Prve napačne poteze

Vlade po vsem svetu se podobno odzivajo na gospodarske posledice ustavljene družbe in ekonomije: po eni strani blažijo posledice ustavitve, na drugi strani pa že pripravljajo ponovni zagon družbe in podjetij po koncu epidemije in karantene. To načeloma velja tudi za slovensko vlado. Vse, tudi slovenska, stojijo pred ključno neznanko: kdaj končati prvo in kdaj začeti drugo obdobje.

Pristopi držav so zelo različni. Vlada pod vodstvom Janeza Janše je velik del prvega svežnja namenila pomirjanju prestrašene javnosti (ustrezno, le razdelitev je deloma sporna), a se izognila socialnemu sporazumevanju. V Italiji, kjer so razmere neprimerno hujše, je vlada glede podobnega megazakona sklenila sporazum s socialnimi partnerji, prav tako nizozemska vlada, ki se je s socialnimi partnerji usklajevala na videokonferencah. Del slovenskih ukrepov pa je spornih, saj po nepotrebnem načenjajo sredstva, ki jih bo treba vložiti v zagon gospodarstva v prihodnjih mesecih.

Kako bo zakon dejansko zaživel, še ni jasno. V zadnjih dneh pred sprejemom so večino časa namenili poenostavitvi postopkov pridobivanja pomoči, saj se je po drugih evropskih državah, kjer so ukrepe že začeli izvajati, pokazalo, da ob nedelovanju velikega dela institucij marsikdo do pomoči sploh ni mogel. Tako je na primer morala nemška zvezna vlada nemudoma spremeniti postopek pridobivanja pomoči za samozaposlene in druge prekarne delavce, saj je bil prvotni tako zahteven, da večina sploh ni mogla uveljaviti pravic. Podoben problem smo imeli v Sloveniji: vlada je za samozaposlene in samostojne podjetnike najprej predlagala način dokazovanja izgube dohodka, ki bi izločil pomemben del prejemnikov. Nekateri so izločeni še zdaj, na primer tisti z delovno zaposlitvijo oziroma popolno prekarno zaposlitvijo; mednje spada po oceni tudi okoli 40 odstotkov študentov, ki si morajo sami zagotavljati dohodke za življenje. Po drugi strani pa zakon presenetljivo prinaša dvojno financiranje zasebnih vrtcev. Očitno je šlo za zadovoljitev zasebnega interesa.

Zakaj je tako pomembno, da je čim manj ljudi spregledanih? Ker je v nasprotnem primeru lahko ogrožena karantena. Problem v tokratnem intervjuju v Mladini opredeli direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje Ivan Eržen, ko pravi: četudi bi ukrepi veljali zgolj do maja, je to dolgo obdobje za ljudi, ki so ostali brez dela. In nadaljuje: »Dejansko obstaja nevarnost, da se bodo ljudje v nekem trenutku odločili, da ne morejo več zdržati, da na vse zapovedane ukrepe ne bodo več pozorni ali pa se jim bodo celo zanalašč izogibali.« Če nekateri ne bodo imeli sredstev za preživetje, se pravil karantene ne bodo mogli držati. Naj mimogrede omenimo, da vlada ni predvidela nobene dodatne finančne obremenitve zasebnih zdravstvenih zavarovalnic niti ni odredila oprostitve plačevanja dopolnilnega zavarovanja, čeprav zaradi karantene večina državljanov teh ne koristi.

V tem trenutku tudi gospodarska združenja še ne zmorejo ocene, kako učinkoviti bodo zagotavljanje nadomestil za zaposlene na čakanju, odpis dajatev in davkov za vse zaposlene ter moratorij na odplačevanje kreditov, ki jih imajo podjetja in prebivalstvo. Iz delovno intenzivnih panog in panog, ki za svoje delovanje potrebujejo velika obratna sredstva, pa prihaja trdo opozorilo: likvidnost na državni ravni se izredno hitro krči, zato si ne bodo upali ohranjati zaposlenih niti na čakanju. Do enakega problema so v teh dneh prišli tudi v Nemčiji: obseg poslovanja nekaterih panog se je tako zmanjšal, da jim bo morala država takoj zagotoviti državna posojila. A ker bo ta obseg posojil tako velik, podjetja teh posojil ne bodo mogla vračati, zaradi česar je že predvideno, da bo država ta posojila spremenila v deleže države.

Če bo Slovenija v tem trenutku zgrešeno uporabila denar, ga v ključnem trenutku zaradi te obremenitve ne bo mogla več dobiti oziroma ga bo morala preplačati. Skratka, ne bo se mogla ugodno zadolžiti.

Edino natančnejšo analizo ukrepov slovenske vlade je naredil eden najboljših ekonomskih analitikov, Velimir Bole iz vodilnega slovenskega ekonomskega inštituta EIPF. Bole opozarja, da bodo ukrepi, s katerimi se podjetjem, zadrugam, samostojnim podjetnikom, kmetovalcem in gospodinjstvom odlaga servisiranje kreditov, vplivali na stanje bank, ki delujejo v Sloveniji, saj se bodo bonitete teh kreditov zaradi spremenjene bonitete podjetij in daljšega odplačevanja takoj spremenile. Da bi preprečili destabilizacijo bank in bančnega sistema – kar se je zgodilo ob zadnji krizi, zaradi česar je v Sloveniji obstalo kreditiranje in je prišlo do kreditnega krča –, bo morala država bankam zagotoviti nadomestitev likvidnostnega izpada. Vlada o tem zdaj sploh ne govori. A izpad bank bi lahko znašal do 430 milijonov evrov, hkrati pa bo morala država nadomestiti tudi izpad kapitala v višini skoraj 1,7 milijarde evrov. Naj spomnimo: eden ključnih problemov ob zadnji krizi je bil, da so politične stranke iz dokapitalizacije bank – ki so jo vse resne države izpeljale maksimalno hitro – naredile populistično temo in s tem podaljšale krizno obdobje. Pomoč bankam je ključen ukrep.

Bole se vsebinsko sicer ni opredelil do oblike podpore podjetjem, samozaposlenim in kmetom ter upokojencem in drugim socialno ogroženim. Vendar opozarja, da je vladni sveženj skupaj s potrebnimi in že izvedenimi ukrepi v resnici vreden že 4,7 milijarde evrov (3,3 milijarde evrov je namreč neposrednih denarnih plačil, ostalih jamstev in zavez pa za 1,44 milijarde evrov).

Tu je še en problem: odlog servisiranja kreditov omogoča reševanje le majhnega dela likvidnostnih težav gospodarstva. Garancijska shema na primer pokriva (in še to nepopolno) le del že odobrenih kreditov, ne pa tudi likvidnostnega izpada oziroma ustreznega povpraševanja po posojilih, do katerega bo prišlo zaradi težav podjetij pri rednem poslovanju. Torej težav, ki šele prihajajo. »In zato je narava usmeritve zakonskega paketa v podpiranje likvidnostnih težav, ki bi nastale zaradi odlaganja kreditov, v veliki meri zgrešena,« pravi Bole. »Likvidnostne težave, ki jih bodo povzročile administrativne omejitve mobilnosti in socialnega mreženja prebivalstva ter zaradi koronavirusa poslabšani eksterni pogoji poslovanja, bodo namreč v neprimerno – za približno 10-krat – večji meri izvirale iz zmanjšanja tekočega poslovanja (prihodkov) kot iz servisa zatečenih kreditov!« Že vsa blokirana podjetja skupaj bi imela navkljub upoštevanju neposredne fiskalne podpore v sedanjem zakonskem svežnju 1,5-milijardni primanjkljaj likvidnosti. Dejanska likvidnostna stiska podjetij pa bo še neprimerno večja. Tako naj bi imela po sedanjih podatkih vsa podjetja z negativnim denarnim tokom likvidnostni izpad za kar 3,8 milijarde evrov. »Navkljub predvidenim neposrednim fiskalnim ukrepom in odlaganju kreditnih obveznosti v letošnjem letu bodo administrativni ukrepi proti širjenju epidemije podjetjem povzročili več kot 3 milijarde likvidnostnega primanjkljaja.«

Čeprav v javnosti velja, da Slovenija ravna podobno kot druge evropske države, Bole ni tega mnenja. »Opozoriti je potrebno, da zakonski paket precej odstopa od ustreznih predlogov glavnih igralcev v evroobmočju, še zlasti pri strukturi pomoči. Vsaj dva segmenta bi bilo smiselno popolnoma spremeniti, saj po nepotrebnem povečujeta bruto in neto zadolženost države. Gre za odpis davka na dobiček in dohodnine ter odlog servisa kreditov.« Ta ukrep bi namreč izredno povečal tako obseg pomoči – za 1,7 milijarde evrov, kot tudi obseg takojšnjih neposrednih plačil države – za vsaj 480 milijonov evrov. »Istočasno bo domet tega segmenta pomoči pri zmanjševanju likvidnostnih problemov gospodarstva majhen, saj bo likvidnostni izpad iz tekočega poslovanja gospodarstva skoraj 10-krat večji od likvidnostnega učinka odlaganja kreditnega servisiranja.«

»Centralna strateška odločitev pri nevtraliziranju škod, ki so jih povzročile administrativne omejitve za preprečevanje širjenja epidemije koronavirusa in bistveno slabši pogoji poslovanja, je torej – kako določiti obseg in strukturo intervencij, da bodo gospodarstvu dovolj omilile porajajočo se recesijo, hkrati pa Sloveniji ne bodo zmanjšale oziroma otežile dostopa na kapitalske trge že v naslednjem letu,« poudarja Bole.

Zakonski sveženj se precej razlikuje od ustreznih predlogov glavnih igralcev v evroobmočju še zlasti pri strukturi pomoči. Vsaj dva segmenta bi bilo smiselno popolnoma spremeniti: odpis davka na dobiček in dohodnine ter odlog servisa kreditov.

V tem trenutku gre namreč šele za prvo fazo dolgoročnejšega poslabšanja gospodarskega stanja. Bole končuje: »Zato morajo biti ciljane značilnosti segmentov gospodarskih enot, ki so potrebni takojšnje pomoči (tekoča likvidnost gospodarskih enot in zaposlenost v blokiranih podjetjih), nedvoumno definirane, interveniranje natančno fokusirano, financiranje pomoči pa uokvirjeno-omejeno z dolgoročnejšo fiskalno vzdržnostjo države oziroma vsaj z dolgoročnejšim dostopom do financiranja na kapitalskih trgih. V nasprotnem primeru se bomo v zaključni bitki vojne namesto s topovi branili le še z loki.« Ali drugače rečeno: če bo Slovenija v tem trenutku zgrešeno uporabila denar, ga v ključnem trenutku zaradi te obremenitve ne bo mogla več dobiti oziroma ga bo morala preplačati. Skratka, ne bo se mogla ugodno zadolžiti. In prav na tej točki se je ob zadnji krizi zlomila večina padlih držav, tudi Slovenija.