Veliki strah

Medtem ko se koronavirus razrašča v globalno pandemijo in se »infodemija« širi celo hitreje, bomo, kot kaže, spet lahko uporabili izrek iz zgodovine: Ljudje nikoli ne lažejo toliko kot pred volitvami, med vojno in po lovu.

Koronavirus sicer ni vojna, a strah in tesnobnost v vseh kotičkih sveta spominjata na vojne razmere. Dobivamo toliko lažnih novic kot v predvolilnem času ali vojni. Pojav, skupen velikemu delu sveta, je tudi panika v trgovinah.

Že sredi februarja, ko so novice o koronavirusu dosegle Hongkong, je zaradi paničnega nakupovanja v mestnih supermarketih zmanjkalo blaga. Med številnimi nadrealnimi prizori je bil tudi incident z oboroženimi roparji, ki so pokradli na stotine zavojev toaletnega papirja. In komaj dva tedna pozneje se je tudi v Evropi začel naval na zaloge, kot so testenine in riž, pa tudi obrazne maske in razkužila. Enake vzorce so kmalu opazili v Singapurju, na Japonskem, Tajskem, Novi Zelandiji, Tajvanu in v Avstraliji. Nato se je začelo še v Združenih državah Amerike in po Evropi, najprej v Italiji, nato na Hrvaškem, v Avstriji …

V Nemčiji je trenutno beseda dneva Hamsterkauf, sestavljena iz glagola hamstern, delati zaloge, in kaufen, kupovati. S tem izrazom običajno opisujejo nabavljanje zalog pred koncem tedna, ko so trgovine zaprte, vendar se ljudje danes zgrinjajo v supermarkete zaradi strahu, da bi morali ostati v karanteni. Konec februarja sta nemški diskontni verigi Aldi (Hofer) in Lidl poročali o povečanem povpraševanju po testeninah, konzervirani hrani, moki, sladkorju in toaletnem papirju.

Singapurski minister za trgovino Čan Čun Sing je v zasebnem pogovoru, ki je pricurljal v javnost, menda rekel, da ljudje očitno posnemajo druge kot opice; izjava se je seveda nanašala na panično nakupovanje državljanov. Pa ga res lahko omalovažujemo kot opičje posnemanje ali pa se pod trenutno koronavirusno vročico skriva še kaj več?

Panično nakupovanje

Najprej je treba poudariti: ni ne prvič, prav gotovo pa ne zadnjič, da ljudje globoko stisko izražajo s paničnim nakupovanjem. V novejši zgodovini najdemo veliko podobnih primerov.

Med najbolj slavnimi nakupovalnimi mrzlicami je bila tista leta 1962 v času kubanske krize, ko so Američani oblegali supermarkete in se zalagali s konzervami, ker so se bali skorajšnjega izbruha tretje svetovne vojne. Tečaji delnic na borzi so strmo upadli. Drugi primer je bilo panično nakupovanje goriva med naftno krizo leta 1973, novejši pa nabavljanje zalog zaradi orkana Katrina. Vsi kažejo, da paničnega nakupovanja ne moremo preprosto označiti za »neracionalno vedenje«. V vseh opisanih primerih je bil namreč razlog za zaskrbljenost upravičen.

Danes spet povsod po svetu prevladuje občutek negotovosti. Prevladujoči vpliv – razmere, v katerih smo se znašli vsi – je ravno občutek bližajočega se konca, občutek neposredne ogroženosti. In ker je ta grožnja nevidna, iščemo druge grešne kozle. Zbujata se rasizem in ksenofobija; najprej prehranjevalne navade Kitajcev, nato sami Kitajci kot poosebljenje virusa, ko pa se je koronavirus prvič pojavil v Evropi, je postal vse glasnejši rasistični zbor proti Italijanom.

Razgaljena protislovja

Vendar pa večina komentarjev o koronavirusu nekaj prezre: ni nujno, da je odziv na krizo negativen. Slavni zgodovinski primeri vključujejo protifašistično gibanje v 20. stoletju po Evropi oziroma duh blitza, v novejšem času pa solidarnost med ljudmi v primeru naravnih katastrof, od orkanov do poplav. Globalne katastrofe običajno zbudijo najrazličnejše odzive, ki pogosto prinesejo večji nadzor, včasih celo totalitarizem, hkrati pa lahko razgalijo tudi vrojeno neenakost in protislovja nekega sistema. Včasih lahko vodijo celo v revolucijo. Ko je črna smrt izbrisala tretjino evropske populacije, so njene posledice za družbo in gospodarstvo hkrati uničile fevdalizem.

Drugi novejši primer je tako imenovani la grande peur (veliki strah), povezan s široko razširjeno tesnobnostjo v Franciji v drugi polovici julija in na začetku avgusta 1789, ko se je med revolucijo podeželje pridružilo mestu. To je podrobno raziskal veliki francoski zgodovinar Georges Lefebvre, slaven zaradi izraza zgodovina od spodaj, ki ga je skoval. Ni ga toliko zanimala sama francoska revolucija kot predpogoji, ki so jo sprožili.

In odgovor se je glasil: veliki strah. To je bil obrambni odziv na aristokratsko zaroto v razmerah, v katerih se je Francija že tako ali tako soočala z gospodarskim brezupom in splošnim strahom. A strah samo še krepi strah in na koncu je priskrbel močno spodbudo za revolucijo na podeželju – začeli so se nemiri zaradi hrane, upori kmetov, krajevne revolucije, samoorganizacija.

Govorice

Kot je pokazal Lefebvre, se je splošna panika med francosko revolucijo razširila zaradi govorice. A v nasprotju z današnjim časom, ko govorice v glavnem širijo vlade in družbena omrežja v lasti družb iz Silicijeve doline in Kitajske, se je omenjena govorica širila med kmeti, ki so se že soočali s pomanjkanjem žita, višjimi cenami hrane in brezposelnostjo, nato pa se je skupaj z nejevoljo predvsem ustno prenašala iz vasi v vas in s tržnice na tržnico.

»A za vlado in aristokracijo so bile te metode širjenja neprimerno nevarnejše od svobode tiska,« je opozoril Lefebvre. »Ni treba posebej poudarjati, da je raje imela širjenje lažnih poročil, izkrivljanje in napihovanje podatkov, nastanek legend.« Zakaj je bilo tako nevarno? Ker so tako nastali tudi pogoji za kmečke upore in »občinsko revolucijo«, ki so izkrčili pot še za francosko revolucijo. Govorice, panika in strah, čeprav pogosto nerazumni, so igrali bistveno vlogo v tem pomembnem zgodovinskem procesu.

Nič čudnega, da je Justus von Gruner, zloglasni pruski vodja zavezniške policije v Parizu, leta 1815, ko so Pariz okupirale zavezniške sile Evrope, stkal zapleteno mrežo za zbiranje govoric. Poročila, ki so mu jih vsak dan posredovali agenti, so vedno vključevala tudi odstavek o govoricah: pobrali so jih po pariških kavarnah, na bulvarjih in v številnih salonih. Zgodovinarka Beatrice de Graaf je v svojem delu o tem zanimivem obdobju zapisala, da so bila ta obvestila z govoricami neposredna posledica izkušenj iz prejšnjega revolucionarnega obdobja – okupatorske sile so se zelo dobro zavedale, da so govorice nevarne in lahko povzročijo celo strmoglavljenje sistema.

V časih negotovosti ravno informacije postanejo dragocene. Ob koronavirusu se je ves planet sprevrgel v tržnico z dezinformacijami in govoricami. A govorice niso le lažne novice, temveč podatek, ki še ni potrjen, vendar na določeni stopnji širjenja obvelja, da drži. Ne gre nujno za lažen podatek, temveč nepotrjeno vest, ki zapolni praznino zaradi pomanjkanja zanesljivih novic oziroma zaupanja v državo.

To se je zgodilo na Kitajskem, ko je tišina žvižgačev spodbudila samo še več govoric. Zgodilo se je v Iranu, kjer je vedenje oblasti (namestnik iranskega ministra za zdravje Iradž Harirči se je na televiziji pojavil brez maske, čeprav je bil že okužen) povzročilo še večjo paniko. Dogaja se tudi v ZDA, kjer so žvižgači razkrili, da ameriški zdravstveni delavci niso ustrezno usposobljeni in nimajo zaščitnih mask. Nič čudnega, da ljudje paničarijo in praznijo trgovine, saj ne verjamejo sistemu.

Vlade večine držav očitno ne razumejo, da ravno cenzura in lažne novice največjih medijev dodatno podpihujejo širjenje govoric. Med prvo svetovno vojno je neki humorist izjavil: »V jarkih je prevladalo mnenje, da bi lahko držalo vse – razen tistega, kar piše v časopisih.«

Kaj če imajo ravno panika in govorice potencialno osvobodilno funkcijo?

Kadar časopisom in uradnim izjavam ne pripisujemo dovolj pomena, vnovič oživijo ustna tradicija in govorice. Govorica je kot podatek, ki še ni potrjen, in vedno je politična. Kaže nezaupanje v oblast in strukture družbenega reda. Govorica bi lahko bila osrednja politična kategorija zgodnjega 21. stoletja.

Ohranjanje mirne krvi?

In tako se vrnemo k paniki v supermarketih, ki je po Evropi dosegla tudi ZDA. Kaj če pri paničnem nakupovanju ne gre toliko za nerazumno vedenje kot za razumen odziv na razmere, v katerih svetu vladajo nerazumni voditelji? Kako bi lahko ohranili mirno kri in živeli, kot da je vse normalno, če ameriški predsednik Donald Trump koronavirus označi za novo potegavščino demokratov in srbski voditelj Aleksandar Vučić predlaga državljanom, naj pijejo močne žgane pijače?

Kakorkoli že, globalna pandemija paničnega nakupovanja kaže, da pravzaprav deluje kot nekakšna samouresničujoča se prerokba – zelo pogosto sámo panično nakupovanje povzroči pomanjkanje. Natančneje: zaradi prepričanja, da vlada panika in da oblasti ali lažejo ali zadev nimajo pod nadzorom, postane individualno ukrepanje bolj logično. Če so na oblasti takšni nerazumni in nezanesljivi voditelji, zaloge testenin, naj se sliši še tako smešno, ljudem dajejo občutek vsaj delnega nadzora.

Danes podobno kot med dogajanjem pred francosko revolucijo za umiritev vala strahu potrebujemo govorico, čenčo ali celo avtosugestijo. In tako kot v obdobju velikega strahu ozadja sedanje globalne tesnobnosti ne predstavlja strah pred virusom, temveč strah pred prihodnostjo brez zdravstvenega sistema in delujoče države.

Danes se podobno kot v času velikega strahu dejanska bojazen skriva v revščini in brezposelnosti, v vsakodnevnem razgaljanju sistema, ki se je sesul. In čeprav lahko že vidimo širjenje še izrazitejšega kapitalizma nadzora, spajanje termometrov in prepoznave obraza, krepitev biopolitičnega nadzora prebivalstva in omejevanje mobilnosti – kaj če ravno ta panika in govorice hkrati skrivajo potencialno osvobodilno funkcijo?

Police s testeninami so prazne, vendar imamo odlično priložnost, da za hip postanemo – tudi v karanteni, če ne gre drugače – in premislimo o tem, da planeta ne ubija koronavirus, temveč globalni kapitalizem.