Karantenski dnevnik z druge strani goriškega zidu (4. del)

Potrebno bi bilo usklajeno delovanje na državni ravni, tako, da bi lahko vzorce prebivalcev Lombardije testirali tudi v drugih deželah, tako kot že nekatere obolele zdravijo v drugih, manj obremenjenih deželah. Tudi meddeželna solidarnost je pomembna v času pandemije.

2. april 2020: Po desetih letih delovanja naj bi konec meseca ugasnil spletni časopis Lettera43, ki obravnava politično, ekonomsko in družbeno dogajanje. Po desetih letih ima lastnik dovolj. To so zaposleni novinarji, ki imajo zaradi pandemije ogromno dela in ga opravljajo od doma, izvedeli iz lastnikovega pisma, ki ga je objavil v drugem mediju. Lettera43 naj ne bi bila dovolj profitabilna, kljub zelo dobri branosti. Spletna stran časopisa je imela lani 80.000 dnevnih bralcev, ta številka pa se je v času pandemije verjetno še povečala. Tim, nacionalni komunikacijski operater, je sporočil, da se je spletni promet v njihovem omrežju v času pandemije povečal za 70 %. Fastweb pa poroča o 30 % zvišanju.

Tudi Google je objavil poročilo o spremembi mobilnosti v Italiji glede na obdobje od začetka januarja do začetka februarja. Obisk nakupovalnih centrov, restavracij, barov, knjižnic, parkov, plaž se je znižal za 90 %. Obisk živilskih trgovin za 85 %, postaj javnega prevoza za 87 %. Tudi mobilnost na krajih, kjer ljudje delajo se je zmanjšala za 63 odstotkov. Za četrtino pa se je zvišal čas, ki ga ljudje preživimo doma. Ljudje torej v veliki meri spoštujemo dekret “ostani doma”, kljub temu, da si vsi pač ne morejo privoščiti ostati doma.

3. april 2020: Osrednji dnevnik nacionalne televizije je predvajal sporočilo, ki ga je Italijanom namenil Jorge Mario Bergoglio. Papež Frančišek je teden dni po Urbi et orbi molitvi s praznega trga Sv. Petra, ki si jo je v neposrednem prenosu ogledalo 8,5 milijona ljudi, ponovno nagovoril vernike. Itak pa vsak dan ob 7:00 v neposrednem prenosu na prvem programu nacionalke daruje sveto mašo. V tokratnem nagovoru je poudaril, da “vsi trpimo, da je vsem težko, ker moramo ostati doma.” Dodal je še, da smo “vsi šibki in zmedeni, da smo vsi na isti barki, a da moramo veslati skupaj.” Kaj je papež želel s tem sporočiti? Da molitev predstavlja rešitev za covid-19?

Covid-19 ubija, ker je to božja volja. Ne investicije v raziskave in razvoj cepiva ali zdravil, pač pa molitev je naša odrešitev, saj nam lahko le Bog pomaga. Da je Cerkev nad zemeljskimi zakoni in vladnimi dekreti smo lahko v zadnjih tednih videli na številnih primerih. 15. marca, ko je že vsa Italija bila v karanteni, je svet obkrožila fotografija papeža, ki se sprehaja po rimskih ulicah, brez zaščitne maske, ne pelje psa na sprehod, tudi v trgovino ne gre, pač pa gre molit za konec pandemije in to v drugo državo, kljub omejitvi gibanja. Slik molitve v medijih nisem zasledil, s sprehoda pač. S tem je papež dal vedeti, da je on tisti, ki vlada v Italiji. Kljub prepovedi množičnih dogodkov so v tem času v nekaterih cerkvah v Italiji organizirali maše.

Papež omenja revščino in trpljenje, ki ga povzroča covid-19, a to počne v z zlatom okrašenih oblekah. Mar ne bi raje namesto molitve daroval denar za pomoč ubogim, revnim, bolnim in tistim, ki žrtvujejo svoje zdravje v pandemiji. Ja tistim zdravnikom in zdravstvenim delavcem, ki si z molitvijo ne morejo pomagati, z zaščitno opremo pač. Do danes je umrlo že 77 zdravnikov zaradi koronavirusa, papeževa molitev jim žal ni pomagala.

V Formigari, kraju blizu Cremone, so danes izpeljali tradicionalno procesijo, ki se odvija pred cvetno nedeljo. Gre za 400-letno tradicijo, ki se ji Cerkev in verniki niso želeli odpovedati. Ljudje so procesijo utemeljevali z argumentom: “gre za običaj, ki ga moramo tudi v teh težkih časih ohraniti.” Potemtakem bi ohranili tudi vse športne dogodke, tudi nogometne tekme, vse aperitive s prijatelji, pa vse zabave, pa vsa kosila s prijatelji. Jebiga, gre za tradicijo, za naše običaje, le zakaj bi to spreminjali.

Achille Lauro je končno objavil singel “16 marzo”. Pesem, ki jo je že približno dva tedna napovedoval prek družbenih omrežij skozi prizmo karantenskega dnevnika, kjer smo dobili vpogled v ozadje snemanja novega komada. Pač svojevrsten performans. Lauro je trenutno največji italijanski performer v glasbeni industriji, kar so potrdili tudi njegovi letošnji nastopi na festivalu v Sanremu. Njegovo glasbo je potrebno tudi gledati.

4. april 2020: V zadnjih tednih je za boljše razumevanje situacije v Italiji pomemben tudi pogled, ki ga nudijo tuji novinarji in mediji. Poljska Gazeta Wyborcza je nedavno objavila intervju s tremi italijanskimi zdravniki, ki pomagajo razložiti vzroke in opisati razloge za trenutno težko situacijo v državi. Zdravstveno krizo najbolje povzame Pina Onotri, zdravnica družinske medicine iz Rima, ki pojasni, da se je v Italiji število postelj v zadnjem desetletju v bolnišnicah zmanjšalo za 70.000. Primanjkuje več tisoč zdravnikov in več deset tisoč zdravstvenih delavcev. Samo v Laziju so v zadnjem desetletju zaprli kar 36 bolnišnic. Poleg tega pa je zdravstveni sistem v Italiji decentraliziran, kar pomeni, da se je vsaka dežela pandemije lotila po svoje. To pa je seveda recept za letalni koktejl.

Dežela Lombardija, kjer je stanje pandemije najhujše, in kjer so zdravniki izbirali kdo bo dobil respirator in kdo bo umrl, predstavlja šolski primer doktrine šoka. Deželno vodstvo je s sprejetimi ukrepi zakuhalo zdravstveno katastrofo. Salvinijevi podaniki, ki obvladujejo vse pomembne položaje v deželi, so 8. marca sprejeli dekret, ki je na smrt obsodil številne prebivalce. Dekret je določil, da se iz preobremenjenih bolnišnic v domove za starejše občane, prepelje vse obolele, ki imajo blažji potek bolezni covid-19. S tem so v domove za starejše uvozili covid-19. V nekaterih domovih v Lombardiji je več kot tretjina oskrbovancev umrla zaradi koronavirusa.

Salvinijevi aparatčiki so poglobili zdravstveno krizo, zdaj pa za katastrofalno stanje v deželi krivijo premiera Conteja, češ, da ne pomaga dovolj zdravstvu in gospodarstvu, da so njegovi dekreti neučinkoviti, da je vlada zapostavila Lombardijo. Gre za že večkrat viden scenarij: na krizo se slabo, nekompetentno in neprimerno odzoveš, ljudi pahneš v stanje šoka, nato pa ta strah, tesnobo, to negotovost ljudi izkoristiš za utrjevanje pozicije moči, politične napade, uvajanje izrednih razmer in novih pooblastil.

5. april 2020: Vlada naj bi pripravljala ukrepe za postopno lajšanje, blaženje restriktivnih ukrepov. Ampak razen ponavljanja, da naj ostanemo doma, zaenkrat ni še nič konkretnega za post-pandemično življenje. Verjetno bo vlada predlagala nek kompromis med zdravjem in zasebnostjo. V izdelavi so že aplikacije, ki bi omogočale korejski, singapurski ali kitajski model vračanja v “normalnost” s pomočjo nadzora lokacije oseb. Tudi uporaba umetne intelegence za instant prepoznavanje potencialno okuženih oseb ni izključena. Skratka, dobili bomo nek gnil kompromis med zdravjem, zasebnostjo in “normalnim” življenjem. Mar bi bilo preveč, če bi želeli in dobili vse.

Namesto kolesarske dirke po Flandriji sta bili danes organizirani dve virtualni dirki. Kolesarji so od doma prevozili del trase s pomočjo programov, ki omogočajo, simulirajo trening. Kolo na trenažerju se priklopi na računalnik in lahko že tekmujemo s kopico kolesarjev na različnih trasah. Uradno različico dirke, ki jo je odpeljalo le 13 kolesarjev, je dobil Greg Van Avermaet. Gre za novost, ki je bila pri gledalcih dobro sprejeta, saj si je prenos na Nizozemskem ogledalo več kot 613.000 ljudi. Na Youtubu pa si je prenos ogledalo še 200.000 ljudi. Dobra plat virtualne dirke je gotovo tudi večja preglednost, saj lahko vsak trenutek vidimo razdaljo in razliko med dvema tekmovalcema.

Sprva je bilo nekaj težav s prenosom, a so jih hitro in uspešno odpravili. Organizatorji pa so zamudili izjemno priložnost, da bi priredili tudi žensko dirko. Lahko bi izbrali tudi enako traso.

6. april 2020: Iz dneva v dan je več poročil o kolosalnih napakah, ki so jih zakrivili vladajoči politiki v Lombardiji. Zdravstveni strokovnjaki so že konec februarja opozarjali pristojne politike na nujnost, da se “pripravijo bolnišnice, ki bodo namenjene le bolnikom okuženim s koronavirusom.” Tako bi zamejili, preprečili širjenje covida-19 v zdravstvenih ustanovah. Na to je opozoril tudi Angelo Giupponi, direktor deželne agencije za nujne primere v Bergamu, ki je 22. februarja (!) obvestil Giulia Gallero, predstojnika za socialne in zdravstvene zadeve v Lombardiji, drugače pa člana Berlusconijeve stranke. Slednji mu je odgovoril, da “že tri dni ne spimo in nimamo želje brati tvojih neumnosti.” Ja, neumnost, ki bi lahko rešila več sto ljudi.

Problem Lombardije je (bil) tudi ta, da so izvedli majhno število testov, saj so sprva testirali le tiste, ki so bili hospitalizirani. Test so opravili le pri tistih, ki so bili res hudo oboleli in so potrebovali zdravniško pomoč. Kaj pa vsi, ki so umrli v domači oskrbi? Zdravniki so kot vzrok smrti navedli “težjo obliko pljučnice”. Testa niso opravili, zato ti ljudje ne spadajo v uradno statistiko umrlih za covidom-19. Več sto, če ne tisoč ljudi je umrlo na svojih domovih. Bolonjski raziskovalni inštitut Cattaneo je primerjal letošnje podatke o umrljivosti s petletnim povprečjem v več kot tisoč mestih po državi. V Bergamu je smrti kar za 266 % več, v Cremoni 134 %, v Brescii 78 %, v Milanu pa na srečo le 16 % več. Raziskovalci so zaključili, da je smrti povezanih s koronavirusom v Italiji kar dvakrat več od uradnih številk. Torej gre za ljudi, ki so umrli na domu ali pa niso bili testirani za okužbo.

O fatalnih napakah političnih odločevalcev so danes spregovorili tudi v Deželnem združenju zdravnikov Lombardija. Regijsko vodstvo je zagotovilo premalo zaščitne opreme, izvedlo premalo testov, ni testiralo zdravstvenega osebja, ni izoliralo širšega območja Bergama kljub številnim okužbam, ni zaprlo nenujnih tovarn in obratov, itd. Da je test za covid-19 težko dosegljiv potrjujejo tudi številna pričevanja ljudi, ki imajo že več kot mesec dni povišano telesno temperaturo, a ne kažejo drugih simptomov bolezni. Tudi za zdravstvene delavce je testiranje oteženo, saj tudi po pet dni čakajo na izvide. Tako pristojne politične institucije ne storijo nič učinkovitega za preprečevanje širjenja okužbe. Uvajajo le nove omejitve, represije in kazni. Krivdo pa zvalijo na posameznike, ki tečejo ali pa se s psom sprehajajo, kakopak sami.

7. april 2020: Kmalu bomo praznovali karantensko enomesečnico. Ampak posamezna mesta, t. i. prva žarišča v Lombardiji in Benečiji so že skoraj dva meseca izolirana. Dva meseca! Zdi se celo večnost. V Furlaniji – Julijski krajini že približno dva tedna, morda več, morda manj, kdo bi vedel saj so vsi dnevi enaki, ne smemo iz hiš razen v nujnih primerih, torej služba, zdravje, trgovina, pa ne nujno v tem vrstnem redu. Kaj šele, da bi bili že dva meseca po cele dneve zaprti v stanovanjih?

Vsak dan se večkrat na dan pri nas ustavijo dostavljalci paketov ali hrane. Za marsikoga je to edini stik z zunanjim svetom ali z živo dušo. Dopoldne, ko sem odnesel smeti, sem na vhodnih vratih srečal mladeniča, ki je nekomu v bloku dostavil paket. Po nekaj vljudnostnih besedah sva odšla po svoji začrtani poti. Oba sva bila brez maske, brez rokavic, obšla sva se brez metra “varnostne” razdalje, ker pač hodnik tega ne dopušča. Občutil sem tako svobodo, prvič po dolgem času sem v izrazu sočloveka, ki ni del istega gospodinjstva, prepoznal neko normalnost in toplino v teh abnormalnih, čudnih časih.

Večer je rezerviran za Pechino Express, edini reality, ki sem ga kadarkoli v življenju spremljal., verjetno zato, ker ne gre za klasični resničnostni šov. Uživam, ker lahko vsaj z mislimi potujem po krajih, ki so jih obiskali tekmovalci, se učim o običajih in tradicijah, kulinariki. Tajska, Kitajska in Južna Koreja še nekaj časa ne bodo dosegljive, zato je ta šov eno od redkih orodij za dosego teh čudovitih držav. Pa četudi le v fantaziji.

8. april 2020: Lombardija, najrazvitejša regija v Italiji, ima še vedno ogromne težave s pandemijo. Deželno vodstvo je popolnoma zatajilo in odpovedalo. Posamezniki tudi po več kot mesecu dni še vedno niso bili testirani za covid-19, kljub očitnim simptomom. Kljub dolgotrajni vročini, kljub srbečici v nosu in v grlu, kljub bolečini v kosteh, kljub izgubi vonja in okusa.

Evita Tobanelli je svojo izkušnjo zaupala novinarki Internazionala. Že mesec dni živi v izolaciji z možem in tremi hčerami, prav vsi pa so oboleli za covidom-19, a bolezen nimajo uradno potrjene, ker niso bili testirani. Imajo vse simptome, a do testa ne morejo priti. Po neštetih klicih je Evita Tobanelli le prišla do zdravnika, ki jo je obiskal na domu, ugotovil, da ima pljučnico ter ji predpisal antibiotik, ki ni imel učinka. Testa pa niso opravili.

Ljudje so brez osnovne zdravstvene pomoči, prepuščeni so sami sebi. Tudi domovi za starejše so pozabljeni s strani uradnih statistik. Luca Laffranchi, direktor v domu upokojencev v mestecu Quinzano d’Oglio, je povedal, da je “v marcu umrlo 35 oseb od 70 oskrbovancev doma, v celotnem letu 2019 pa je umrlo dvajset ljudi.” In ja, vsi umrli niso del uradnih številk žrtev covida-19, ker testa pri njih niso opravili. Zaradi slabega protokola preverjanja in potrjevanja okuženih, je tudi uradna številka (približno 9.000) okuženih v okolici Brescie občutno prenizka. Po analizi raziskovalnega inštituta InTwig je število okuženih preseglo 190.000. Covid-19 pozitiven je torej vsak šesti prebivalec Brescie in okoliških občin. Zares impresiven delež populacije.

Rešitev je na dlani: testirat, testirat in testirat. A že sedaj, ko laboratoriji v Lombardiji analizirajo približno šest tisoč testov dnevno, so zmožnosti na skrajnem robu mogočega. Potrebno bi bilo usklajeno delovanje na državni ravni, tako, da bi lahko vzorce prebivalcev Lombardije testirali tudi v drugih deželah, tako kot že nekatere obolele zdravijo v drugih, manj obremenjenih deželah. Tudi meddeželna solidarnost je pomembna v času pandemije.