Kdo vodi Slovenijo?

Takoj po prisegi nove vlade, v petek zvečer, so novi ministri stopili pred kamere. Nastavili so se fotografom in se postrojili na že prej pripravljenih praktikablih. Kar ni nič posebnega, vse vlade doslej so storile natanko isto. Po slavnostnem fotografiranju so novoizvoljeni odšli streljaj stran, v predsedniško palačo, v sobo 109, kjer so imeli prvo sejo.

V drugo so bili novi ministri manj nasmejani, na obraz so imeli poveznjene bele maske, ki naj bi jih varovale pred koronavirusom. Šlo je za propagandno, a precej neposrečeno potezo – kar je bilo v parlamentu še pred kratkim normalno – vse to rokovanje, vsi ti nasmehi, vse spodbudne besede o razvojnem preboju –, je uro kasneje postalo življenjsko ogrožajoče.

Janševa vlada je na prvi seji zamenjala vodstvi represivnih organov, ki sta ju v času Šarčeve vlade vodili ženski.

V politiki velja nekaj pravil. Eno od njih je dejstvo, da način, kako prideš na oblast, nakazuje, kako boš vladal. Drugo pravilo pravi, da prva seje vlade nakaže, v kakšno smer bo krenila nova oblast. Na prvi seji nove vlade premier imenuje kabinetne sodelavce, enako storijo tudi ministri. Na prvi seji nekdanje vlade, 13. septembra 2018, je tako Marjan Šarec v svoj kabinet za državnega sekretarja, pristojnega za nacionalno varnost, nepričakovano imenoval Damirja Črnčeca, takrat še marljivega pisca sovražnih tvitov. Ta Šarčeva poteza je povzročila veliko negodovanja. V naslednjih mesecih se je izkazalo, da so imeli kritiki prav. Šarčevo pretirano zaupanje do Črnčeca je začelo najedati zaupanje med političnimi partnerji.

Menjave na čelu represivnih organov

In kaj je poleg poziranja z maskami naredila Janševa vlada na nočni seji? Nemudoma je zamenjala vodstvo policije in vojske. Namesto Tanje Bobnar je vršilec dolžnosti generalnega direktorja postal Anton Travner.

Namesto generalke Alenke Ermenc pa je začasni vodja generalštaba Slovenske vojske postal brigadir Robert Glavaš. Janševa vlada je že na prvi seji zamenjala vodstvi represivnih organov, ki sta ju v času Marjana Šarca vodili ženski.

Kdo je Anton Travner, novi prvi policist? Pred imenovanjem je bil direktor ljubljanske izpostave DCAF-a, ženevskega zasebnega inštituta za demokratični nadzor nad oboroženimi silami. Anton Travner je septembra v parlamentu poslancem pojasnjeval, kako migrante izkoriščajo tihotapske združbe, eden od njegovih sodelavcev pa je Andrej Rupnik, ki je bil med letoma 2007 in 2010 direktor Sove, zdaj pa je postal sekretar novega vladnega kriznega štaba za spopadanje z epidemijo.

Janez Janša je direktorja Sove Rajka Kozmelja pustil, da se je nekaj dni »sam pekel na ražnju«, dokler ni odstopil.

Travner je bil nekoč policist. Začel je kot prometni policist, potem je postal vodja patrulje in vodnik službenega psa. Njegova kariera se je začela bliskovito vzpenjati. V nekaj letih je postal namestnik komandirja dveh policijskih postaj, v času prve Janševe vlade pa vodja službe generalnega direktorja policije Jožeta Romška. Nato je Travner začel kot javni uslužbenec sodelovati tudi z zasebnim sektorjem, kjer se je zapletel v afero. Kaj se je zgodilo? Leta 2014 je odstopil tedanji generalni direktor policije Stanislav Veniger, ker je Komisija za preprečevanje korupcije, takrat jo je vodil Goran Klemenčič, razkrila, da si je izplačeval previsoko plačo. Dobival je nezakoniti mesečni dodatek za domnevno delo v Ženevi. Vrsto nepravilnosti pri sodelovanju med policijo in DCAF-om je ugotovila tudi revizija ministrstva za notranje zadeve. KPK je skratka zahtevala, »da naj oba javna uslužbenca vrneta preveč izplačane plače za obdobje, ko sta prejemala plačo za delo v Ženevi, čeprav tega dela tam očitno nista opravljala«. Eden izmed javnih uslužbencev s previsoko plačo je bil Veniger, drugi Anton Travner, sedanji vodja policije.

Robert Glavaš, začasni vodja generalštaba, nima takšnih grehov kot Travner. Gre za kariernega vojaka, poklicno pot je začel v času Jugoslavije, kjer je v Zadru opravil šolo za rezervne častnike. Leta 1991 je bil poveljnik 4. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe, med drugim pa je vodil 1. brigado Slovenske vojske in enega izmed slovenskih kontingentov v Afganistanu. Na to misijo ima Glavaš dobre spomine. Po njenem zaključku je dejal, da bi se vrnil v Afganistan: »Če bi bila misija taka, kot je bila ta zdaj, da skušaš nekomu prenesti svoje znanje, ideje, potem rade volje. Pa pri tem sploh ne gre za denar, da slovenski vojaki hodimo na misije samo zaradi denarja ... No, morda tudi, ampak jaz uživam v tem vojaškem poslu.«

V vojaškem poklicu znova uživa tudi brigadir Miha Škerbinc. Gre za tistega brigadirja, ki ga je lani s položaja poveljnika poveljstva sil na predlog Ermenčeve razrešil nekdanji minister za obrambo Karl Erjavec. Krivo naj bi bilo širjenje informacij o domnevnem slabem zdravstvenem stanju načelnice, zaradi razrešitve Škerbinca pa so pri SDS spisali interpelacijo proti Erjavcu. Od ponedeljka je vse tako, kot je bilo nekoč. Škerbinc je bil znova imenovan na staro delovno mesto, Ermenčeve pa ni več. Brigadir je sicer »pravi vojak«, ki zagovarja »veliko in sijajno« vojsko. Znan je tudi po tem, da se je leta 2006 med vajo Slovenske vojske na madžarskem vadišču Varpalota v vojaški uniformi slikal z ostrostrelsko puško v rokah in uplenjenim jelenom na hummerju. To dejanje je kasneje obžaloval.

Do menjave je prišlo tudi na položaju vodje obveščevalne službe ministrstva za obrambo. Njen generalni sekretar je postal Andrej Osolnik. Nenavadno je sicer, da Janša na prvem zasedanju vlade ni zamenjal sedanjega direktorja Sove Rajka Kozmelja. Nenavadno zaradi dvojega: direktor Sove Kozmelj se je pred nekaj meseci javno uprl parlamentarnemu nadzoru v povezavi z zaposlovanjem Šarčeve znanke, hkrati pa je Janša v svoji prejšnji vladi takoj na prvi vladni seji za vodjo Sove postavil človeka, ki mu je takrat zaupal. To je bil že Damir Črnčec, s katerim sta se, kot je znano, politično razšla. Novi, v ponedeljek spremenjeni odlok Sveta za nacionalno varnost ne predvideva, da je član tega organa tudi direktor Sove, kot je veljalo doslej. Zato je v torek Rajko Kozmelj nepreklicno odstopil s položaja direktorja Sove. V odstopni izjavi je zapisal, da odhaja, ker od nove vlade ni dobil navodil, kako naj Sova deluje, sam pa je to štel za »znak osebnega nezaupanja«. Janša je Kozmelja pač namenoma pustil, da se je nekaj dni »sam pekel na ražnju«, dokler ni odstopil.

Janševi jastrebi

Politične menjave na represivnih mestih so bile napovedane. Žan Mahnič, mladi in goreči član SDS, je pred nekaj tedni zdaj odstavljeni direktorici policije zagrozil, da naj, tako trdijo pri policiji, »pomisli o svoji prihodnosti«. Mahniča je med parlamentarnim obiskom policije zanimalo, kako poteka preiskava v primeru Dijane Đuđić, slamnate posojilodajalke, ki je bila vpletena v posojilno afero stranke SDS. Bobnarjeva mu ni želela ustreči. Zdaj je odstavljena. Grožnje so se uresničile. Mahnič pa je iz poslanca napredoval na položaj državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade.

Imenovanje Mahniča v kabinet, kjer ga le ena vrata ločijo do politično najmočnejšega človeka v državi, je zelo problematično. Mahnič je predstavnik, kakor bi se slikovito izrazili na oni strani luže, Janševih jastrebov. Je izredno oster, radikalno nedostojen mož. Je primer politika, ki misli, da so za dosego cilja dovoljena vsa sredstva. Rad demagoško manipulira – zahteval je recimo uvedbo obveznega služenja vojske, četudi je v svojem diplomskem delu trdil, da je ta rešitev strokovno nesmiselna. Rad objavlja tvite tiskovnega predstavnika madžarske vlade. In je hkrati tisti poslanec, ki je v parlament ponosno prinesel knjigo združenja Generacija identitete, združenja zakritih domoljubov, ki zagovarjajo skrajno nacionalistično politiko. Generacija identitete je sicer panevropsko združenje. Njene člane preiskuje policija različnih držav, v Franciji so tako na šest mesecev zapora obsodili tri vodilne člane gibanja, nemška obveščevalna služba BfV pa jih je lani uvrstila med skrajna gibanja.

Miro Petek živi v svetu zarotništva, v svojih kolumnah preganja Udbo in Georgea Sorosa.

Podobno kot pripadniki tega gibanja razmišlja tudi Mahnič. Tako je leta 2017 v parlamentu razpredal o tem, kako je Slovenska vojska pripravljena na vojaški spopad zaradi Piranskega zaliva. Takrat so ga hrvaški mediji poimenovali za »Janševega Kekca«.

Med razpravo o prodaji tankov je Mahnič poslancem, ki se z njim niso strinjali, navrgel, da so »petokolonaši« in da so bili »proti slovenski osamosvojitvi«. Kar naj bi bil seveda ultimativen dokaz o njihovi nesposobnosti. Še posebej prizadet je bil tedanji poslanec SMC Marjan Dolinšek, ki je izjavil, »da kot zaveden domoljub ter aktiven veteran vojne za Slovenijo ne bom mirno gledal, kako nekdo, ki je bil v času, ko sem s svojimi soborci branil Kum, star manj kot dve leti, deli subjektivne, žaljive in neresnične sodbe«. Mahniču pa se ni zgodilo nič. Dobra tri leta po tem incidentu je kot državni sekretar v Janševem kabinetu postal odgovoren za, pozor, področje nacionalne varnosti. Med drugim usklajuje delo Sveta za nacionalno varnost.

Naslednji jastreb je nekdanji mariborski župan Franc Kangler, človek, zaradi katerega se je novembra 2012 začelo vstajniško gibanje, ki je v nekaj mesecih odneslo drugo vlado Janeza Janše. Ljudje se na ulici niso zbrali le zaradi prometnih radarjev, nasprotovali so načinu vodenja in razumevanja politike tedanjega mariborskega župana in celotne vlade. Kangler se je zaradi svojih županskih potez in odločitev po odstopu z mesta župana znašel v množici preiskovalnih in sodnih postopkov, a je bila velika večina izmed njih zavrženih. Ne zato, ker bi bil v resnici nedolžen, pač pa zato, ker je, kot je zapisal novinar Mladine Vasja Jager, »njegovi odvetniški ekipi uspelo zaradi procesnih napak doseči izločitev obremenilnih prisluhov; prav na te prisluhe, v katerih je Kangler sicer odkrito razlagal o svojih spornih rabotah, pa so tožilci oprli svoje obtožnice«. Kangler je te sodne postopke kasneje obrnil v svoj prid, trdil je, da sta se nanj spravila politično motivirano sodstvo in vrh policije, hkrati pa mu je s pomočjo SDS v parlamentu uspelo ustanoviti parlamentarno preiskovalno komisijo, ki naj bi iskala politično odgovornost tistega, ki mu je povzročil to gorje. Kanglerjevo parlamentarno komisijo, ki želi s političnega trona nadzirati sodno vejo oblasti, je obsodila večina slovenske pravne stroke, oglasila se je tudi tujina, svoje pomisleke o njej pa je povedalo slovensko ustavno sodišče. A Kangler se ni dal. Komisija, ki jo je sicer vodil prav zgoraj omenjeni Žan Mahnič, še vedno deluje.

Imenovanje Franca Kanglerja na mesto državnega sekretarja je »sramota za pravno državo«.

Franc Kangler se je v zadnjih letih politično povsem približal stranki SDS, ta ga je podprla na zadnjih županskih volitvah, sam pa je lani oktobra nastopil kot govornik na shodu »Rešimo Slovenijo«. V zadnjem času se je Kangler oprijel sodobne metode političnega delovanja. Na Facebooku je objavljal posnetke, kako vozi avtomobil in med vožnjo govori o tem, kaj vse je narobe s Slovenijo. Jezik, argumentacije, besede, ki jih pri tem uporablja, so neprimerni za uglednega in zaupanja vrednega politika.

Kangler je na nočni seji Janševe vlade (kot nekdanji policist) sicer postal državni sekretar v kabinetu novega ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa. Kar je po svoje logično. Hojs, ki je še vedno direktor Janševega propagandnega podjetja Nova hiša (ta ustvarja program Nove24tv), in Kangler sta se znašla v preiskovalnih postopkih zaradi sumov kaznivih dejanj. Zdaj oba vodita ministrstvo za notranje zadeve. Kanglerjevo imenovanje na mesto državnega sekretarja je, naj se še enkrat sklicujem na Vasjo Jagra, »sramota za pravno državo«.

A zgodbe o kadrovski nočni seji še ni konec. Na njej je vlada za vodjo Urada vlade za komuniciranje imenovala Mira Petka. Miro Petek je bil nekoč novinar Večera. Pozneje je postal poslanec SDS, v času druge Janševe vlade pa je bil za kratek čas tudi direktor direktorata za medije na ministrstvu za kulturo. Če je bil Petek kot dopisnik Večera iz Koroške verodostojen novinar, pa je kot politik pokazal drugo plat. Danes je pisec kolumn za Demokracijo, nekaj časa je bil tudi urednik Nove24tv. Petek živi v svetu zarotništva, v svojih kolumnah preganja Udbo in Georgea Sorosa. V februarski kolumni je tako napovedal, da prihaja čas za obračun. »V tej tovarni laži so sedaj združeni mediji, ki bodo v bližnji prihodnosti obsojeni na propad, in novinarji, ki jih bo skupaj z mediji kmalu pogoltnila zgodovina. Mediji in novinarji torej, ki jih ta čas pri življenju drži financiranje iz državnih in paradržavnih jasli.« Vodja vladnega urada za komuniciranje je postal človek, ki je slovenske novinarje, ki pišejo o madžarskem vplivu na Slovenijo, v strankarskem mediju grobo obtožil, da se spuščajo na raven »klošarja, ki se ponižuje za podarjene cente in mora narediti vse, kar zahtevajo politiki, katerih služabniki so«. Vodja vladnega urada za komuniciranje je postal človek, ki napoveduje, da bo moralni konflikt v slovenskem medijskem prostorju rešen le z novim zakonom o RTV.

Druga vlada Janeza Janše je sicer Petka na položaj direktorja direktorata za medije imenovala 1. februarja 2013, mesec dni kasneje je parlament Janši izglasoval konstruktivno nezaupnico. Petka je vlada Alenke Bratušek hitro odstavila, za dvomesečno »delo« je dobil nekaj manj kot 18.000 evrov odpravnine.

Preverjeni kadri 

Seznam bolj ali manj spornih sekretarjev je še dolg. Na ministrstvu za finance so kot državnega sekretarja zaposlili Petra Ješovnika, ki je bil med letoma 2005 in 2007 nadzornik v NLB. »Njegova vloga je bila gledati stran, ko je NLB v letih 2005–2007 podelila največ slabih in tajkunskih kreditov ter kreditov na lepe oči. Priznajmo, bil je odličen v tej vlogi. Težko bi svojo vlogo odigral bolje,« je o njem leta 2012 zapisal ekonomist Jože Damijan. Maja 2007 je Ješovnik postal tudi direktor Javne agencije za podjetništvo in tuje investicije, od koder pa je po notranji reviziji, ki je odkrila kopico nepravilnosti, hitro odšel. Revizija je pokazala »kršitve zakonodaje o javnih naročilih, negospodarnega trošenja proračunskih sredstev, vprašljivega zaposlovanja in dvigovanja plač ter podobno«. V času druge Janševe vlade je bil Ješovnik nadzornik Slovenske odškodninske družbe.

Državni sekretar na ministrstvu za zdravje je postal nekdanji predsednik Zdravniške zbornice Slovenije Andrej Možina, ki zase pravi, da je zagovornik javnega zdravstva, četudi razume tudi zahteve po privatiziranem zdravstvu. Trdi, da ima najboljši zdravstveni sistem na svetu Nizozemska, pa četudi je ta država primer obsežnega privatiziranega zdravstvenega sistema. Tam je večina bolnic v rokah zasebnega kapitala, v relativnem pogledu pa Nizozemska glede na BDP za zdravstveni sistem namenja 30 odstotkov več denarja kot Slovenija – pri čemer prav zaradi visokih stroškov tuhtajo, kako ponovno vzpostaviti javni sistem.

V kratkem naj bi na ministrstvo za zdravje za državno sekretarko prišla tudi poslanka SDS Jelka Godec. Jelka Godec je v prejšnjem sklicu parlamenta vodila komisijo, ki naj bi razčistila, kaj se dogaja z nabavami v slovenskem zdravstvu, v resnici pa je bila komisija krinka za diskreditiranje. Med drugim se je Jelka Godec spravila na Mladino, da naj bi prek podjetja Mark Medical dobivala denar od prodaje žilnih opornic. Njene obtožbe in ugibanja so se izkazali za neresnične. Društvo slovenskih novinarjev je zaradi zaslišanja v parlamentu izdalo ostro pismo, v katerem so zapisali, »da se je zgodila zloraba pristojnosti komisije, z namenom izvajanja pritiska na izdajatelja in novinarje tednika Mladina, kar v društvu novinarjev ocenjujemo kot nedopusten pritisk na svobodo govora«.

Žan Mahnič je izredno oster, radikalno nedostojen mož. Je primer politika, ki misli, da so za dosego cilja dovoljena vsa sredstva.

Generalni sekretar vlade je postal Božo Predalič, ki je bil generalni sekretar tudi v času prejšnjih Janševih vlad. Je eden izmed glavnih Janševih operativcev, tako je bil tudi eden koordinatorjev ustanovitve Nove24tv. Leta 2016 pa je bil tudi njen izvršni direktor. Predalič hitreje tvita kot razmišlja. Zapisal je recimo, da je Marija Terezija zgradila »večino železnic v Sloveniji«. Kar ne bo držalo, saj je Marija Terezija umrla leta 1780, ko nikjer na svetu ni bilo nobene železniške proge. Predalič je tudi generalni sekretar domoljubnega Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, na zadnjem zboru v Kočevski Reki je decembra 2019 preroško izjavil, da bodo »Slovenijo spet vodili ljudje, ki so jo ustvarili«, kot da bi državo ustvarila le peščica zaslužnih posameznikov. Nato je dodal, da bodo tisti, ki so stali v prvem postroju Slovenske vojske, dobili zaslužena priznanja. Na tej slovesnosti je zbrane nagovoril tudi nekdanji minister za notranje zadeve Igor Bavčar, ki se je tja pripeljal iz zapora. Božo Predalič je sicer član strelskega društva VSO, bil pa je tudi med tistimi, ki so leta 2016 tedanjo vlado Mira Cerarja pozivali, naj ustanovi nacionalno gardo prostovoljcev.

Kdo torej vlada Sloveniji? Omenjeni cvetober državnih sekretarjev in drugih so bila prva imenovanja Janševe vlade. Nadaljevalo se bo na isti način. Modro je, da vlada na politične položaje imenuje ljudi, ki jim zaupa, politično preverjene kadre so si po svojih ministrstvih zaposlile tudi druge koalicijske stranke, a državi, kjer je politična pripadnost pomembnejša od strokovnosti in neoporečnosti, se težko piše kaj dobrega. Kar počne tretja vlada Janeza Janše, ni nič novega, enako so kadrovali že dvakrat. Tisti, ki z njimi danes sedijo v vladi, bi se morali tega zavedati.

Očitno pa se ne. Predsednica DeSUS Aleksandra Pivec in predsednik SMC Zdravko Počivalšek sta se že na prvi seji vlade ujela v past. Po novem bosta oba kot podpredsednika vlade deležna varovanja po stopnji, ki je bila doslej namenjena za varovanje zunanjega, notranjega in obrambnega ministra. Zakaj ministrica za kmetijstvo in minister za gospodarstvo leta 2020 potrebujeta varnostnike, ni najbolj jasno. Razen če namen tesnega spremljanja in opazovanja ni varovanje, pač pa, denimo, nadzor nad tem, s kom se srečujeta in sestajata.

Izraziti konflikt interesov

Andrej Vizjak je najprej vodil projekt pridobivanja okoljevarstvenega soglasja, zdaj bo poveljeval ministrstvu, ki je neposredno nadrejeno organu, ki ta soglasja izdaja

Andrej Vizjak je v petek postal minister za okolje in prostor. To je njegov tretji ministrski resor: v prvi Janševi vladi je bil minister za gospodarstvo, v drugi minister za delo, družino in socialne zadeve. Po padcu druge Janševe vlade se je Vizjak (začasno) umaknil iz aktivne politike. Zaposlil se je v družbi Hidroelektrarne na spodnji Savi v domačih Brežicah, kjer je vodil projekt pridobivanja okoljevarstvenega soglasja za Hidroelektrarno Mokrice.

Gradnja hidroelektrarn je lani zastala. Upravno sodišče je po pritožbi Društva za preučevanje rib Slovenije že izdano okoljevarstveno soglasje vrnilo v ponovno obravnavo. Med drugim je bilo sporno, kot so zapisali v društvu, da so investitorji društvu kot stranki v postopku »onemogočali dostop do informacij, s katerimi bi lahko preverjali resničnost izjav investitorja in njegovega izdelovalca okolijskega poročila. Državne inštitucije pa so slepo sledile investitorju.« Zapisali so še, da je sodišče ugotovilo, »da lahko nameravani poseg (izgradnja HE Mokrice) pomembno vpliva na dve območji Natura 2000. Upravni organ ni ustrezno izvedel presoje vplivov na varstvene cilje, saj so ti v obravnavani zadevi ostali sploh nejasni.«

Vizjak ima drugačen pogled. Na predstavitvi svojega ministrskega programa pred resorno komisijo državnega zbora je dejal, da je sicer »treba negovati skrb za naravo in zdravo okolje za kakovostno življenje sedanje in bodoče generacije, ob hkratnem zagotavljanju razvoja družbe in gospodarstva«. Nato je besede izostril. Če država nekaj sklene, jo morajo drugi državni organi, torej tudi Agencija za varstvo okolja in podobne institucije, podpirati. Bil je res neposreden: »Če vlada po predpisanem postopku sprejme državni prostorski načrt, bodisi za železnico, bodisi za avtocesto, bodisi za energetski objekt, bodisi za termično obdelavo odpadkov ali kakršenkoli drugi infrastrukturni projekt, recimo daljnovod, morajo državni organi narediti vse, da pride do izvedbe tega projekta, ne pa da iščejo razloge, kako se ne da narediti tega projekta.« Kot primer napačnega postopka je poudaril lastne izkušnje pri izgradnji hidroelektrarne Mokrice. Sam, kot pravi, »ceni in spoštuje naravovarstvene organizacije«, a vendar je treba premisliti, zakaj se na revizije postopkov gleda »formalistično«, revizija namreč ne bi smela biti uspešna, če se je v postopku zgodila kakšna »mini napaka« ali nevsebinska »težavica«. »Mi imamo cel cirkus, po domače povedano, z umeščanjem oziroma ne z umeščanjem, s projektom Hidroelektrarne Mokrice, pri čemer pa pozabljamo, da je v celem odseku spodnje Save bila le-ta regulirana, da je to umeten kanal, ki je bil umeščen v sredini prejšnjega stoletja pa tudi še v sredini predprejšnjega stoletja. To se pravi, ne gre za naraven habitat, gre za umeten kanal, ki ga seveda z gradnjo hidroenergetskih objektov ponovno spreminjamo, ampak mi spreminjamo spremenjeno,« še pravi novi minister.

Vse to je res. A sodišča so v demokratični državi tista, ki presojajo, ali državne institucije delajo zakonito. In če nekemu majhnemu društvu za varovanje okolja uspe dokazati, da so bili postopki pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj vodeni na nepravni način, to ni krivda društva, ampak tistega, ki izdaja okoljevarstvena soglasja.

Društvo za preučevanje rib Slovenije zagovarja javni interes na področju varovanja sladkovodnih rib in njihovih habitatov. Vizjak je sicer med predstavitvijo še navrgel, da skupina treh »ljudi v gostilni, ki organizira zbor članov, ne more imeti statusa, da deluje v javnem interesu«. Sam nima problema, kadar imajo društva v javnem interesu aktivno vlogo v upravnih postopkih, problem pa vidi takrat, »kadar društva ali pa te nevladne organizacije pa tudi civilne iniciative blokirajo zlasti postopke, ki so v državnem interesu in za katerimi je zadaj državni prostorski načrt«.

Akti evropske komisije sicer predvidevajo, da morajo biti vsa dovoljenja na področju okolja izpostavljena možnosti revizije.