Naše malo mesto

Po visokem hribu nad kozjanskim mestecem Šmarje pri Jelšah se vijejo kapelice križevega pota, na vrhu pa kraljuje znamenita baročna cerkev. Kot pojasnjuje legenda, zapisana v prezbiteriju nad vrati v zakristijo, je bila sezidana na kraju, kjer so pred stoletji na hitro postavili provizorično kapelico, da bi ljudstvo z njo odvrnilo božji srd od svoje skromne fare. Tedaj je namreč mirno, odročno kotlino udarila najhujša katastrofa v njeni zgodovini – kuga. Vse od tistih časov nad vhodom v cerkev stoji kip svetnika Roka, ki bdi nad Šmarjem in čaka na trenutek, ko se bo nadloga vrnila. Po več kot 350 letih ga je dočakal.

Ko so pred tedni na Kozjansko začele curljati novice o pohodu koronavirusa, je marsikoga sicer malce stisnilo pri srcu, toda Šmarčani se vendarle niso pretirano prestrašili; vajeni so, da veliki dogodki iz sveta zaobidejo njihov zaspani kraj – ko pa ga valovi zgodovine le dosežejo, pridejo z zamudo in oropani svoje izvorne moči. Čeprav jih pogled na cerkev svetega Roka še vedno opominja na temne čase, je od tedaj minilo preveč let, da bi lahko resnično verjeli v njihovo vrnitev. In potem je prišel 11. marec 2020.

Po vesteh o širjenju korone po večjih mestih je v Šmarju eksplodirala novica, da je z virusom okužena tudi ena izmed učiteljic na osnovni šoli. Od tam je šlo samo še na slabše, število okužb je naraščalo iz ure v uro; že več dni pred uradno potrditvijo diagnoze je omenjena učiteljica bolezen prenesla na dobršen del svojih učencev in sodelavcev, ti so jo širili dalje. Danes je Šmarje pri Jelšah slovenska prestolnica koronavirusa. Kraj je skoraj povsem odrezan od sveta, ulice so praktično prazne, ljudje poskriti po svojih domovih.

Šmarčani se za štirimi stenami pogovarjajo, prepirajo, šalijo, jočejo, molijo, berejo, gledajo televizijo, pečejo kruh, se igrajo z otroki. In čakajo.

Sončni pomladni dnevi so polni tesnobe – ne pa tudi obupa. »Hišna karantena nas je malo ustavila, nam dala možnost, da smo skupaj, in drživa pesti, da bomo lahko preživeli ta skupni čas čim bolj zdravi, tudi midva,« sta v pismu, objavljenem na profilu občine Šmarje pri Jelšah, zapisala zdrava starša dveh okuženih otrok. »Nam pa seveda na misel ne pride, da bi šli dlje od naše garaže. To je zdaj naš prostor za vsaj 14 dni in potrudili se bomo, da nam bo na teh nekaj kvadratih lepo. Saj imamo eden drugega. In to je pomembno.«

Natančno število okuženih ni znano, saj je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) prenehal testirati vse, ki sumijo, da imajo korono. Na šmarski občini pa glede na število samoizolacij, ki jih je odredil zdravstveni dom, ocenjujejo, da »bi število obolelih lahko bilo čez 300«. Za lažjo predstavo, kraj Šmarje pri Jelšah ima manj kot 1800 duš, celotna občina šteje malo nad 10.000 ljudi. V tem trenutku v kraju ni nikogar, ki ne bi sumil, da je okužen s korono, ali pa vsaj živel v strahu, da ima virus kateri od njegovih bližnjih. Položaj se spreminja iz ure v uro, negotovost je velika.

»Ko greš po kraju, še vedno koga srečaš. Skoraj zagotovo je na sprehodu in nekako intuitivno se umakneš na drugo stran ceste, če se pogovarjaš, ohranjaš neko razdaljo,« vzdušje opiše Peter Čakš, ki je v Šmarju in okolici prepoznaven predvsem po delu za lokalni radio Štajerski val, sicer pa je asistent na mariborski Fakulteti za elektrotehniko.

Velik del Šmarčanov v svojem strahu krivi omenjeno učiteljico, ki naj bi v kraj prinesla virus in to več dragocenih, ključnih dni prikrivala šoli in zdravnikom. Spet drugi vedo povedati, da naj bi po vrnitvi pravočasno povedala za svojo pot. Glede na število primerov se zdi verjetneje, da je bilo prenašalcev virusa več. Še preden so ga odkrili, je bil že razširjen po vsem kraju, po vsej občini in tudi po okolici – prve primere so že zabeležili tudi v bližnjih Rogaški Slatini in Podčetrtku. V podeželskem okolju, kjer vsakdo pozna vsakogar in kjer so osebni stiki še vedno temeljna oblika interakcij, je bolezen našla idealne razmere za svoj pohod.

Epidemija pa je razkrila togost državnih uradnikov, ki je dodatno razkačila prebivalce Šmarja. Še isti dan, ko je bila potrjena okužba pri učiteljici in prvem učencu na osnovni šoli, je šmarski župan Matija Čakš predlagal zaprtje šole – toda zdaj že bivši minister za šolstvo Jernej Pikalo je ukrep zavrnil. Čakš je šolo vseeno nemudoma zaprl, na lastno odgovornost. S tem je v očeh svojih občanov postal junak – Pikalo pa sinonim za odtujenega, vzvišenega birokrata, ki iz svoje pisarne v Ljubljani brezbrižno gleda trpljenje ljudi na obrobju države.

Ko je šolski minister dan kasneje potrdil županovo odločitev, je bilo za njegov ugled že prepozno. »V našem primeru se je zagotovo pokazalo, da se vse odločitve ne dajo sprejemati iz pisarn, ampak je treba med ljudi in jim prisluhniti,« pravi Peter Čakš – ki z županom ni v sorodu. »Enotno mnenje v kraju je, da je bilo zaprtje šole, poziv k zaprtju gostinskih in storitvenih lokalov še pred preostalo Slovenijo smotrno in razumno dejanje.«

Ko so pred tedni na Kozjansko začele curljati novice o pohodu koronavirusa, se Šmarčani niso pretirano prestrašili; vajeni so, da veliki dogodki zaobidejo njihov kraj. Tokrat je bilo drugače.

Na drugi strani je mladi, 33-letni šmarski župan postal eden od simbolov upanja. Pod njegovim vodstvom so se Šmarčani samoorganizirali in sprejeli vrsto ukrepov, s katerimi si sedaj pomagajo. Civilna zaščita je vzpostavila mrežo prostovoljcev za psihološko pomoč, varstvo otrok in za dostavo živil starejšim in socialno ogroženim. Vsi člani kandidatne liste Matija Čakša na zadnjih lokalnih volitvah so v posebnem seznamu objavili svoje mobilne številke in lokacije, po katerih lahko za starejše in onemogle opravljajo nabave hrane, zdravil in osnovnih potrebščin. Prevozniki brezplačno opravljajo nujne prevoze, mnoga podjetja so še pred uradnim pozivom prekinila proizvodnjo in poslala delavce domov. Zdravstveni dom so zavarovali in optimizirali delovanje nujnih ambulant. Kmetje so se zavezali, da bodo še naprej zagotavljali hrano, zavod za turizem je pripravil seznam ponudnikov živil in telefonske številke, na katerih se kupci lahko dogovorijo za varen sprejem.

Pod strogimi varnostnimi in zdravstvenimi standardi še vedno obratujejo živilske trgovine, lokali so že nekaj dni zaprti. V boj proti virusu so se vključila gasilska društva, Rdeči križ in Karitas. Maše iz cerkva se prenašajo po Facebooku. Lokalni mediji na čelu s Kozjansko.info, radiem Štajerski val in občinskim portalom sproti zagotavljajo prebivalcem vse potrebne informacije. Sam župan Čakš na družbenih omrežjih nenehno deli sporočila upanja in daje izjave za medije. Občani po Facebooku množično delijo naslovno fotografijo s sloganom »Šmarje je stopilo skupaj!«.

»Zdi se mi, da se ljudje dobro odzivajo, ohranjajo pozitivni duh, kar je zagotovo tudi posledica izjemno odločne in dobro organizirane občine, civilne zaščite ter drugih v kriznem štabu na občinski ravni. Občina zelo dobro komunicira z občani, pomembno vlogo igrata glavna lokalna medija,« ocenjuje Peter Čakš.

Ljudje iz Šmarja pri Jelšah so storili nekaj, kar je lahko v navdih celotni Sloveniji – v nesreči so se povezali in se grožnji postavili po robu s človečnostjo. Vsaj za zdaj se kraj v karanteni ni vdal obupu, strahu in sebičnosti. »Vem, nismo vsi isti, ne bomo imeli istih simptomov in eni bomo lažje preboleli kot drugi, ampak smo še vedno vsi samo ljudje. Zato ne obsojajmo in ne glejmo tistih, ki so okuženi, kot da so zadnje, kar si trenutno želite, pa četudi je 20 metrov stran. Čez mesec ali dva si bo treba pogledati v oči,« je v pismu, objavljenem na občinskem Facebook profilu, zapisala ženska, ki ima okuženega sina in moža.

Ločeni od preostanka sveta, negotovi in izmučeni od skrbi zase in za svoje bližnje ostajajo Šmarčani mirni, velika večina se jih drži v samoizolaciji – četudi koga sončni žarki premamijo na plano, v gozd ali na vrt. Seveda pa se najdejo tudi brezvestneži, ki skušajo iz krize kovati dobiček in predvsem starejšim ljudem po hišah prodajajo različne – neučinkovite – izdelke, s katerimi naj bi se obvarovali korone. Toda vsaj v tem trenutku vezi, ki držijo skupaj majhno podeželsko mestece, ostajajo trdne. Šmarčani se za štirimi stenami pogovarjajo, prepirajo, šalijo, jočejo, molijo, berejo, gledajo televizijo, pečejo kruh, se igrajo z otroki. In čakajo. Kalvarija in cerkev na hribu nad njimi, prastari svetnik nad njenim vhodom, jih opominjajo – minilo bo, vse bo v redu. Še vedno je bilo.

Vesel sem, da živim med takšnimi ljudmi

Marko Samec, direktor knjižnice

Direktor knjižnice Šmarje pri Jelšah Marko Samec je eden najvidnejših intelektualcev v kraju; njegov zavod je bil prva šmarska ustanova, ki se je ob izbruhu koronavirusa zaprla, odločitev pa je podprla tudi občina kot ustanoviteljica knjižnice. Samec je nemudoma presodil, da je tveganje za člane knjižnice, med katerimi prednjačijo starejši ljudje, preprosto preveliko. Sedaj deli usodo svojih sokrajanov. »Preživljanje časa v karanteni je odlična priložnost, da delamo tudi tisto, za kar mislimo, da ga nikoli nimamo. Sam uživam ob gledanju filmov, ki sem jih videl že večkrat, pa so tako dobri, da me vsakič naučijo kaj novega. Končno dovolj spim. Z ženo igrava šah. Hodiva na daljše sprehode. Ustvarjam in se igram. Na domačih policah je toliko knjig, da jih nikoli ne zmanjka. V čakalni vrsti je že več let en maketarski projekt in morda bo končno čas tudi zanj. Skratka, karantena ne more biti tako dolga, da bi mi postalo dolgčas.

Kljub neki tihi napetosti in kakšni neprespani noči, ko nas skrbi, če se bo bolezen pojavila ali ne in kakšne bodo posledice celotnega stanja, je v Šmarju pri Jelšah čutiti izjemno pozitivno energijo in kolektivni duh. Vsi smo stopili skupaj, da bomo čim bolj mirno prešli to krizo. Najbolj nujne storitve tako delujejo, ob čemer se upoštevajo varnostna priporočila.

Vesel sem, da živim v Šmarju pri Jelšah, med takšnimi ljudmi in v takšni skupnosti. Upam in želim si, da bodo te naše vrline povezanosti in bratstva, ki so se ob trenutni situaciji tako močno udejanjile, živele še davno potem, ko koronavirusa več ne bo.«