Vse bolj odprta vrata v avtoritarno družbo

Enkrat na začetku februarja, ko smo še bežno spremljali okužbe s koronavirusom tam daleč na Kitajskem v Wuhanu, ko si nihče na Zahodu niti mislil ni, da bo neka lokalna epidemija, tako kot mnoge prej v dobrem mesecu dni zajela praktično vso zemeljsko oblo in jo prisilila v karanteno, kot še nobena prej v sodobni zgodovini človeštva, sem pisal in se spraševal, ali vojsko v Sloveniji res potrebujemo. Zagovarjal sem tezo, da je ne, ker da je nepotreben strošek in slabo uporabna v obliki kakršno imamo ob izzivih, ki jih nam prinaša čas.

Sredi pandemije s Covidom-19 vlada kliče parlament in javnost k aktivaciji vojske s pooblastili policije, ker da je nujna za boljše varovanje južne meje (s Hrvaško) pred pričakovanimi vdori nezakonitih migrantov, potencialnih prenašalcev novih okužb. V tem trenutku – pojasnjuje notranji minister, Hojs – je v mestih in notranjosti države ne potrebujemo. V tem trenutku je ne potrebujemo?!Kaj pa jutri? Morda ob kakem izbruhu narodove jeze? Ker se tudi to lahko zgodi, če bo oblast ob ukazovanju domnevnega pravilnega vedenja za zajezitev pandemije počela tudi stvari, ki z njo nimajo veze in ki razkrivajo neke druge, ne kolektivne interese. In nekaj se v tem smislu tudi že dogaja: vrsta hitropoteznih, nepojasnjenih kadrovskih menjav, utišanje uprave za javna plačila in onemogočanje dela komisije za preprečevanje korupcije, delno utišanje tudi medijskega nadzora nad početji vlade.

A vrnimo se k policijskim pooblastilom, ki naj bi jih z aktivacijo razvpitega 37.a člena zakona o obrambi državni zbor z dvotretjinsko večino prisotnih poslank in poslancev dodelil vojski. Tudi če zaupamo predlagatelju te poteze, notranjemu ministru, verjamemo v njegovo dobronamernost in v zagotovila, da bodo vojaki in vojakinje le nadomeščali policijo in ji tako pomagali pri obvladovanju nezakonitih prehodov meje, se moramo vprašati, ali niso pooblastila vezana tudi na znanje, na usposobljenost, na kvalifikacijo, ki jih poklic, ki jih prevzema in izvaja, ima? Policisti, ki so za ta poklic posebej izšolani, morajo po zakonu o delu v policiji za izvajanje policijskih pooblastil opraviti še poseben izpit. Pripadnicam in pripadnikom vojske tega ni treba?

Takoj mi pride na misel primerjava z zdravstvom, ki je naša prva obrambna linija proti pandemiji. Si predstavljamo, da bi zdravniku splošne medicine podelili pooblastila travmatologa ali infektologa, ker sta slednja trenutno najbolj obremenjena? Morda pretiravam, a pooblaščanje nekoga za nekaj, kar ni na njegovem spisku del in nalog, ne gre. Tudi če ostanemo le pri policiji in vojski. Bi policistu dali rokovat z minometom ali oklepnikom, ne da bi ga prej za to usposobili?

In če že hočemo z vojsko okrepiti vrste policije tako za nadzor meja kot za kakršno koli drugo potrebo varovanja življenj, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanja in odkrivanja kriminala, nadzora in urejanja prometa, ter občega zagotavljanja miru in reda, pričnimo z njeno reformo, z njenim preoblikovanjem v skladu z izzivi do naše varnosti in znosnega življenja, ki so pred nami. Mislim na dramo, ki jo živimo te dni skupaj z ostalim svetom in ki se utegne ponoviti, tudi ko bi jo zadušili, morda že prihodnje leto z novim, mutirajočim in neobvladljivim virusom. Mislim tudi na ekstremna vremenska in druga naravna dogajanja kot posledico podnebnih sprememb.

Že to, kar se nam dogaja zadnje tri tedne, kliče po korenitih spremembah in prilagoditvah naših življenjskih modelov in standardov, tako na osebni kot na kolektivni ravni – govorim o nujnosti nove družbene in razvojne agende. Začnimo pri vojski, če jo že hočemo na meji.