Strah in tesnoba

Govorimo o strahu, ker je ta beseda zelo praktična; a v sedanjem stanju ni ustrezna in ne more opisati počutja ljudi. Razumeti moramo, da je strah predvsem odličen obrambni mehanizem: ko vidim nevarnost – in ta nevarnost je vedno določena, definirana – se branim. Če vidim požar, pobegnem; če moram prečkati cesto, pogledam levo in desno, ker se pač bojim, da bi me povozil avtomobil.

Pri koronavirusu pa ne moremo govoriti o strahu, saj koronavirus ni točno določen objekt – ne vemo, od kod prihaja, od koga se ga lahko nalezemo (od kogarkoli se ga lahko nalezemo!) – pač pa nedoločna entiteta. In kadar imamo opraviti z nečim nedoločenim, takrat strah ne deluje več, ne obstaja več – obstaja pa tesnoba. Tesnoba se od strahu razlikuje po tem, da ne predpostavlja prisotnosti objekta, ki se ga bojimo. Ponavljam: pri koronavirusu ne vemo, od kod prihaja, od koga se ga lahko nalezemo – in to povzroča v nas tesnobo.

Otroci, na primer, se ničesar ne bojijo. Zato potrebujejo varstvo, oskrbo. Otroci ne poznajo strahu, ker ne poznajo nevarnosti. Poznajo pa tesnobo. Če v otroški sobi ugasnem luč, izgubi otrok, ki še ni zaspal, referenčne točke svojega okolja in se začne jokati.

Pomembno je, da opredelimo objekt svojega strahu.

To so naredile vse evropske države: zato da bi ublažile občutek tesnobe med prebivalstvom, so nevarnost okužbe povezale z Italijo. Tako so določile, od kod prihaja koronavirus: namesto tesnobe so prebivalci teh držav razvili strah – pred Italijani. To je bila ta prekanjena operacija tujih držav! Prekanjenost bo imela seveda kratkoročen učinek, saj se bodo morale prej ali slej tudi te države spopasti s širjenjem okužbe.

To razlikovanje je zelo pomembno. Kajti sicer govorimo o nečem, kar nima veze s stvarnostjo.

Druga ugotovitev, ki jo moramo poudariti, je, da smo v Italiji v enem tednu prešli od groze – in torej od prekinitve vsakršne socializacije, zaprtja šol, plenjenja trgovin z živili – do tega, da smo se naveličali živeti doma in smo hoteli spet ven, v službo, v trgovine. V bistvu smo spet želeli živeti »normalno«.

Ta razsežnost nam kaže, da imamo v danih razmerah tri subjekte. Prvi je prebivalstvo, ki pri svojem obnašanju izhaja iz »sveta življenja«, ki je bilo ob začetku prejšnjega tedna prekinjeno. Drugi je politika, ki je sprejela preventivne ukrepe, da bi zajezila širjenje virusa – in glede tega lahko rečem, da je ravnala še kar pametno. Prav gotovo je naredila tudi nekaj napak, o tem ni dvoma; a takrat, ko imamo opravka z nečim zelo redkim, pač delamo napake. Če se epidemija ponavlja vsako leto, imamo ustrezna sredstva in se ji lahko postavimo po robu – koronavirusa ne poznamo in zato prihaja do spodrsljajev. A na splošno bi rekel, da je politika ravnala pravilno. Tretji subjekt v igri je zdravstvo. Zdravstvo se ne ukvarja z osebami in njihovim »svetom življenja«, pač pa z boleznijo.

Ti trije subjekti imajo različne interese. Zdravstvo je osredotočeno na bolezen; dokler ne ustavi virusa, mora opravljati svoje delo. Politika pa mora upoštevati »svet življenja« in ekonomijo, ki jo ogroža prekinitev vseh dejavnosti. In nazadnje so tu še ljudje, ki sčasoma ne prenesejo več življenja v ujetništvu in torej težijo k temu, da bi čim prej ponovno zaživeli po svoje.

Gre za tri popolnoma različne interese. Poiskati moramo neko vmesno pot. A te poti ne moremo najti, če izhajamo iz načel in izjav, kot se od nas to običajno pričakuje in kot ponavljajo mediji, ki zahtevajo, da vlada jasno pove, kaj je treba narediti in kaj je prepovedano.

Na to nas opominja že Aristotel, ki pravi, da človeško obnašanje ni predvidljivo, kot je predvidljiva matematika, kjer iz premis lahko deduktivno izpeljemo posledice. Človeško obnašanje je popolnoma nedoumljivo, ne moremo ga deduktivno izpeljati iz načel. Ne znanje, pravi Aristotel, uporabiti moramo neko drugo lastnost, phronesis. Phronesis je modrost, a lahko bi ji rekli tudi razsodnost ali zdrava pamet. Zdrava pamet vsakič znova presodi, kaj je boljše in kaj je slabše, kaj je najmanjše zlo; ne ukvarja se z iskanjem najvišjega dobrega ali obvladovanjem zla.

Torej, phronesis je bila Odisejeva vrlina. Homer pravi, da je bil Odisej phronimos – mi smo to prevedli kot ’prebrisanost’ (kdo ve, zakaj; mogoče zato, ker Italijani mislimo, da smo prebrisani?), a v bistvu gre za razsodnost – sposobnost delovanja v nevarnih razmerah. To je razsodnost. Imamo med nami razsodne ljudi? Upam, da. Vsekakor je to vrlina, ki jo mora imeti tisti, ki nam vlada. Nekakšna modrost: vladar mora oceniti, kaj je najmanjše zlo glede na to, kar se dogaja.

Kako otrokom pojasniti, kaj je koronavirus?

V tem stanju obstaja problem: komunikacija. Otroci, ki ne hodijo v šolo, so doma s svojimi starši. In dobro bi bilo, da bi starši – ko pač že ne hodijo v službo in so z otroki doma – to izkoristili za pogovor s svojimi otroki, kar sicer redko počno. V vsakem primeru so otroci radovedni in želijo spoznati stvari.

Otrokom je treba povedati resnico. Treba se je upreti skušnjavi, da bi jih oddaljili od vsega zla. Če zadržujete otroke daleč od zla, pravi Freud, če jih pošljete k teti, da ne vidijo mrtveca, ko družina žaluje, jim s tem vzbujate prepričanje, da je življenje vedno lepo, pomirjujoče in varno. Ni tako, pravi Freud. Otroci morajo na pogreb, povedati jim morate, da v življenju ni vse dano. Stvari jim morate razložiti – oni jih bodo razumeli, kar pač lahko razumejo glede na svoje sposobnosti, seveda. Vendar si bodo ustvarili neko predstavo, da življenje ni samo gotovost, da ni vedno vse zajamčeno, da ni vedno mame zraven.

Otrokom je treba povedati resnico. Razložiti jim je treba: »Glej, tu si, na svetu, a ne misli, da je življenje vedno zajamčeno. Del življenja je tudi negotovost, je tudi nestabilnost – ne samo danes: tako je vedno bilo in tako vedno bo.«

Na tej točki jim lahko povemo, kaj je koronavirus, otroci so zelo radovedni. Povejmo jim, kako se lahko okužijo, in da je to del bivanja. Bivanje je tudi to. Življenje ni nekaj, kar bi bilo docela zajamčeno in varno; življenje je tudi negotovo in nestabilno. In v tej nestabilnosti moramo znati živeti.

Ker je zdaj prenekateri izmed nas doma s svojimi otroki, jih lahko vzgojimo, da bodo na te scenarije pripravljeni. Ne govorim seveda o otrocih prvih razredov osnovnih šol. Lahko bi začeli z branjem o kugi in povedali otrokom, da ne živimo več v tistih časih: prvič zato, ker je bila kuga bistveno hujša od koronavirusa, drugič zato, ker takrat niso znali pozdraviti niti človeka z navadnim prehladom ali blažjo gripo. Scenarij torej ni tisti. A otroke moramo pripraviti na to, da ni vse nespremenljivo, zajamčeno, gotovo.

In potem bi bilo zanimivo, ko bi starši začeli preprosto razmišljati o globlji dimenziji. Dejstvo, da ne hodita v službo, da se je ta vsakdan človeka, ki se je zjutraj zbudil in je vedel, kako mora sprogramirati dan, porušil, povzroča izgubljenost. Odlično! Dobrodošla, zmeda! Začnimo razmišljati, kdo smo, kaj hočemo od življenja, kaj delamo, koliko besed si izmenjamo s svojimi otroki, kolikokrat pogledamo svojo ženo. Zakaj pa ne? Zakaj se ne bi začeli ukvarjati s svojo intimo?

Torej: branje, poglobljenost. Te priložnosti ne trajajo večno, a nam ponujajo možnost, da naredimo korak naprej – tudi v svoji človečnosti. Ker ne moremo biti ljudje in živeti svojega življenja, ne da bi vedeli, kdo smo. In to je dobra priložnost, da začnemo razmišljati o sebi.

Otrokom je treba povedati resnico. Treba se je upreti skušnjavi, da bi jih oddaljili od vsega zla. Če zadržujete otroke daleč od zla, pravi Freud, jim s tem vzbujate prepričanje, da je življenje vedno lepo, pomirjujoče in varno.

Nazadnje še en razmislek – o tistih, ki v koronavirusu vidijo priložnost, da si z diskurzivno, verbalno opozicijo vladi, ki je trenutno na oblasti, zagotovijo kak glas več. Trenutna vlada prav gotovo ni najboljša možna, a v takem obdobju stopi zrela država skupaj, opusti prerekanje in politične polemike. Opozicija in vlada sodelujeta in poiščeta dobre rešitve.

Če pa se opozicija omeji na to, da želi le pridobiti kak glas, potem smo res na ravni mazačev. To so tisti, ki se želijo v tem položaju okoristiti in doseči cilje, ki so si jih zastavili že prej, ne glede na trenutno stanje. Tako ravnanje je res nizkotno in žal smo priča temu vsak dan. Ukrepanje vlade mogoče res ni bilo optimalno, a priznati moramo, da pojav niti zdaleč ni bil predvidljiv. In v nepredvidljivih položajih ne moremo biti opremljeni tako kot pri pojavih, ki se ciklično vračajo, na primer zima ali poletje.

Nazadnje moramo upoštevati še nekaj. Nekoč nas je bilo strah Afričanov, to je bilo umetno podžgano nasilje. Ko je izbruhnila epidemija, so bili za to krivi Kitajci. Posledica? V Italiji ni zbolel še noben Kitajec. Zdaj smo bolniki mi. In tu se je sprožila tudi nekakšna vojna med italijanskimi deželami: dežela Bazilikata noče prebivalcev Lombardije in Veneta, tako kot tuje države nočejo Italijanov. Ustvarilo se je torej stanje, v katerem smo kužni mi.

Želel bi, da bi se ob tej priložnosti zamislili: če zdaj trpimo, ker nas obravnavajo kot prenašalce kuge, potem ne obravnavajmo vseh drugih, kot bi bili kužni. Uporabljam besedo, ki sem si jo izposodil iz zdravstva, a mislim na tujce, na ljudi, za katere menimo, da nimajo nič skupnega z nami. Na kratko: odpovejmo se rasizmu. Ker v Italiji rasizem nedvomno obstaja. In tisti, ki pravijo ’nisem rasist, ampak …’, skrivajo v tem ’ampak’ ves potlačen, pritajen, a vendar živ rasizem, ki je v vsakem od nas. Zamislimo se nad tem.

Izkoristimo nesrečne okoliščine, da zrastemo.