Najprej so prišli po novinarje

Novinarka Večera Klara Širovnik je eden izmed obrazov prihodnosti tega poklica. V želji po obveščanju javnosti se ne boji spustiti na samo družbeno dno; velikega zanimanja deležne reportaže o prostitutkah, narkomanih in beguncih so ji prinesle nagrado Društva novinarjev Slovenije za najboljšo mlado novinarko. Širovnikova kljub mladosti razume, da je novinarstvo odgovorno poslanstvo služenja skupnosti in ne zgolj poklic. K temu poslanstvu sodi tudi nadziranje političnih in kapitalskih elit in opozarjanje na sistemske krivice – toda v sedanjem trenutku za oblast v Sloveniji ni večjega greha kakor izpolnjevanje tega poslanstva. Večerova novinarka je le najnovejša med namišljenimi nasprotniki Janeza Janše, ki so to občutili na svoji koži.

Ko je pred nekaj dnevi Zagreb stresel močan potres, se je na Twitterju pošalila, da »ni bil potres. Janši je ego padel s postelje.« Ali je bila šala primerna ali ne, naj vsak presodi sam; da ne bi kogarkoli po nepotrebnem prizadela, je tvit že kmalu umaknila – toda prepozno. V le nekaj urah se je iz vrst anonimnih trolov SDS, pa tudi Janševih funkcionarjev usul pravcati plaz človeške nesnage. Med tistimi, ki so se čutili dovolj pogumne, da se z imenom in priimkom spravijo na Širovnikovo, je bil novopečeni državni sekretar v Janševem kabinetu Vinko Gorenak, ki je od Večera terjal javno opravičilo. Seveda se je v gonjo nemudoma vključila tudi televizija Nova24.

Dosti več škode pa je ne le mladi novinarki, temveč celotni javni sferi naredila vojska anonimnih tviterašev, ki jih SDS v takšnih primerih že tradicionalno spušča nad oporečnike. Kot je kasneje v izjavi za javnost zapisala Širovnikova, je bila deležna groženj, kot so »kri boš scala, pofukal te bom v umazano pičko, zadušil te bom, rdeča fukara, telica, tako te bom fukal, da ti bo umazana pička razpadla«.

Vse to zaradi enega tvita, ki ga je novinarka sama umaknila in se za objavo tudi opravičila tistim, ki jih je morebiti prizadela. Manjkalo ni niti groženj s smrtjo; o teh je Večer že obvestil policijo.

Kralj trolov

Samo nekaj tednov prej je podobno razčlovečenje doživela novinarka POP TV Suzana Perman. Njen greh? V povsem rutinskem intervjuju si je predsednika SMC Zdravka Počivalška drznila vprašati, zakaj se je odločil, da stranko z leve sredine odpelje na skrajno desnico – v koalicijo s SDS. To je bilo zadosti, da so se družabna omrežja vnela od komentarjev skrajnežev, varno skritih za psevdonimi; med drugim so ji očitali, da je »prasica, presstitutka, piškotarka, govno, komunajzerka, agresivna babura, gniloba, rdeča steklina, Golobičev Xenomorph«. In seveda, tudi Permanovo je z zapisom na spletni strani napadla Nova24. Prav tako so bili groženj deležni novinarji preiskovalnega portala necenzurirano.si, ki so poleg pljuvanja na družabnih omrežjih dobivali še žaljiva kratka sporočila in doživljali nadlegovanje z neznanih telefonskih številk.

Janša ni prvi med desničarskimi skrajneži, ki so sistematično organizirali sodelavce za izvajanje anonimnih diskreditacij prek spleta – ta čast pripada Francu Kanglerju, danes državnemu sekretarju v Janševi vladi.

S temi izpadi je obračunavanje z novinarji, ki je že več let stalnica delovanja Janeza Janše in njegovega kroga, doseglo novo dno. V zgodovini samostojne Slovenije ni nobene javne osebnosti, ki bi se s tolikšnim sovraštvom in krvoločnostjo spravljala nad novinarje kot prav predsednik SDS, sedaj slovenski premier. Janša že tako rekoč od osamosvojitve fantazira o rdečih medijskih monopolih, ki naj bi mu preprečevali pohod na oblast. Ko se je leta 2007 571 novinarjev in novinark s peticijo uprlo cenzuri, ki jo je prek nastavljenih medijskih aparatčikov po uredništvih izvajala Janševa prva vlada, se mu je dokončno stemnilo pred očmi; podpisnike je označeval za izvoznike laži, peticija pa je postala svojevrsten seznam SDS za odstrel neposlušnih novinarjev.

Od tedaj se je Janšev prezir do kritičnih medijev samo še stopnjeval. Predsednik SDS seveda ni hotel priznati, da je novinarska kritičnost v sorazmerju z radikalizacijo njegovih stališč, navidezni monopol pa skupni strah vsaj dela medijev pred njegovim približevanjem fašizmu. Šlo je za naravni refleks obrambe demokracije pred samodrštvom – a paranoični politik je v njem zmogel videti le nove dokaze zarote proti sebi. Leta 2011 se je ob volilnem polomu SDS, za katerega je Janša javno okrivil medije, pojavil prototip slovenskega trola »Tomaž Majer«. Pod tem psevdonimom je neznani avtor – domnevalo se je, da gre za samega Janšo – na spletišču stranke zlival gnev po volivcih v trenirkah, ki naj bi bili z glasovanjem po pisnih navodilih v srbskem jeziku prinesli zmago Zoranu Jankoviću.

Janša je potem vseeno sestavil vlado, a ta si je že leto kasneje nakopala vseslovenske vstaje; premier je protestnike zmerjal z zombiji – tedaj je za to že uporabil Twitter, ki je odtlej priljubljeno orožje skrajnih desničarjev za ustrahovanje drugače mislečih. Marca 2016 je Janša na njem napadel novinarki Televizije Slovenija Evgenijo Carl in Mojco Pašek Šetinc, ki ju je v tvitu označil za »odsluženi prosstitutki«, zaradi česar mu je sodišče tri leta kasneje naložilo plačilo 12 tisoč evrov odškodnine. Novi predsednik slovenske vlade ima torej dolgo zgodovino primitivnih izpadov, pravzaprav je med pionirji zlorabljanja družabnih omrežij za zlivanje gnojnice po opoziciji.

Vendar Janša ni prvi med desničarskimi skrajneži, ki so sistematično organizirali sodelavce za izvajanje anonimnih diskreditacij prek spleta – ta čast pripada Francu Kanglerju, nekdanjemu županu Maribora, ki ga je leta 2012 odstavila ulica. Ta je trole uporabil za napade na novinarje Večera, ki so si drznili poročati o njegovih šerifovskih metodah in spornih poslih; kot je razkrilo policijsko prisluškovanje, je najbližjim sodelavcem naročil, naj odprejo lažne profile na Večerovem forumu in prek njih žalijo avtorje kritičnih zapisov. Danes je Franc Kangler sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, ki ga vodi eden od Janševih najzvestejših vojščakov, dosedanji direktor televizije Nova24 Aleš Hojs.

Stranka SDS je izpopolnila Kanglerjev model in si tako skoraj povsem podredila družabna omrežja. Razvoj spletnih tehnologij je Janševemu sovraštvu in paranoji dal neslutene možnosti za razmah; kar danes straši po Facebooku in Twitterju, je duh Tomaža Majerja, pomnožen prek množice posebej za to vzpostavljenih lažnih profilov. Janši si tako ni več treba mazati rok; dovolj je, da on ali pa katera od vidnih osebnosti SDS z začetno izjavo trolom pokaže tarče, anonimni primitivci pa nato opravijo svoje. Gre za obsežen in učinkovit aparat ustrahovanja, kakršnega slovenski javni prostor še ni videl.

Tako umira demokracija

Obračuni s posameznimi novinarji in novinarkami pa so le uvod v sistematično demontažo uveljavljenih medijev. Prvi med slovenskimi populisti se je iz prve roke učil od prijatelja in finančnega podpornika Viktorja Orbána, ki je na Madžarskem popolnoma ponižal medijsko opozicijo in za svoje alternativno vesolje vzpostavil lastne alternativne »medije«, ki podpirajo njegov kult osebnosti in uničujejo drugače misleče. Po enakem načelu bodo delovali Janševi lažni mediji: nekritično bodo objavili vsako besedo Janeza Janše in njegovih pribočnikov – to je tudi resnični razlog za prvotno vladno odpoved ustaljene novinarske konference. Od tedaj so režim spremenili tako, da bodo nekateri od nacionalno relevantnih medijev vladnim funkcionarjem lahko postavljali vprašanja iz studia TV Slovenija.

Naslednja stopnja, ki že poteka pred našimi očmi, je torej podreditev celotne medijske krajine. Glede na pretekle izkušnje je zelo verjetno, da bo SDS poskušala denarni tok preusmeriti v medije, ki jih je zadnjih nekaj let vzpostavljala ob pomoči madžarskih in domačih pomagačev. Vodstvo televizije Nova24 je v prospektu za delničarje že leta 2015 zapisalo, da si bo televizija »prizadevala za pridobitev statusa posebnega pomena«, kar bi ji omogočilo, da bi njen signal stoodstotno dosegel vsak kraj v državi, in prednostno kandidiranje na razpisih ministrstva za kulturo.

Groženj so bili deležni tudi novinarji preiskovalnega portala necenzurirano. si, ki so poleg pljuvanja na družabnih omrežjih dobivali še žaljiva kratka sporočila in doživeli nadlegovanje z neznanih telefonskih številk.

Mračni časi se obetajo tudi RTV Slovenija, kot kažejo prve poteze samega predsednika vlade. Brez okolišenja je prek Twitterja že napovedal čistke. Ko je nacionalna televizija kritično poročala o odločitvi njegove vlade, da si zviša plače, je premier zlovešče tvitnil, da je na RTV novinarjev »očitno preveč in ste predobro plačani«. Nacionalka je ob napadih na Carlovo in Paškovo naredila odločno premalo za zavarovanje svojega ugleda, tokrat pa se je na Janševe grožnje odzval generalni direktor RTV Igor Kadunc; prek Radia Slovenija je premieru odgovoril, da »nismo v vojni in na cenzuro ne pristajamo. Zahtevamo tudi odgovore na relevantna vprašanja. Nihče nam nima pravice govoriti, kaj in kako naj objavljamo ... Zavračamo neprimerne, nespodobne in škodljive napade na našo suverenost.« Janša mu je posmehljivo odgovoril – kakopak s tvitom –, naj se na nacionalki že zresnijo.

Zdaj, ko je še tretjič prevzel oblast, bo zelo verjetno spet poskusil obračunati z namišljenimi sovražniki – četudi gre za temeljne družbene podsisteme, namenjene predvsem obrambi demokracije pred totalitarizmom. To je naznanil že leta 2009 v napovedi famozne »druge republike«; dosegel naj bi jo z odpravo treh monopolov, ki naj bi mu stali na poti: medijskega, sodnega in kapitalskega. Zato so v teh dneh najprej prišli po novinarje, nato bodo na vrsti sodniki, tožilci in direktorji državnih podjetij – zatem pa vsi drugi. Primitivizem, ki se zdaj osredotoča na brutalno razčlovečenje oporečniških novinarjev, kot so Širovnikova, Cirman, Carlova in Permanova, lahko postane nova stvarnost. Kako bo živeti v njej, kažejo občutki, ki jih je v odzivu na ravnanje Janševih podpornikov opisala Klara Širovnik: »Vrnili ste mi s toliko nasilja, da komaj diham. Kdo od nas je zadal več bolečine. Ne vem. Strah me je. Nočem, da se mi kaj zgodi. In nočem živeti v državi, kjer se hec na račun oblasti sprevrže v tak pogrom.« Je pa Širovnikova na koncu dodala: »A novinarka ne bom nehala biti.« Slovenija ni prva država, kjer oblast poskuša obračunavati z mediji, niti ni prvič, da se to dogaja v času vlade Janeza Janše. Ne glede na vse opisane poskuse discipliniranja imajo slovenski mediji zaveznika: javnost. In to je tisto, kar Janšo pri slovenskih medijih najbolj moti.