Vse bolj odprta vrata v avtoritarno družbo

Zakaj ljudje živimo v državi? Zakaj smo z njo podpisali družbeno pogodbo in se odrekli svojim pravicam? Zakaj plačujemo davke, zakaj poslušamo napotila politikov? Odgovor je preprost. Zato, ker nam država zagotavlja tisto, česar sami ne zmoremo. Zagotavlja nam dostop do hrane in vode, dostop do zdravnika in dela, naši otroci lahko hodijo v šole, ni redukcij elektrike, ni nasilne anarhije, življenje je razmeroma varno, predvidljivo, tudi lepo in navdihujoče. Državi, četudi smo upravičeno skeptični, zadržano zaupamo. Ali prosto po Jean-Jacquesu Rousseauju: suvereno ljudstvo je z vladarjem, državo sprejelo dogovor, po katerem je oblast v roke dobila izvršilno moč in upravlja državo kot skupnost. Oblast pa mora temeljiti na skupni volji, dogovoru, v nasprotnem oblast izgublja podporo, zaupanje, legitimnost, postane šibka, ker pa se svoje šibkosti zaveda, jo poskuša zakriti z represijo, nadzorom, nasiljem, propagando in denunciacijo tistih, ki jih vidi kot nasprotnike.

Natanko to se te dni dogaja s Slovenijo. Janez Janša je vlado prevzel v času razglašene epidemije koronavirusa. Preden je prisegel, preden je podpisal koalicijsko pogodbo, so njegovi kritiki stranki SMC in DeSUS opominjali, da lahko način, kako razmišlja, kako deluje, slovensko demokracijo pahne v avtokracijo, v politično ureditev, v kateri imata oblast v rokah en človek in majhna skupina ljudi okoli njega. Poslanci teh dveh strank jih niso poslušali, zamahnili so z roko, govorili so o tem, da jih ne zanima preteklost, ampak vključevanje, prihodnost, gospodarska učinkovitost. Krilatica »ne levo, ne desno, temveč naprej« je postala politično geslo. Čeprav je votlo, prazno.

Država ne potrebuje vladanja z dekreti, pač pa odprto in strokovno demokratično razpravo. Potrebuje kritično refleksijo.

Kar se je izkazalo takoj, ko je vlada Janeza Janše prevzela oblast. Nemudoma je zamenjala vodstvi policije in vojske. Po ministrskih resorjih, ki jih vodijo člani SDS, je Janša zaposlil ljudi, na katere se lahko zanese: vojščake, kimavce, privržence, radikalne posameznike, ki zvesto sledijo njegovi misli, takšne, ki bi se jih nekoč bala tudi komunistična partija. Nato se je začel ukvarjati z epidemijo, prvi ukrep je bil, da je za strokovnega vodjo postavil zdravnico, ki je že dolgo članica njegove stranke. Nato je za glavnega govorca, tistega, ki vzpostavlja vez med vlado in državljani, imenoval osamosvojitvenega sopotnika Jelka Kacina, ki naj bi z jasno in vojaško dikcijo med ljudmi širil preverjene informacije, vzbujal upanje in zaupanje. Zgodilo se je nekaj drugega. Zdravnike je zamenjal nekdanji minister za obrambo, namesto medicinskih nasvetov so začeli prevladovati vojaška povelja in grožnje. Jelko Kacin je tako eno izmed tiskovnih konferenc končal s pozivom: »Uživajte, dokler še lahko.« Kot bi želel namigniti, da so izolacija, omejitev gibanja, prepoved druženja in daljših sprehodov zgolj prvi korak do še večjih omejitev svobode. Da tista prava šele prihaja.

Ljudje smo se lastni svobodi pripravljeni odpovedati, če v tem vidimo kakšen smisel. Žrtvujemo jo v imenu varnosti, v imenu skupnosti.

Vse to nas te dni prepričujejo voditelji drugih držav. Recimo irski premier Leo Varadkar, ki je državniško govoril o tem, da lahko nacija, če stopi skupaj, reši veliko življenj. Ali nemška kanclerka Angela Merkel, ki je govorila o tem, da se v demokraciji res zelo težko odrečemo svobodi in človekovim pravicam, recimo pravici do potovanja, a je hkrati poudarila, da je epidemija pokazala, kako ranljivi smo, kako odvisni smo drug od drugega, kako si lahko tudi v epidemiji medsebojno pomagamo.

Govor Janeza Janše, govor, ki naj bi pomiril in pomagal prebivalcem Slovenije, je bil drugačen. Bil je grozeč, govoril je o biološkem orožju, o osamosvojitveni vojni, o tem, naj se ljudje pridružijo vojaškim silam, o tem, kaj slabega je naredila vlada Marjana Šarca. Besed o solidarnosti, človečnosti je bilo le za vzorec. Če sta želela irski premier in nemška kanclerka ljudi pomiriti, če sta želela, kot bi dejali sociologi, povečati družbeno kohezivnost, jih je Janša želel preplašiti. Preplašiti za to, da bi upoštevali ukrepe, ki jih pripravlja njegova vlada.

Laži in propaganda

Za hip se ustavimo pri dveh napovedanih ukrepih. Prvi je poskus notranjega ministra Aleša Hojsa, še nedavno direktorja propagandnega podjetja Nove24tv, da vlada na pomoč pokliče vojsko. Aktiviral naj bi se 37.a člen Zakona o obrambi, s katerim bi vojska v času epidemije dobila izredna pooblastila »pri širšem varovanju slovenske meje«. Hojsa pri tej ideji podpira vrhovni poveljnik Slovenske vojske predsednik republike Borut Pahor. Pri čemer, kakor opozarja dr. Jelena Juvan s katedre za obramboslovje na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, zakon o večjih vojaških pooblastilih ni jasen. Juvanova trdi, da je dikcija »varovanja širše državne meje zelo širok pojem«, hkrati pa naj bi bila preveč interpretacijsko odprta zakonska alineja o tem, kje lahko vojaki »sodelujejo pri obvladovanju skupin in množic«.

Ne gre le za vojsko, ki naj bi pomagala policiji, Hojsovo akcijo je treba razumeti kot izrazito politično sporočilo. Nova24tv je tako že pred časom bombastično poročala, da so pri Ilirski Bistrici policisti v dveh taksijih odkrili sedem nezakonitih migrantov, ki naj bi imeli povišano temperaturo in kazali znake koronavirusa. Kasneje se je izkazalo, kot je razkril portal Ostro.si, da prijeti migranti niso kazali nobenih znakov obolelosti. Nova24tv je prav tako objavila informacijo o tem, da je bil italijanski »pacient št. 0«, tisti, ki je virus prenesel v Italijo, pakistanski migrant. Kar znova ni bilo res. Vse to poročanje o bolnih migrantih – nekoč so v Slovenijo prinašali garje in tropske bolezni, danes koronavirus – je v funkciji strašenja, ustvarjanja izrednih razmer. In v času izrednih razmer oblast uporablja tudi vojsko.

Že zdaj lahko vojska pomaga civilnim oblastem. Triindvajseti člen Zakona o službi v Slovenski vojski določa, kako vojska pomaga ob naravnih nesrečah. Za kaj takega ne potrebuje novih pooblastil.

»Strah me je, da prehitro drvimo v militarističen diskurz. Več moramo govoriti s stroko. Obstaja nevarnost, da bo oblast izkoristila krizo za očiščenje institucij. Vrata v vse bolj avtoritarno družbo so odprta. Nadzorovanje gibanja se lahko prevesi v nadzorovanje vsebine. Nujno je biti kritičen,« je o tem za Val 202 dejala filozofinja Renata Salecl. Ni nujno, da bo Hojs s svojo pobudo o uporabi vojske za pomoč policiji uspešen. Morda v parlamentu ne bo zbral potrebnih 60 poslanskih glasov. A politični učinek je dosežen.

Vojska lahko sicer že zdaj pomaga civilnim oblastem. Zakon o tem je povsem jasen. Triindvajseti člen zakona o službi v Slovenski vojski natančno določa, da vojska pomaga ob naravnih nesrečah. Za kaj takega ne potrebuje nobenih novih pooblastil, nobene aktivacije novih členov.

V resnici je bil člen o povečanih pooblastilih vojske leta 2016 že uveljavljen, a v treh mesecih delovanja je vojska samo enkrat aktivno pomagala policiji – šlo je za legitimiranje sirskega begunca, ki se med postopkom policije ni upiral; pri ostalih postopkih so se vojaki držali ob strani. Med vojsko na meji in bojem proti virusu ni nobene vzročne povezave. Nasprotno, vlada bi morala ustaviti vse dejavnosti v vojski, ki omogočajo okužbo, vaje, usposabljanje, šolanje prostovoljne pogodbene rezerve … Za zdaj v Sloveniji za aktivacijo vojske torej ni nikakršne potrebe. Število migrantov se sicer povečuje, a je daleč od rekorda, hkrati policija v povezavi z epidemijo nima bistveno več dela kot pred njo. Ponekod manj, ni javnih prireditev, na ulicah ni veliko posameznikov, celo cestnega prometa je manj. Bistveno več dela imajo zdravniki in medicinsko osebje. Vlada torej ne bi smela razmišljati o nacionalni gardi in vojaških patruljah ob meji, pač pa o tem, kako zdravnikom omogočiti boljše delovne razmere.

Drugi primer ukrepa, katerega cilj je zbujanje strahu, je ponavljajoča se napoved, da bo vlada še dodatno omejila gibanje državljanov. Razen izjem naj bi tako prepovedali, sklep je še v medresorskem usklajevanju, prehajanje ljudi med občinami ali pokrajinami ali kako drugače. Tako je govoril Hojs, tako je napovedoval Kacin. Pri tem je treba biti pozoren: nekaj dni o tem govorijo, potem se spet ustavijo. A ves čas je to v zraku. Razlogi za nove omejitve naj bi bili brezbrižnost državljanov, nepotrebni turistični obiski znamenitosti, sprehodi po gorah in vrtnarjenje pred počitniškimi hišami. Kacin je recimo dejal, da »se ljudje kljub omejitvam gibanja na prostem zadržujejo v turističnih središčih«. Uradni podatki gorenjskih in obmorskih občin razkrivajo drugačno sliko. Večina ljudi upošteva odlok o gibanju, večjega navala na morje, v Kranjsko Goro, na Bled ali v Bohinj v soboto in nedeljo kljub lepemu vremenu ni bilo. Bilo je res nekaj kršitev, a bilo jih le za vzorec, policija je preganjala predvsem mlade, ki so se zbirali na parkiriščih.

Za zdaj ni nobenega razloga za še strožje omejevanje gibanja, kar je po v sredo priznala tudi vlada. Minister Hojs je po dnevih groženj dejal, »da v tem trenutku ni potrebno zaostriti omejevanje gibanja«. Če pa bodo državljani znova neposlušni, »če bo zrelost nacije« manjša, pa se lahko znova premisli.

Suspenz demokracije

Širjenje virusne okužbe je nedvoumno stanje, ki v imenu zagotavljanja javnega zdravja zahteva ukrepanje. Nekateri ukrepi so bili predvideni v že obstoječih zakonih – zakon o nalezljivih boleznih že zdaj dopušča, da minister za zdravje omeji gibanje – druge zakone in ukrepe država sprejema na novo. Kar je prav. Zato imamo tudi vlado. Ker omejevanje človekovih pravic in proračunsko razporejanje sredstev, ki se dogajata zaradi epidemije, močno vplivata na življenje državljanov, sta politična in strokovna razprava o teh ukrepih bistveni.

Vlada se je odločila za drugo pot. Vlada želi vladati z dekreti.

Tako so se že pri sami izvolitvi ministrov poslanci omejili pri dolžini razprave, na pobudo predsednika državnega sveta Alojza Kovšce se je omejila tudi večina državnih svetnikov, ki so se v imenu hitrejše uveljavitve zakonov prostovoljno odpovedali možnosti veta. Vnaprej so se torej odrekli ustavni pravici do nadzora nad izvršilno vejo oblasti in posredno priznali, da je državni svet, vsaj takšen, kakršen je danes, odveč. Državni svetnik Branimir Štrukelj, ki se je med glasovanji o nepotrebnih vetih vzdržal, je predsednika državnega sveta (neuspešno) opozoril, »da je pravica državnega sveta do veta del demokratičnega procesa sprejemanja zakonov. Odpovedati se ji v času zaostrenih razmer je povsem enako, kot če bi se državni zbor v tem času odpovedal postopku sprejemanja zakonov, da bi šlo hitreje! Se bo državni zbor odpovedal svoji ustavni vlogi in sprejel odločitev, da vlada republike Slovenije vlada z dekreti?«

Poskusi suspenza demokracije se kažejo tudi na drugih ravneh. V državnem zboru za ves april ni predvidena nobena redna seja, aprila naj bi bile na vrsti le izredne seje, kjer naj bi se sprejemali vladni zakoni po skrajšanih in nujnih postopkih. Vlada zdaj na primer pripravlja sveženj zakonov, ki naj bi v času epidemije pomagali gospodarstvu in prebivalstvu. Janša je v povezavi z njimi v ponedeljek popoldne pozval ustavne pravnike, naj mu čim hitreje pomagajo »razrešiti dilemo«, kako skrajšati rok od sprejetja do uveljavitve zakona. Slovenski politični sistem poleg že omenjenega veta omogoča možnost referendumskega odločanja. Gre za političen instrument, ki ga stranka SDS zelo dobro pozna. Zdaj, ko je na oblasti, bi se mu Janša izognil.

Janšev poziv je seveda navaden blef, ceneno vzbujanje državniške drže. Janša dobro ve, da ima v državnem svetu večinsko podporo, hkrati je malo verjetno, da bo sredi epidemije kdorkoli vložil zahtevo po referendumu o zakonih, ki bodo ljudem in gospodarstvu omogočili, da bodo čas med epidemijo lažje preživeli. Janša seveda tudi ve, da referendum o zakonih, ki se tičejo obrambe države, varnosti in izvrševanja proračuna, ustavno niso mogoči. Ve tudi, da ustava prepoveduje referendum o zakonih, ki odpravljajo posledice naravnih nesreč. Njegov javni poziv je popolnoma odveč, osemdnevni rok, ki teče od sprejetja do uveljavitve zakona, se lahko z nekaj politične volje skrajša na dan ali dva.

Vlada z najedanjem demokratičnih institucij, ki ga zavija v retoriko boja za javno zdravje in preživetje gospodarstva, posredno že uvaja neformalno izredno stanje.

Dokaz so njen odnos do medijev in napadi na vsakršno novinarsko poročanje, ki ni v skladu s tem, kar želi slišati. Dokaz je obkladanje z žaljivkami, da so novinarji »peta kolona«, ki se širijo po družbenih medijih in Janševih internetnih portalih. Dokaz so prenosi izjav ministrov, tiskovne konference, ki to niso, pri katerih urad vlade za komuniciranje na začetku sploh ni omogočal, da bi ministri odgovarjali na vprašanja, kasneje je to postalo možno prek posrednika. A resnih podvprašanj ni, prave razprave in polemike z nosilci oblasti ni. Živimo v času, ko zna in mora vsaka učiteljica ali učitelj s pomočjo družbenih kanalov, videokonferenc, videoklicev prek domačega računalnika neposredno komunicirati z učenci. Povsem neresno je govoriti, da je ta tehnični zalogaj za državo prezahteven.

Nemško novinarsko združenje je te dni objavilo posebno izjavo, v kateri poudarja, da je v času krize, v času koronavirusa, neodvisno in avtonomno novinarstvo še posebnega pomena. Prav tako so posebej pomembni nacionalni mediji. Vlada Janeza Janše ima na medije drugačen pogled. Janša je te dni zapisal, da RTV širi laži in zavestno zavaja javnost, njegov minister Hojs, ki se je nekoč hvalil, da ne plačuje RTV-naročnine, pa dodal, da je na RTV Slovenija zaposlenih preveč ljudi. Kako to, da imata sredi največje krize premier Slovenije in njegov notranji minister sploh čas, da se ukvarjata z novinarji?

Dobra politika, dobra država

Kaj bi morala v takšnih razmerah delati dobra država? Ljudi bi morala pomiriti, ne pa strašiti. Ukrepi, ki jih predstavlja javnosti, bi morali biti vnaprej dogovorjeni, ne pa da se spreminjajo vsak dan. Sredi krize bi se morala odpovedati političnim napadom, nepotrebnemu obračunavanju s preteklo vlado. Vključevati bi morala opozicijo, poslušati pozive civilne družbe, prisluhniti bi morala ljudem, ki jih je zaprla v stanovanja. Predvsem pa se ne bi smela odzivati histerično – ko se je recimo konec prejšnjega tedna razvedelo, da so si ministri in državni sekretarji »zaradi bistvenega povečanja obsega nalog« določili višje plače glede na predhodno vlado in je ta ukrep naletel na bes in nezaupanje v javnosti, so se dan kasneje povlekli nazaj in sporočili, da si jih bodo raje znižali. Ali bodo manj delali, kot so trdili dan poprej, ali pa so prej trdili nekaj, kar ni res?

Tovrstne poteze ne dvigujejo verodostojnosti oblasti.

Vlada ne bi smela razmišljati o nacionalni gardi in vojaških patruljah ob meji, temveč o tem, kako zdravnikom omogočiti boljše delovne razmere.

Ustvarjanje izrednih razmer je namenjeno temu, da se država pripelje do točke, ko demokratične institucije nadzora postanejo odveč, ko je odveč tudi, kot pravi eden izmed članov skupine, ki je pripravila vladne ukrepe za boj proti epidemiji, podjetnik Dušan Olaj, »dolgovezno demokratično odločanje«.

V resnici velja nekaj drugega. V krizi je demokracija še posebej ranljiva in prav zato državljani upravičeno zahtevajo dobro politiko. Vsi tisti, ki so se te dni fotografirali na oknih in balkonih z napisi, da to ni prava vlada, imajo prav. Epidemija ne sme biti izgovor za zdrs v avtokracijo. »Ne več vojske, ampak več finančnih pomoči za ljudi,« piše na enem izmed okenskih napisov. »Hočemo solidarne, preudarne in strokovno podprte anti-korona ukrepe,« na drugem, »jaz bi zdravje, ne pa diktature« na tretjem, »proč z virusom, ne z demokracijo« na četrtem.

Država ne potrebuje izrednih razmer, potrebuje vlado, ki bo pomagala ljudem, medicinskim delavcem in podjetjem. Država ne potrebuje policije in vojske, pač pa civilno zaščito in okrepljene socialne službe. Država ne potrebuje vladanja z dekreti, pač pa odprto in strokovno demokratično razpravo. Potrebuje kritično refleksijo. Država ne potrebuje izrednega stanja, na katero namiguje Janša, ko pravi, da je »v javnosti med ustavnimi in drugimi pravniki živahna razprava«, ali bi bilo treba sedanje ukrepe oplemenititi z razglašenim izrednim stanjem, ki bi ga potrdili v parlamentu. Ne, država potrebuje dobro vlado. Kriza bo zelo obsežna, globoka in nihče ne sme pozabiti, da v demokratični državi oblast ni pri kralju, pač pa v rokah ljudstva. Nič, še tako globoka recesija, še tako razširjena virusna okužba, ne sme biti razlog za ugašanje demokracije.