Naše malo mesto, drugi del

Tik ob ožičeni hrvaški meji, dober kilometer od Kolpe stoji mesto Metlika z bogato zgodovino in starim mestnim jedrom, ki je pravi arhitekturni in urbanistični biser. Mestne pravice je Metlika dobila leta 1365, kot znamenje mestnih pravic je dobila tudi grb – krokarja, ki naj bi ponazarjala čuječnost pred turško nevarnostjo. Mesto slovi po najstarejši »požarni brambi« na Slovenskem, po prvi Dolenjski hranilnici in posojilnici, po prvi čitalnici na Dolenjskem, po eni od najstarejših mestnih godb, po kiparju Alojziju Ganglu, avtorju prvih javnih spomenikov v Sloveniji – Vodnikovega in Valvazorjevega kipa v Ljubljani. V času, ko je okupator hotel izničiti slovenski narodni obstoj, so Metličani množično, pogumno in požrtvovalno sodelovali v partizanskem uporu.

Iz dokumentov pa je tudi razvidno, da so proti koncu 19. stoletja prebivalce vznemirjale različne kužne in nalezljive bolezni, ki so se seveda pojavljale tudi po drugih krajih. Zato so ustanovili zdravstveno komisijo, ki je štela pet ali šest uglednih meščanov. Ti so občasno pregledovali hiše, dvorišča in javne prostore. Leta 1892 je komisija pri enem od takih pregledov pri 121 hišah ugotovila večje ali manjše nepravilnosti, predvsem odprta gnojišča, neurejena stranišča, gnojnico in nesnago po dvoriščih, cestah in drugo. Zato je zahtevala, da gospodarji napravijo betonirane greznice in gnojišča, posebno pozornost pa je namenila razmeram v klavnici, mesnicah, pekarijah in gostilnah.

Po 128 letih je na začetku letošnjega marca prebivalce vznemirila vest, da je zdravnik, ki se je vrnil iz Italije, s seboj prinesel tudi nalezljivi koronavirus. Nato je zaradi okužbe umrl prebivalec Metlike. Korona je bila sprva nekje daleč. Matjaž Rus, zaposlen v knjižnici in vodja metliške izpostave javnega sklada za kulturne dejavnosti: »Prijatelj, ki veliko posluje s Kitajci, je prvi tarnal, da ima hude poslovne težave. Drugi pa so, v svetem belokranjskem prepričanju, da so pozabljeni od boga in cesarja, pa tudi od medijev, verjeli, da bo korona prav tako pozabila na nas. Ampak tokrat smo bili med prvimi. Prvi delovni dan po prihodu korone, v ponedeljek, 9. marca, je število okuženih naraslo. Na ulici je bilo več novinarjev kot domačinov. Tudi iz sosednje Hrvaške so prišli. Oni so bili takrat še ’čisti’. Domačini ugotavljamo, da smo vedno prvi, ko je kaj narobe. Ne spomnimo se, verjetno smo pozabili, kdaj smo nazadnje v medijih slišali ali prebrali kaj pozitivnega o Metliki in Belokranjcih. Vedno nas povohajo, ko je kaj slabega, vlomi, nesreče, migranti … Če je kaj pozitivnega, potem imamo to zdaj – novi pozitivni so v zdravstvenem domu in v domu starejših občanov.«

Alenka Tomašič, mlada predsednica Mestne skupnosti Metlika, pravi, da so se prve dni začele širiti razne govorice, sledilo je iskanje krivca in kazanje s prstom na obolele, kar je popolnoma nesprejemljivo. »Vse, kar se dogaja drugim in za kar menimo, da je nekdo storil narobe, se lahko zgodi tudi nam ali lahko storimo tudi sami. Nihče ni popoln in vsemogočen. Na preizkušnji je naša človečnost.

Metliški sokoli imajo zdaj, v času korone, vaje ob ponedeljkih, točno ob 18. uri, ko jim Radio Sraka predvaja koračnico Ponosni nase in vsak pri sebi doma odtelovadi svojo vajo.

Želim si, da bi v tem času pokazali solidarnost in razumevanje. Zdaj je večinoma vse zaprto. Panike ni. Ljudje se držijo doma in upoštevajo navodila.«

Pritrjuje ji Tone Bezenšek, upokojeni profesor, ki pravi, da zdaj življenje poteka predvsem po telefonu. V Metliki je vse prazno, tu pa tam kakšen avto. V trgovinah skoraj ni ljudi. Trgovke imajo rokavice, blaga na policah je dovolj. Ljudje so mirni, na ulici ohranjajo razdaljo.

Upokojena zakonca Irena in Tone Pezdirc imata hišo v središču Metlike, kjer živi tudi njun sin, zaposlen v podjetju, ki proizvaja zaščitno opremo. Tone je pljučni bolnik in spada v rizično skupino, zato se je z ženo preselil kar v avtodom, ki sta ga parkirala v bližini Metlike na posestvu, kjer imata sadovnjak in njivo.

Precejšnje težave so nastale v podjetjih. Viktor Kozjan, formalni lastnik tovarne Beti, in Maja Čibej, direktorica tega največjega proizvajalca barvaste preje v Evropi, pravita, da 95 odstotkov izvozijo v evropske države in Izrael, od tega pa 25–30 odstotkov naprej v Združene države Amerike. Zdaj jim manjka 30 odstotkov delavcev, gre za 50 ljudi iz Hrvaške, zato so zelo prizadeti. Radi bi delali, pa ne morejo. Veliko teh ljudi je v podjetju zaposlenih še iz časa Jugoslavije. V gospodarstvu je zaposlenih okoli 1000 ljudi, zdaj jih manjka v povprečju tretjina, to je 300 do 350 dnevnih migrantov iz Hrvaške.

Poleg Kometa, v katerem dela okoli sto šivilj, je tudi kakih deset manjših obrtnikov, ki bi se zdaj lahko preusmerili v izdelavo zaščitnih mask, a ne gre, saj jim manjka prevelik delež zaposlenih iz Hrvaške. Treba bi bilo sprejeti dogovor s sosednjo državo, ugotavljajo. V proizvodnji zaščitnih mask nimajo, imajo pa razkužilo, redno izvajajo merjenje temperature in upoštevajo vsa navodila.

»Smo že pozabili, kdaj smo nazadnje v medijih slišali ali prebrali kaj pozitivnega o Metliki in Belokranjcih. Vedno nas povohajo, ko je kaj slabega,« pravi Matjaž Rus, ki dela v metliški knjižnici.

Stane Križ, upokojeni podjetnik, 11 let je bil predsednik Metliške obrtne zbornice, pravi: »Preventivno sem bil 14 dni doma, ker sem obiskal zdravstveni dom, v katerem so odkrili virus. V družbi imamo sedem zaposlenih, vsem smo dali odločbe in so morali domov na čakanje, čeprav smo z njimi zelo zadovoljni. Zdaj skušamo poslovati na daljavo, vse delamo pretežno na zaupanju, poznavanju strank. Vendar je po 14 dneh zmanjšanje prometa strašno. Vse se ustavlja. Ni naročil.« Stane je tudi dolgoletni član folklorne skupine in mestne godbe. Vsak dan so se sestajali in druženje zelo pogreša. Dogovarjajo se po telefonu, skrbi jih, kako bo s prireditvijo Vigred, ni jasno niti, kako bo s poletnimi prireditvami. V Metliki so imeli vedno bogato društveno in kulturno življenje. Zdaj je vse to v hipu zamrlo.

Dani Orlič, dejavni član metliškega foto-kino kluba Fokus, posebej poudari, da nimajo mask, maske nosi samo vlada, pravi. Opisuje, kako so pred mejo nastale dolge kolone tovornjakov, vsaj dva kilometra. Na srečo jih je policija ustavljala pred metliško obvoznico, da ni bilo ovirano gibanje Metličanov. Zato izreka vse pohvale metliški policiji. Dani je tudi vnet pripadnik sokolov. Po novem imajo vaje ob ponedeljkih točno ob 18. uri, ko jim Radio Sraka predvaja koračnico Ponosni nase in vsak pri sebi doma odtelovadi vajo. Sprva so na primerni razdalji telovadili na Bračikovem dvorišču sredi Metlike. Danijeva žena Natalija, profesorica na osnovni šoli, doda, da se je učni proces v trenutku postavil na glavo. »Ogromno odgovornost zdaj nosijo učenci, delati morajo zelo samostojno. Starši se prav tako vključujejo. Res jih je treba pohvaliti. Nižji razredi devetletke so že tako in tako imeli veliko učbenikov v elektronski obliki, delovne zvezke pa so odnesli domov.«

Natalija ima mamo v domu starejših občanov. Videla je ni od 6. marca. Oskrbovanci so zaprti v sobah, ne smejo ven, ne smejo se družiti. Vsi, ki prihajajo v dom, so ustrezno zaščiteni, zračijo jim sobe, skrbijo za hrano. Mama je v 88. letu in po telefonu pravi, da je v redu. Čuti, da je zanjo dobro poskrbljeno. Sprejela je omejitve, ker gre za naše dobro. Ni pa preprosto. Zaposleni v domu zelo lepo skrbijo za oskrbovance.

Zalka Klemenčič, sekretarka Rdečega križa Metlika, opisuje: »Moram izredno pohvaliti prostovoljce za hiter odziv in vso pomoč. Skušamo se odzivati na klice. Skrbimo za ljudi, ki ne morejo od doma in jim zmanjkuje stvari. Raznašamo zdravila, kjer so velike socialne stiske, delimo kosila, ki jih donirajo gostinci. Skrbimo tudi za varstvo otrok vseh, ki morajo v službo. V zdravstvenem domu delajo po 12 ur. Pri ljudeh se pojavlja velika tesnoba, posebej pri tistih, ki že dlje niso videli svojcev. Zato smo angažirali psihologinjo. Ljudje smo družabna bitja in zdaj smo prišli v negotovo obdobje. Kam drvimo? Povsod neke stiske. Želimo si, da bi ostali zdravi, le tako bomo lahko pomagali.«

Življenje v Metliki se nadaljuje. Zaradi novih stisk se spletajo trdne vezi, ki utegnejo občane še bolj povezati, tako kot so jih že večkrat v preteklosti. Morda bodo v slovenski družbi spodbudile tudi premislek o novih oblikah solidarnosti. In nemara bo prav mesto na sončni strani Gorjancev za zgled.