Zakaj je splet lahko še posebej škodljiv za mlade

Usodne napake

Do konca 20. stoletja so se mladi večinoma lahko zanesli na eno stvar – da bodo njihove nerodnosti in spodrsljaji prej ali slej pozabljeni. Tudi če so se grdo ostrigli ali se na zabavi napili in potem bruhali, je bilo v analogni dobi kljub fotografijam prestopkov malo verjetno, da jih bo kdo razmnožil in še leta pozneje na veliko širil. Isto je veljalo za bedaste ali žaljive pripombe. Zdaj ni več tako. Ko ljudje danes odrastejo, je precejšen del njihovih otroških in najstniških let še vedno vsem na očeh. Toda ko identiteta in napake iz preteklosti postajajo vse bolj neprijetne, ne trpijo samo posamezniki. Ogroženo je tudi nekaj pomembnejšega – možnosti za družbene spremembe in preobrazbo.

Ljudje po svetu vsako leto naredijo približno bilijon fotografij. Nesorazmerni del jih posname mladina. Nekateri mladostniki vsak dan posnamejo več kot 300 fotografij, od selfijev do posnetkov prijateljev, in zajemov zaslonov klicev na FaceTimu. Samo na Facebook uporabniki vsak dan naložijo milijardo fotografij. Poleg tega milijoni mladih hodijo v šole, v katerih spletna učna orodja spremljajo njihov napredek pri osvajanju osnov matematike in bralnih spretnosti, ne le njihovo vsakdanje družabno življenje. Druga programska oprema je namenjena varovanju, spremljanju vsega od besedilnih sporočil učencev, spletne pošte in objav v družabnih medijih do navad pri rabi YouTuba, kjer išče izraze, kot so 'ubiti se' in 'streljati' ter njune sopomenke. Nekoga, ki prijatelju napiše: »Danes me je skoraj pobralo, tako sem se režal v razredu,« bi lahko odvlekli k psihologu in zaslišali o samomorilnih mislih.

Nekateri mladostniki vsak dan posnamejo več kot 300 fotografij, od selfijev do posnetkov prijateljev, in zajemov zaslonov klicev na FaceTimu. Samo na Facebook uporabniki vsak dan naložijo milijardo fotografij.

V takem svetu lahko mladostniki, ki ga kdaj polomijo, veliko izgubijo. Pomislite na primer na mlado žensko, ki je na Twitterju znana kot @NaomiH. Tvitnila je: »EJ, JEB… SE VSI. SPREJELI SO ME NA PRAKSO V NASO.« Ko je prijatelj tvit retvitnil z Nasinim ključnikom, ga je videl nekdanji Nasin inženir in komentiral Naomijino prostaško izražanje. Ameriška vesoljska agencija je odločitev, da jo sprejme na prakso, naposled preklicala. Ali vzemimo @Celllo, ki naj bi leta 2015

začela delati v podjetju Jet's Pizza v teksaškem Mainsfieldu. »Bljak, jutri začnem to [kletvica] službo,« je tvitnila. Ko je lastnik restavracije videl tvit, ji je odgovoril: »Ne, ne začneš! Pravkar sem te odpustil! Vso srečo v življenju brez denarja in službe!«

Morda so te objave res dokaz slabega okusa. Toda ali od mladostnikov ne pričakujemo natanko takega vedenja? In če mladi ne smejo biti vsaj malo podivjani in delati butastih napak, kam pelje vse skupaj? Ali ostajamo brez tistega izmuzljivega obdobja med otroštvom in odraslostjo, brez časa, ki je bil vsaj v preteklem stoletju namenjen temu, da ljudje raziskujejo, tvegajo in jim celo spodleti brez resnih posledic? Psihoanalitik Erik Erikson je zapisal, da je najstniški um »psihosocialna faza med otroštvom in odraslostjo, med moralo, s katero se človek seznanja, ko je otrok, in etiko, ki jo bo razvil, ko bo odrasel«. A nekateri mladi niso deležni takšne obravnave. Število zapornih kazni, izrečenih mladostnikom v Združenih državah Amerike, kaže, da za nekatere velja ravno nasprotno, zlasti za mlade moške latinskoameriškega in afroameriškega rodu.

In če mladi ne smejo biti vsaj malo podivjani in delati butastih napak, kam pelje vse skupaj? Ali ostajamo brez tistega izmuzljivega obdobja med otroštvom in odraslostjo, brez časa, ki je bil vsaj v preteklem stoletju namenjen temu, da ljudje raziskujejo, tvegajo in jim celo spodleti brez resnih posledic?

Kljub temu se večina ljudi ne glede na skupnost, v kateri živijo, strinja, da bi otrokom in mladostnikom moral biti dovoljen tu in tam kakšen spodrsljaj, ki je pozneje odpuščen in pozabljen. Prav zaradi tega večina sodnih organov mlade prestopnike obravnava drugače kot odrasle. Toda na spletu je ta že davno sklenjeni dogovor zdaj ogrožen. To pa ni slabo samo zanje, temveč za družbo na splošno. Mladi izgubljajo možnost raziskovanja novih idej in identitet ter delanja napak brez posledic. Nekateri se zato že izogibajo tveganju in zamujajo vsaj del eksperimentiranja, ki je bilo dolgo ključno za adolescenco. Številni negujejo svojo spletno identiteto in se bolj zgledujejo po uglednih direktorjih kot po nepremišljenih vrstnikih.

Na LinkedInu je sprva veljala starostna omejitev 18 let. Leta 2013 je stran za poslovno mreženje na nekaterih območjih starostno mejo znižala na 13 let, v ZDA na 14 let, nato pa jo je leta 2018 standardizirala pri 14 letih. Petnajstletna uporabnica LinkedIna je pojasnila: »Prvo stran na LinkedInu sem odprla pri 13 letih. Bilo je lahko – preprosto sem se zlagala. Vedela sem, da potrebujem LinkedIn, ker je visoko na Googlovi lestvici. Tako si ljudje najprej ogledajo mojo profesionalno podobo.« Ob vprašanju, zakaj je morala za svojo »profesionalno podobo« skrbeti že pri 13 letih, je pojasnila, da v njenih krajih vlada velika konkurenca za vpis v srednjo šolo. Odkar je v osmem razredu ustvarila profil na LinkedInu, je dodala nove položaje in dosežke – na primer vodja sodelavcev dijaškega sindikata in vodja nepridobitne organizacije, ki jo je ustanovila s 16-letno vrstnico.

Taki uporabniki niso osamljeni, temveč sodijo v vse številnejšo skupino mladostnikov in najstnikov, ki dejavno negujejo poklicno identiteto. Bi 13- in 15-letniki res morali čutiti potrebo, da naštevajo svoje obšolske dejavnosti, učne dosežke in rezultate preskusov znanja na straneh za poslovno mreženje s fotografijami, na katerih nosijo poslovna oblačila? Obstaja tveganje, da bo tako početje porodilo rodove vse previdnejših posameznikov, ljudi, ki jih bo pretirano skrbelo, kaj bodo drugi izvedeli ali mislili o njih, in se zato ne bodo lotili produktivnega tveganja ali inovativnega razmišljanja. Druga morebitna nevarnost je še bolj skrb zbujajoča: v svetu, v katerem preteklost straši po sedanjosti, si lahko mladi že zelo zgodaj za vselej zabetonirajo identiteto, obete in politična prepričanja.

Obstaja tveganje, da bodo mladi, ki so, ko so bili najstniki, gojili skrajna prepričanja, menili, da jih nima smisla spreminjati, če bodo ljudje o njih kljub temu imeli negativno mnenje.

Po drugi strani se za tiste mlade, ki so v preteklosti po spletu delili svoja sporna prepričanja, postavlja vprašanje: naj človekova preteklost opredeljuje njegovo prihodnost? Obstaja tveganje, da bodo mladi, ki so, ko so bili najstniki, gojili skrajna prepričanja, menili, da jih nima smisla spreminjati, če bodo ljudje o njih kljub temu imeli negativno mnenje. Čudaški otroci bodo ostali čudaki, neumni športni navdušenci bodo ostali neumni, nestrpneži pa bodo ostali nestrpni. Identitete in politični nazori se bodo trdno zasidrali, ne zato, ker ljudje čutijo odpor do sprememb, temveč zato, ker se ne bodo mogli otresti preteklosti. V svetu, kjer strankarska politika in skrajna prepričanja vse bolj širijo krila, bi to lahko bila najnevarnejša posledica dozorevanja v času, ko človek ne more ničesar več skriti.

Več v novi tiskani izdaji mesečnika GLOBAL, ki ga lahko že kupite pri vašem najbližjem prodajalcu časopisov ali pa revijo naročite kar v naši spletni trgovini, in sicer ne tej spletni povezavi. >>