150 evrov ni dovolj

V zadnjega pol leta sem na mesečni ravni iz naslova študentskega dela zaslužil 410 evrov neto. Marca in vsaj še aprila bom zaslužil 0 evrov. To pomeni izpad 820 evrov. Država bo ta izpad nadomestila s 150 evri. Prejel bom torej 18,3 odstotkov "nadomestila za izpad dohodkov".

Včeraj sem zasledil, da je vlada v svoj "megaprotikoronski zakonski predlog" vključila tudi redne študente. Vsaki študentki in vsakemu študentu bi naj bil izplačan enkratni dodatek v višini 150 evrov do konca meseca aprila.

Ni moj namen izpasti aroganten ali pa posmehljiv, ampak navedeni dodatek je za velik del študentske populacije, ki sicer opravlja plačano delo, pljunek v morje ali pa v obraz. Kakor hočete. Po dostopnih raziskavah štirje od desetih študentk in študentov opravljajo delo, da lahko preživijo, znaten delež njih, pa s svojimi dohodki pomaga tudi lastnim staršem, babicam in dedkom. Seveda obstajajo tudi študentke in študenti, ki delajo za "luksuz" (sicer mislim, da nimamo najbolj poenotenega mnenja o tem, kaj pomeni ta izraz) in obstajajo tudi študentje in študentke, ki ne delajo.

Toda dajmo se osredotočiti na tiste, ki delamo, da lahko preživimo. V Mariboru je praktično nemogoče preživeti z manj kot 350-400 evrov mesečno na osebo (ob izračunu, da gre tukaj za par, ki se deli vse stroške - če je nekdo sam, je ta znesek še precej višji). V teh 350-400 evrov štejem zgolj in samo najosnovnejše stroške (najemnina, položnice, hrana, prevoz, stroški na faksu). V času epidemije dela izredno majhen delež študentskih delavcev in delavk. Vsi ostali smo čez noč ostali brez glavnine naših dohodkov. Po preprostem izračunu, ki sem ga naredil, sem sam v zadnjega pol leta na mesečni ravni iz naslova študentskega dela zaslužil cca. 410 evrov neto. Marca in vsaj še aprila bom zaslužil 0 evrov (nula-koma-nula). To pomeni izpad 820 evrov. Država bo ta izpad nadomestila s 150 evri. Prejel bom torej 18,3 odstotkov "nadomestila za izpad dohodkov". Ne 80 odstotkov, ne 70 %, ne 50 %, niti ne 30 %, ampak 18,3 %. To ne zgolj, da ni pravično, kaže na popolno odtujenost od realnega sveta.

Nismo vsi rojeni v privilegiranih okoljih. Moji starši mi pomagajo, kolikor pač denarnica delavskega razreda v kapitalizmu dopušča.

Preden mi kdo spodaj zapiše: "Pa sej študent, tvoja naloga je da študiraš! Za to pa mate štipendije!", naj vas predhodno obvestim, da moja državna štipendija pokrije ravno dve povprečni mesečni položnici. Prav tako bi želel že vnaprej odgovoriti tistim, ki si bodo mislili: "Ja, sej pa mate starše. Naj oni poskrbijo za vas!". Nismo vsi rojeni v privilegiranih okoljih. Moji starši mi pomagajo, kolikor pač denarnica delavskega razreda v kapitalizmu dopušča. Ponosen sem na njiju in na delavsko okolje, iz katerega izhajam.

Vem, da moja zgodba ni najhujša, daleč od tega. In ravno v tem je problem. Težava je v tem, da se danes na tisoče brezimnih študentk in študentov sooča še s težjo stisko. In 150 evrov (enkrat tam konec aprila) te stiske ne bo niti resno ublažilo, kaj šele rešilo.

Zdravstveni vidik krize bomo prej ko slej skupaj prebrodili, prava kalvarija pa se za veliko delovnih ljudi šele začenja.

Ta zapis je namenoma namenjena zgolj problematiki študentskih delavk in delavcev. Vem, da so iz zakonskega predloga povsem izpadli tisti, ki opravljalo delo preko avtorskih, honorarnih in drugih pogodb ter dijaki in dijakinje, ki opravljajo študentsko delo. Kaj več o tem pa v prihodnjih dneh.