»Založništvo vse bolj odvisno od javnih sredstev«

Intervju z urednikom in pisateljem Andrejem Blatnikom, ki je podal nekaj opažanj o slovenskem knjižnem trgu v času epidemije 

Urednik in pisatelj Andrej Blatnik je ob epidemiji koronavirusa, ki je ustavila javno življenje, za STA podal nekaj opažanj o slovenskem knjižnem trgu: domače knjižnice izginjajo, nekatere javne pa so se hitro prilagodile novemu stanju. Poleg tega se krepi že prisoten trend: kljub priseganju na moč trga je založništvo vse bolj odvisno od javnih sredstev.

Ali se je ob epidemiji/pandemiji pokazal kakšen dejavnik, mogoče več od njih, ki pred tem v založništvu niso bili opazni ali pa so se morda samo nakazovali?

V Sloveniji se je pokazalo to, kar smo poznavalci knjižnega polja že vedeli: da izginjajo domače knjižnice. V primerjavi z drugimi kulturami si precej več knjig izposodimo kot kupimo. Ker imamo dobro založene in dostopne splošne knjižnice, je bilo doslej mogoče hitro priti do katerekoli knjižne vsebine, zdaj pa so družbeni mediji polni prošenj, ali lahko kdo pogleda ali poskenira to ali ono, in tožb, zakaj v branje v času osame priporočamo knjige, do katerih ni mogoče. Ta čas je tako jasno pokazal, da mora imeti misleči človek doma na zalogi tudi dovolj širok nabor hrane za možgane in dušo, na primer knjige, ne le za telo. Tudi duh lahko ob neuravnoteženi prehrani zboli, bi rekli moralisti.

Prejšnji teden smo poročali, da je v slovenščini že dosegljiva e-knjiga V času epidemije, v kateri je Paolo Giordano podal svoje razmišljanje ob koronavirusu, tiskana izdaja bo šele sledila. Ali je slovensko založništvo v tem primeru - v primerjavi s preteklostjo - malce pohitelo pri izdajanju knjig z aktualno tematiko ali je bilo vedno tako zelo v koraku s časom?

Slovensko založništvo vsaj v zadnjih letih zelo hitro sledi svetovnim trendom, če mu to seveda dovolijo - celo Publishers Weekly je objavil pritožbo Andreja Ilca, da v programu Mladinske knjige prevod romana Testamenti Margaret Atwood ni mogel iziti tako hitro kot v nekaterih drugih jezikih. Marsikaj pa prevedemo pred svetom - opozoril bi na obsežni roman Jakobove bukve Nobelove nagrajenke Olge Tokarczuk, ki ga imamo v slovenščini že tri leta, v angleščini bo izšel naslednje leto, v nemščini in španščini je izšel lani jeseni...

V Sloveniji se je pokazalo to, kar smo poznavalci knjižnega polja že vedeli: da izginjajo domače knjižnice. V primerjavi z drugimi kulturami si precej več knjig izposodimo kot kupimo.

Slovenija je v teh dneh priča razmahu branja elektronskih knjig. Kot so sporočili iz založbe Beletrina, največja spletna knjižnica Biblos v času od zaprtja splošnih knjižnic in knjigarn dnevno beleži devetkrat večje povpraševanje po izposoji e-knjig, zaznava tudi velik porast novih uporabnikov. Vaša ocena glede tega?

To je samoumevno in nekatere knjižnice so se hitro prilagodile novemu položaju. Pričakovati smemo, da bodo tiste najbolj posodobljene na daljavo začele opravljati tudi nekatere druge dejavnosti - po raziskavi Knjiga in bralci VI kar 17 odstotkov obiskovalcev splošnih knjižnic ne prebere niti ene knjige letno. Pričakujemo lahko torej tudi druge dejavnosti na daljavo, npr. pogovore, predavanja in podobno.

Pri Biblosu je bil doslej problem, da za zdaj v tem modelu ni bilo poslovne logike za nikogar drugega - ker Slovenci glede na prodajne rezultate in po vseh opravljenih raziskavah branja e-knjig praktično nismo kupovali (in tudi v Evropi nasploh so se kupovale malo), niso mogle nadomeščati tiskanih izdaj, saj običajno ne povrnejo niti stroškov pretvorbe v elektronski format, o čemer je nadrobneje pisal Samo Rugelj. Zanesljivo pa so e-knjige dobra možnost za podaljšanje življenja tistih knjig, ki so razprodane, a zanimanje zanje ni tolikšno, da bi bil smiseln ponatis - v prvi vrsti za vso klasiko. Slovenska klasika je vse bolj dostopna na spletu, večji problem je s prevedeno, kjer je treba pokriti tudi stroške prevoda.

Zdi se, da se je ob krizi pokazalo, da bralci vendarle potrebujejo knjige, če se navežem na Biblos, jih zanimajo zlasti elektronske. Je Slovenija pripravljena na to?

Težko je sklepati, da jih zanimajo zlasti elektronske, rekli bi lahko, da jih zanimajo zlasti take, do katerih je mogoče priti zastonj. Zelo povečana izposoja e-knjig, učenje samo iz spletno dostopnih virov, opravljanje izobraževalnih obveznosti, tudi izpitov, na daljavo - vse to ne povečuje le digitalizacije družbe, ki je ena največjih pridobitev naše dobe, ampak tudi težave, ki jih digitalizacija prinaša s sabo. Za e-gradiva smo komaj pripravljeni plačevati, saj je v naši zavesti, da je na spletu vse zastonj, in ker je kljub mnenju številnih spletnih komentatorjev, naj bo ustvarjalnost pač nek popoldanski hobi, težko vrhunsko ustvarjati karkoli, če za to nisi plačan, tovrstna raba knjižnih vsebin še krepi trend, ki je v Sloveniji zadnjih let že itak zelo močan - čeprav stalno prisegamo na moč trga, je založništvo vse bolj odvisno od javnega denarja, tudi prek odkupov za knjižnice.

Imajo slovenski bralci poleg Biblosa še kakšno možnost na voljo za branje e-knjig v slovenščini?

Slovenske e-knjige se prodajajo na več spletnih mestih, na spletni strani Mladinske knjige in še marsikje so nekatere tudi zastonj ali znižane na 4,99 evrov, kar je po raziskavah nekako cena, ki smo jo v Sloveniji za e-knjigo pripravljeni plačati. So jih pa doslej, kot rečeno, kupovale skoraj samo knjižnice. Upravniki Biblosa pravijo, da je zdaj prodaja narasla za desetkrat, tudi drugi ponudniki poročajo o nekajkratnem povečanju. Morda se bo ta sprememba obnašanja obdržala - antropologi ugotavljajo, da ljudje kopičimo materialno, da bi si ustvarili lažni občutek nesmrtnosti, ki je zdaj pač na preizkušnji.

Zelo povečana izposoja e-knjig, učenje samo iz spletno dostopnih virov, opravljanje izobraževalnih obveznosti, tudi izpitov, na daljavo - vse to ne povečuje le digitalizacije družbe, ki je ena največjih pridobitev naše dobe, ampak tudi težave, ki jih digitalizacija prinaša s sabo.

Mogoče še kakšna beseda o tem, kako bi slovensko založništvo lahko ali moralo izkoristiti (to je sicer malce huda beseda) stanje, ki ga je prinesel koronavirus?

Smer 'izkoristka' (kar je perverzna beseda, saj dobesedno pomeni, da dobimo korist iz nekoga drugega, pa tudi etimološko izhaja iz izraza za vojni plen!) bi morala biti enaka kot za vse druge dejavnosti. Vsem skupaj, ustanovam in posameznikom, bi nam moralo ostati v zavesti, da nismo središče sveta in da ne more vse potekati v skladu z našimi trenutnimi interesi. Kdaj, če ne zdaj, je čas za premislek svojega početja in njegovega dometa za širšo skupnost? Ampak to zdaj ponavljamo že vsi, videli bomo, kdo se bo tega še spomnil, ko se bo začelo stanje popravljati.