Oj, vigred zelena!

Konzumova štabna eksperimentalna kuhinja bo obratovala do preklica ukrepov za ustavitev širjenja novega koronavirusa in ponovnega odprtja gostinskih obratov po državi.

Sestavine

Za zajtrk:
6 jajc, mleko, 100 g rukole, 250 g mladega sira, berivka, limona, olivno olje, sol, poper, gorčica

Za kosilo:
500 g kratkih testenin, ena večja ali dve manjši glavi brokolija, 100 g parmezana, olivno olje, sol, poper

Za večerjo:
2 pora, 2 krompirja, 250 g mlade špinače, šopek bazilike in peteršilja, lovor, majaron, maslo, sol, poper, nekaj kosov (kakšen dan starega) kruha

»Dajte mu vina, da mu ne bo zima, dajte mu groš, hej-ja da, naj nam dojde još!« je iz zvočnika plešočemu Magnificovemu Zelenemu Juriju sukajoč se po kuhinji pritegnil eden izmed samoizoliranih Konzumovih inšpektorjev. Pogled na koledar in oni skozi okno sta sporočala, da je v deželo – in to še pred resno zimo; narobe svet, pač! – prišla pomlad. Zavolj omejenega gibanja ne le po oštarijah, ampak vobče, je bilo jasno, da bo prihod prebujajočega se življenja praznoval za domačo mizo, in to s tremi fletnimi, preprostimi, zelenimi jedmi, lepo razporejenimi v samoosamitveno dnevno rutino.

Za zajtrk je pečico segrel na 160 stopinj, pekač obložil s peki papirjem in ga na tanko premazal z oljem. Nato je na grobo sesekljal deset dek rukole, ji dodal šest jajc, štamprle mleka in ščep soli ter jo s paličnim mešalnikom fino, orng, do konca zmlel. Mešanico je nalil v pekač in jo za 15 minut postavil v pečico. Četrturno pavzo je izkoristil za to, da je z vilicami pretlačil četrt kile mladega slanega sira, ki mu je primešal nastrgano lupino limone, žličko limoninega soka in malo olivnega olja. Iz limone, nekaj gorčice in olivca je našibal še preprosto solatno polivko, jo prelil prek berivke in zajtrk sfiniširal takole: zeleno omleto je malo pohladil in jo narezal na 12 enako velikih kvadratov; na vsakega od štirih krožnikov je dal malo solatnega listja, nanj položil plast omlete, nažličil nekaj onega sira, spet plast omlete, še malo sira in spet omleto. Povrhu pa še kanček popra in črnega sezama.

Kosilo je bila najpreprostejša pašta vseh časov. Takole gre: v loncu zavreš štiri litre vode, posoliš z žlico soli in v krop streseš pol kile kratke pašte (svedri, peresniki, polžki ipd.). Ko spet zavre, začneš odštevati čas. Štiri minute, preden bi bila pašta kuhana, v pisker streseš eno večjo na cvetke razkosano glavo brokolija (tudi steblo – olupi ga in nareži na koščke). Ko se čas kuhe izteče, pašto odcedi in prihrani skodelico vode, v kateri se je kuhala. Pašto in brokoli stresi nazaj v pisker, popopraj, prilij malo olivca in radodarno potresi z naribanim parmezanom. Divje in dobro premešaj, prilij nekaj prihranjene vode, še malo parmezana in še malo mešanja. To je to!

Večerja? Tako ultra zelena juha, da si je v Mariboru nihče ne upa pripraviti. Sicer pa: na žlici masla nežno dinstaj dve stebli pora, ko se zmehčata, dodaj še dva olupljena in na ploščice narezana krompirja, par lovorovih listov, ščep majarona; prilij dober liter vode, posoli in popopraj in kuhaj toliko časa, da krompir začne razpadati – raje več kot manj. Juho čisto ohladi. V hladno reč nato stresi četrt kile mlade špinače, šopek lističev sveže bazilike in peteršilja ter dobro zmelji s faličnim ali kakšnim drugim mešalnikom. Juho pred serviranjem segrej, na poslednjo pot pa jo pospremi z žlico kisle smetane in popečenimi kockami kruha.

Srebajoč župo iskreno upamo, da bomo kmalu lahko spet začeli šnofati po oštarijah. Do takrat pa – ostanite doma in si kaj dobrega skuhajte!