Moje počitnice leta 1972 ... 

... ko smo v Jugoslaviji preživeli epidemijo črnih koz

Bilo je leta 1972. Deset let sem dopolnil septembra. Bil sem otrok, ki je precej strastno bral časopise in revije, saj je bilo v družini novinarja Dela tega zmerom na kupe, in kot tak sem že čisto na začetku leta z odprtimi usti požiral novice o stevardesi Vesni Vulović, ki je kot po kakem čudežu preživela padec z desetih kilometrov višine. Januarja je namreč nad Češkoslovaško strmoglavilo potniško letalo Jugoslovanskega aerotransporta (JAT). Precej ljudi zatrjuje, da so vanj nastavili bombo ustaški teroristi. Verjetno res, zakaj v tistem obdobju med »hrvaško pomladjo« in po njenem zatrtju so bili sila dejavni: po Nemčiji in Avstriji so imeli v slogu kake »štajerske varde« strelske vaje, ubili so našega veleposlanika Vladimirja Rolovića na Švedskem, v zagrebški kinematograf so nastavili eksploziv ... O njih bo v temle spisu še kapljala beseda. Leto se nikakor ni začelo spodbudno, nadaljevanje pa je bilo naravnost razburljivo. Tudi za mojo osebico.

Med februarjem in majem tistega leta smo preživeli epidemijo črnih koz (osepnice; velike boginje; Variola vera) in junaško premagali virus. Tovariš Tito je zaprosil za vse svetovne zaloge vakcine, in vrlo jugoslovansko javno zdravstvo je v slabih treh tednih z izdatno pomočjo vojske cepilo 18 milijonov ljudi. Operacija je bila tvegana; tudi v naši družini smo čutili posledice, saj je babici kmalu po cepljenju močno opešal sluh. Toda takrat ni bilo nobenega drugega možnega ukrepa, tudi svetovni znanstveniki so to naši državi kasneje radi priznali. Ko mi je zdravnica v šoli s tisto pripravo, ki je spominjala na starodavno penkalo, naredila na levi roki par praskic, sem prejel lično rumeno knjižico, izdano pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO). Natanko takšna je bila (in je še) dobro poznana popotnikom in popotnicam po odmaknjenih deželah, v njej pa je v osmih jezikih, tudi v ruščini in arabščini, pisalo, da sem bil cepljen proti črnim kozam. Vse meje so bile zaprte, in le s tisto rumeno knjižico si tedaj lahko šel na tuje.

Tovariš Tito je zaprosil za vse svetovne zaloge vakcine, in vrlo jugoslovansko javno zdravstvo je v slabih treh tednih z izdatno pomočjo vojske cepilo 18 milijonov ljudi.

Poletne počitnice so bile spričo usahlega turizma leta 1972 smešno poceni. Oči je pozno spomladi v službi zvedel za hotel Alem v Baškem polju na makarski rivieri (na fotografijah!) in ga ročno rezerviral za 14 dni. Kakor danes pišejo v spletnih mnenjih češki turisti in turistke, je ta hotel prav beden (»obtičal je nekje v zgodnjih sedemdesetih, ko je bil tudi zgrajen«), v tistem času pa je bil tako lep, da lepšega, razen v kakem Portorožu ali na Bledu, še nisem videl. Na pot smo se odpravili 7. julija. Predzadnjo noč sem prespal pri stricu in teti, ki sta se malo pred tem preselila v Ravnikarjev »Ferantov blok« na Gregorčičevi v Ljubljani. Interier mi je bil tako povšeči, da sem naravnost zahteval, da tam prespim, čeprav sta bila mlad par. Najbrž pa tudi zato.

Tistega 7. julija 1972 smo se torej z bleščeče novim sovjetskim avtomobilom Lada odpravili, kakor po navadi, tam okrog tretje zjutraj, da bi med vožnjo le ne bilo prevroče. Oči si je izbral pot skoz Bosno in Hercegovino, da otroka vidita malo Jugoslavije: skoz Okučane do Banjaluke, po dolini Vrbasa v Jajce, Gornji Vakuf in skoz Bugojno in Prozor čez prelaz Makljen do Mostarja, kjer smo prespali v hotelu Neretva (»Otroka, kapo na glavo, danes je 37 stopinj,« je pozorna mama naslednjega dne s poveljem pospremila za tisti čas kar rekordno temperaturo.) Med potjo smo vzeli čas in si ogledali prenekatero naravno znamenitost in revolucionarni oziroma partizanski pomnik. Z nami so šli tudi sorodniki iz Murske Sobote; mamina sestra z družino. V tistih letih smo kar redno hodili skupaj na morje. Dve leti mlajši bratranec mi je šel že takoj po srečanju močno na živce, saj je bila prva stvar, ki jo je izjavil, da je njihov avto boljši od našega (»naš ima na števcu 190 km/h, vaš pa samo 160«); imeli so Fiata 125. Zvečer, ko smo v hotelu vrgli karte, je bil še hujši, saj nikakor ni prenesel poraza in je poleg tega še obupno tulil.

Toda istočasno se je dogajala drama: Po malce drugi, diagonalni poti, skoz Karlovac in Bihać se je proti dnu Bosne namreč nekaj časa pred tem prebila "Bugojanska skupina" tako imenovanega Hrvaškega revolucionarnega bratstva, torej tisti ustaški teroristi, ki so se izurili v Avstriji, 20. junija na mednarodnem mejnem prehodu Dravograd ugrabili tovornjak Radenske z voznikom vred in vdrli v Jugoslavijo, z namenom da razrušijo državo.

20. junija so na mednarodnem mejnem prehodu Dravograd ugrabili tovornjak Radenske z voznikom vred in vdrli v Jugoslavijo, z namenom da razrušijo državo.

Po Bosni in Hercegovini smo sicer potovali povsem mirno, in kar neverjetno se zdi, da staršema ni bilo prav nič neugodno oziroma ju ni bilo prav nič strah, ko sta z dvema otrokoma potovala na morje, zelo blizu pa je 6000 miličnikov, vojakov Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in pripadnikov teritorialne obrambe (TO) lovilo grupo dobro oboroženih mračnjakov. Kot sem zvedel šele veliko kasneje, se je pregon zelo zapletel, tako da so jih z veliko napakami in žrtvami pobili oziroma zajeli, kolikor jih je še ostalo, šele 23. julija. Tačas so ustaši razstrelili partizanski spomenik v Bugojnu, na veliko ustrahovali ubogo bosansko prebivalstvo in se podili po hribovju ... Po mojem sta starša povsem zaupala jugoslovanski državi, da bo že znala opraviti s tistimi nekaj norci ... Dobro pa se spominjam kmetov s kalašnikovkami na hrbtu, ko so delali polju, spominjam se tistih resnobnih oboroženih civilistov z rdečimi trakovi okrog rokavov, ki so na obeh koncih stražili vse mostove med potjo, jasno vidim tistega vojaka, ki je v nas naperil puško in zavpil "Stoj!", ko je oči hotel s svojo 8mm filmsko kamero snemati hidroelektrarno Jablanica ... Po BiH so nas legitimirali na vsakih deset kilometrov, in prav nenavadno je bilo, da je oči prišel skoz brez osebne izkaznice, zgolj z vozniško in prometno. Nekje pri Zagrebu se je namreč spomnil, da je legitimacijo pozabil doma, a smo šli kar naprej. Želja po počitnicah je bila tisto leto silovita. Niti bratčeva vodna pištolca tam zadaj na avtomobilski polici ni niti malo zmotila nikogar od številnih miličnikov, ki so nas zaustavljali ...

Prispeli smo v prelep hotel med borovci pod gorovjem Biokovo. A moja intimna zgodba se je šele dobro začela. Po stari navadi sem že prvo noč prečul, tako močno me je namreč zgrabila alergijska astma. Na ušesu sem imel transistor, dolge ure plul po srednjem valu in se s stiki po vsem svetu nekako prebil skoz maratonske ure. Naslednji dan sta šla oči in bratec na plažo, z mamo pa sva stopila do zdravnika. V bližini je bilo namreč »vojno odmaralište«, zdravnik potemtakem vojaški. Prijazni možak je mami v roke stisnil škatelco Aminofilina (današnjih učinkovitih inhalatorjev namreč še zdaleč ni bilo na voljo), mene pa očetovsko potrepljal in mi namignil, naj čim več plavam. Prav. A po večerji, ko smo šli v sobo, sem v kopalnici zapazil izpuščaje. Ah, Miha ima norice (vodene koze, kozice; Varicella Zoster)!, je takoj ugotovila moja skrbna mati in iz torbe ročno, kakor da bi ves čas vedela, kaj me čaka, potegnila prikladno zdravilno žavbo. Najprej sta imela norice bratranec in sestrična iz Murske Sobote; ker smo se veliko družili, jih je malo pred odhodom na morje prebolel bratec, zdaj sem bil na vrsti jaz. Pa ravno na počitnicah! Nič, en teden sem prebil v karanteni, veliko bral, seveda tudi časnike, ki so prav tedaj obširno poročali o velikem šahovskem dvoboju med Robertom Fischerjem in Borisom Spaskim, se trudil, da sem se čim manj praskal, predvsem pa sem užival dotlej povsem neznano hotelsko udobje, za navrh so mi starši v sobo nosili hrano in pijačo. Celo Delo smo dobivali z enodnevno zamudo. Oči ga je redoma naročal na počitnice, kamor koli smo šli. Noči so bile spričo astme najhujše. A je seveda nekako šlo. Radio je čudežna reč, srednji val njegov univerzum.

Po enem tednu karantene sem šel z družino naposled na plažo. Izpuščaji so bili, kajpak, še krepko opazni. Na plaži ni bilo kaj dosti ljudi, kakih dvajset, morda trideset. In brž ko me je neka mamka zapazila, je začela vpiti, misleč, da imam črne koze: »Bježte ljudi, bježte, mali ima boginje, bježte!«

Po enem tednu karantene sem šel z družino naposled na plažo. Izpuščaji so bili, kajpak, še krepko opazni. Na plaži ni bilo kaj dosti ljudi, kakih dvajset, morda trideset. In brž ko me je neka mamka zapazila, je začela vpiti, misleč, da imam črne koze: »Bježte ljudi, bježte, mali ima boginje, bježte!«

Ljudje so kaj čudni. Dejansko so jo poslušali. Ročno so spokali in šli s plaže. Mami in oči sta najprej ostala brez sape, bratec pri svojih štirih letih je bil, kajpak, zaposlen s svojimi zadevami, potem pa sta zamahnila z roko. In tako smo bili sredi poletja na lepem čisto sami na čudoviti plaži in imeli vse Jadransko morje izključno in samo zase.