumenta, s katerim je želel določiti smernice za dvig rodnosti; v njem je napadal splav in ženskam med drugim nalagal, naj po svetu ne hodijo pretirano razgaljene, da se jim ne bi vnela dragocena rodila. Jasno, Drobnič, ki za zdaj velja za najmanj uspešnega in najbolj konfliktnega med ministri za delo, družino in socialo, je bil zagrizen kristjan, izhajal pa je iz kvote stranke NSi – in prav iz te stranke sedaj na omenjeni resor prihaja človek, ki ima številne izmed lastnosti, ki so Drobniča pripeljale v konflikt s civilno družbo.

V primerjavi z versko gorečnostjo Janeza Ciglerja Kralja se Janez Drobnič zdi kot dobrodušni stric, ki kdaj pa kdaj malo ponerga in zase zmoli kakšen očenaš. Cigler, diplomirani politolog, sicer dolgoletni strokovni sodelavec poslanske skupine NSi, je s telesom in dušo predan katoliškemu nauku; kot je zapisal v eni izmed svojih kolumn na katoliškem portalu Iskreni.net, hrepeni »doživeti dan, ko bi od tega Betlehema jedli vsi. In se nasitili ...«. Je poročen, z ženo imata štiri otroke; ko sta v porodnišnici čakala na rojstvo zadnjega med njimi, sta vmes med drugim intenzivno molila in pela taizejske speve. In po Jezusovem zgledu novi minister za delo in družino vsak veliki četrtek soprogi in otrokom obredno umije noge.

Seveda ni nič narobe, če posameznik goji tako močna verska čustva in jih tudi izraža v zasebnem krogu.

Nobenega dvoma ni, da je za Ciglerja edini pravi tip družine tradicionalna dvostarševska heteroseksualna družina. In nobenega dvoma ni, da kontracepcijo in splav dojema kot zločin proti svetosti življenja in upor proti bogu, ki se mu je Cigler Kralj kot kristjan zavezal. Ta stališča bodo temelj njegove družinske politike. Drobnič je v politiko posegel s čudaško, kontroverzno, a dejansko še povsem nezavezujočo strategijo, od Ciglerja pa lahko pričakujemo, da bo odločno nadaljeval trende, ki jih je pred poldrugim desetletjem začrtal njegov strankarski kolega.

Novi minister je enako kot Drobnič pred 16 leti – in pravzaprav celotna NSi – prepričan neoliberalec, ki meni, da je edina pot do ekonomskega raja zniževanje davkov in prispevkov za delodajalce. Socialna država je na tej poti ena ključnih ovir – nemara pa revni bolj kot državno pomoč potrebujejo molitev za svoje grešne duše, če ni kruha, pa se lahko še vedno nasitijo z Betlehemom. Karkoli že to pomeni.

Je kdo rekel partizani?

Kandidatka za vodjo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu je Helena Jaklitsch (1977). Gre za manj znano zgodovinarko, ki je doktorirala iz slovenskega begunskega šolstva v povojnih taboriščih v Italiji in Avstriji, v zadnjem času pa se ukvarja z novejšo slovensko zgodovino, piše o krivicah, ki naj bi se dogajale škofu Gregoriju Rožmanu, o vaških stražah, o kočevskih Nemcih. Kar sicer ni čudno, Jaklitscheva izvira iz slovensko-kočevarske družine.

Svojo kariero je Jaklitscheva začela na Centru za narodno spravo, nato je odšla na ministrstvo za kulturo. Poznavalci pravijo, »da gre za ultra desno in po svoje celo zaslepljeno zgodovinarko«.

Urad za Slovence ni najpomembnejši vladni resor, a kandidatura Helene Jaklitsch ima velik simbolni pomen. Zanimiva je lahkost, s katero sta njeno kandidaturo sprejeli SMC in DeSUS.

Temu ni težko pritrditi. Helena Jaklitsch je govorila na več domobranskih slovesnostih. Pred sedmimi leti je v Šentjoštu razpravljala o tem, kako je leta 1943 v tem kraju birmoval škof Rožman in kako mu je Šentjošt dal moč, da se je še naprej upiral revoluciji. Besed o kolaboraciji ni omenila. Prav tako je sodelovala na postavitvi spomenika dr. Lambertu Ehrlichu, teologu, ki so ga med vojno likvidirali pripadniki Vosa. Ehrlich je bil zanjo »velik domoljub, pokončni Slovenec in vizionar«, tega, da je bil goreč antikomunist in radikalni katolik, ki je sicer javno kritiziral nasilje italijanske oblasti, hkrati pa je Italijane prosil za ustanovitev avtonomne varnostne službe za boj proti partizanom, ni poudarjala. Helena Jaklitsch je leta 2017 govorila tudi v Rogu na maši za domovino. Govorila je o idealih, ki so jih gojili domobranci, o narodu, o bogu, o domovini, o tem, kako so pobiti mučenci izprosili našo državo, a jo danes vodijo in uničujejo tisti, ki je nikoli niso hoteli. »Vsaj ne take, kot je danes – svobodne in demokratične. Ni prijetno gledati, kako jo izčrpavajo, kako zavirajo njen razvoj in kako zabrisujejo meje med totalitarnim in svobodnim.« Njene besede so seveda popolna politična zloraba, če ne omenjamo zgodovinskega revizionizma, pietetnega dogodka nad kočevskimi brezni.

Urad za Slovence ni najpomembnejši vladni resor, a kandidatura Helene Jaklitsch ima velik simbolni pomen. Tega se zaveda tudi Janez Janša, ki jo dobro pozna. Poslušal jo je septembra 2018, ko je na Žalah govorila o Ehrlichovih vrlinah in zločinih komunistov.