Izolacija, ki ubija – družbeni eksperiment

Z ugašanjem družbe tvegamo socialno katastrofo

V nekem švedskem raziskovalnem projektu o kolektivnem življenju ženska v svojih šestdesetih pove, da kolektivna hiša, v kateri živi, ​​43-stanovanjski najemni kompleks v osrednjem Stockholmu, deluje kot steznik za dušo. Skupnost v tej hiši ji pomaga, da je življenje znosnejše.

Metaforo je enostavno prenesti v družabno življenje. Vse od naših služb, šol, knjižnic in tja do restavracij opravlja osrednje družbene in eksistencialne funkcije. Morda še posebej v državi kot je Švedska, državi z rekordno visokim deležem samskih gospodinjstev.

Kar zgodovinarja Henrik Berggren in Lars Trägårdh imenujeta “državni individualizem” ,ki je značilen za dobro vpet individualizem na Švedskem, se nam zdi še posebej nagnjeno k iskanju bližine in skupnosti zunaj družine – prav takšne civilne skupnosti, ki jo covid-19 zdaj skuša porušiti.

V tem smislu spoznavamo, da virus resno ogroža družbo, kot jo poznamo. Ni nujno, da gre pri tem samo za bolezen - čeprav je ta resna in se je treba boriti proti njej z vsemi najprimernejšimi sredstvi – ampak tudi za družbeni eksperiment, ki ga prinaša.

Ko bomo skupnost začasno zaprli zaradi hitro izvršenih političnih odločitev, bomo primorani upoštevati ne le napredek okužbe, temveč tudi naše ravnanje v času velikega človeškega trpljenja, verjetno tudi v času smrti.

V knjigi Vročinski val. Socialna obdukcija katastrofe v Čikagu (Heat wave. A social autopsy of disaster in Chicago) je ameriški sociolog Eric Klinenberg pokazal na brutalne posledice vročinskega vala poleti 1995. Število smrti je dvajsetkrat preseglo število žrtev čikaškega požara iz leta 1871 in orkana Andrew (Florida) iz leta 1992, kar je presenetilo strokovnjake.

Ko bomo skupnost začasno zaprli zaradi hitro izvršenih političnih odločitev, bomo primorani upoštevati ne le napredek okužbe, temveč tudi naše ravnanje v času velikega človeškega trpljenja, verjetno tudi v času smrti.

Izkazalo se je, da ni bila usodna samo vročina, ampak tudi družbena izolacija. Ameriški centri za nadzor in preprečevanje bolezni so pripravili seznam dejavnikov visokega tveganja. Da niso imeli klimatskih naprav, je bila ena stvar, dejstvo, da niso smeli zapuščati svojih gospodinjstev in s tem povečana odsotnost socialnih stikov, pa je predstavljalo mnogo višji dejavnik tveganja.

Kot vedno so bile prizadete najbolj ranljive skupine. Vročinski val je še posebej močno prizadel strukturno podhranjene afroameriške predele mesta, ki so jih delodajalci, trgovine in prebivalci že prej zapuščali. V Chicagu niso bili najbolj prizadeti tisti z največjimi zdravstvenimi potrebami, ampak socialno marginalizirani in izolirani.

V razpravi o covid-19 so bile doslej v ospredju z zdravjem povezane skupine tveganja. Kar je več kot upravičeno. A če bomo "socialno distanco" še povečevali, tudi z zaprtjem šol in uvedbo splošne karantene, bi morali biti pripravljeni razširiti naše perspektive. V tvegane skupine bi morale biti vključene ne samo vse tiste, ki so se ravnokar umaknile z nevarnih delovnih mest, ampak med drugimi tudi brezdomci, ženske, ki bodo zaprte v domu s svojimi nasilnimi partnerji, njihove družine, osebe s težavami z zlorabo substanc, osebe z depresijo ter nenazadnje otroci, ki že izgubljajo vsakodnevno rutino in socialne kanale.

Socialna recesija bo močno prizadela prav skupino starejših, ki jo virus tudi najbolj ogroža. Po novem ameriškem poročilu socialna izolacija vodi do 32 odstotkov večjega tveganja za možgansko kap in 25 odstotkov večjega tveganja za smrtnost raka pri ljudeh nad 65 let.

Socialna recesija bo močno prizadela prav skupino starejših, ki jo virus tudi najbolj ogroža.

Država nedvomno pritiska na svoje državljane, v skladu z neoliberalno logiko gre spet tudi tu za posameznikove obveznosti – namesto za kolektivne pravice. Seveda je v takih situacijah potrebno pomagati, vendar postaja očitno, da se potrebe po individualnem žrtvovanju povečujejo, medtem ko skupni varnostni sistemi ne uspevajo; in da vse to najbolj nagovarja tiste, ki so že prizadeti zaradi preteklih finančnih rezov in privatizacije, tiste brez stalne zaposlitve, vse, ki so izločeni iz zavarovalnih sistemov.

Potreba po žrtvovanju se čuti tudi v oskrbi, ko se že tako podhranjeno zdravstveno osebje spopada z nerazumnimi zahtevami v dolgoletnem (in pogosto stresnem) položaju, ko je kakovost oskrbe (in varnost) popustila tržnim prilagoditvam. Kot piše zgodovinar Victor Pressfeldt v Gothenburg Postu, ima Švedska danes najmanj bolnišničnih postelj na prebivalca v Evropski uniji.

Razprava izraža upanje, da bo kriza pripeljala do nečesa dobrega. Nekateri opozarjajo na možne podnebne koristi, drugi na gibanje solidarnosti, ki se je pojavilo z vsem, od pomoči starejšim sosedom do pozivov k podpori zdravstvenim delavcem. Vse to je dobro in upamo, da je, toda v mantri odgovornosti posameznika je vprašanje nekdanjih hudih napak države in političnih strank tudi tvegano, da tega ne bi prikrili in pozabili.

V Chicagu so razmere poslabšali dolgoletni družbeni razpadi. Prebivalce so obravnavali najprej kot potrošnike. Ko Klinenberg odgovori v intervjuju na vprašanje, ali je treba žrtve vročinskega vala primarno razumeti kot posledico socialne katastrofe, namesto naravne, pravi: "Toda najgloblji viri tragedije so bili že obstoječe vsakodnevne katastrofe, ki jih je mesto dopuščalo, jemalo za samoumevne ali celo uradno pozabilo."

A ne tvegamo okužbe le z virusi. Nagnjenost k širjenju med državami imajo tudi politične odločitve. Ne glede na to, da imajo različne skupnosti različne pogoje za obvladovanje virusa covid-19, se iz države v državo širi isti paket rešitev, kljub nestrinjanju strokovnjakov za nadzor okužb. Po vsej Evropi se sliši zaskrbljujoča poročila o zaprtih mejah in socialni izolaciji. V Franciji Emmanuel Macron pojasnjuje, da je država "v vojni". Določeni ukrepi in nacionalistična metafora, ki tvega podelitev več moči desnim skrajnežem. Politika, podobno kot medijsko spremljanje krize, je v perspektivi, ki jo izberemo.

Čeprav naraščajoče temperature in virusne pandemije udarijo s silo, ki je delno zunaj našega nadzora, je na nas, da izberemo, kako se kot družba spopadamo s temi grožnjami. Lahko se prepustimo državi nočnega čuvaja in vladamo z zaprtimi mejami in vojaškim nadzorom, vzpodbujamo strah v ljudeh. Ali pa spodbujamo odprte družbe in varovanje enakih pogojev za vse, tudi v času kriznega upravljanja. Tako kot v Chicagu gre primarno za človeške reakcije, za družbene posledice tako vročinskih valov kot globalnih okužb, ki ogrožajo naše preživetje, ali bolj ohrabrujoče: ki nas lahko rešijo.

Članek je bil prvotno objavljen v švedskem dnevniku Aftonbladet

Prevod: Lucija Stupica Enbohm