Koronavirus v metaforah

V sodobnem jezikoslovju je jasno, da metafore niso zgolj retorično orodje. Vplivajo na naše razumevanje sveta in ga oblikujejo, navsezadnje vplivajo tudi na naša dejanja.

V času koronavirusa je ena metafora očitno v ospredju: sedanje razmere razumemo kot vojno stanje. Pri tem ne gre le za površinsko podobnost, ampak za strukturne povezave: govorimo o vojni, bitki ali boju s koronavirusom, ki ga moramo premagati; virus sam razumemo kot napadalca, vlado, na čelu z generalom, pa kot branilca; države se borijo na svojih frontah tako, da mobilizirajo sredstva za boj; samoizolacijo in medicinsko opremo razumemo kot orožje, s katerim se borimo proti virusu. (Na primer Janševe besede: »V teh okoliščinah je strateški vidik osebne zaščitne opreme enak statusu streliva na bojišču.«) Vse to in še več opazimo v vsakodnevni politični retoriki.

Vojna metafora se v času pandemij pogosto uporablja. Razlogi so jasni: živimo v zaostreni krizi, zaradi katere se je naš vsakdanjik bistveno spremenil, smo celo v smrtni nevarnosti. Država mora sprejeti izredne ukrepe, da se lahko »spopademo« s krizo. Zaradi podobnosti si za razumevanje položaja pomagamo s prispodobo vojne – torej s položajem, ki nam je bolj znan in v katerem vemo, kakšno vlogo imajo državljani, država in politiki. Vojna metafora je miselni okvir, znotraj katerega laže razmišljamo o kriznih razmerah.

Poleg splošnih izrazov, ki so prisotni po vsem svetu, prispodobe vojnih razmer razkrivajo tudi zgodovinske razlike med narodi.

V Angliji so pogoste vzporednice z Dunkerquom, kjer so med drugo svetovno vojno nacisti obkolili angleško vojsko, rešil pa jo je Churchill z uporabo manjših, civilnih ladij, ki so množico vojakov pripeljale čez Rokavski preliv. Zdaj se ta zgodovinski dogodek primerja z odzivi na koronavirus (iz Guardiana): »Po začetni centralizaciji se je vlada zdaj odločila za ’dunkerško’ strategijo manjših raziskovalnih enot.« Male, civilne ladje so torej zdaj zasebne raziskovalne ustanove, velike ladje pa centralizirano državno zdravstvo. Nekateri so govorili tudi o »dunkerškem« bojnem duhu, kar je povzročilo tale komentar: »Tisti, ki še vedno hodijo v prostore, natrpane z ljudmi, in pravijo, da je to v ’dunkerškem duhu’, morajo razumeti, da v tem scenariju dejansko predstavljajo Luftwaffe.«

V ZDA so se spomnili na Pearl Harbor in 11. september, po katerih so ustanovili posebno komisijo, ki naj bi ugotovila, ali bi bilo napad mogoče preprečiti (državne agencije bi lahko opazile nekatere opozorilne znake) in kakšen je bil odziv predsednikov po katastrofi. Zdaj pravijo, da tudi Trump ni upošteval opozorilnih znakov in se ni odzval dovolj hitro (čeprav razmere niso ravno primerljive), spodnji dom parlamenta pa je že predlagal preiskavo »v slogu komisije po 11. septembru«.

V Sloveniji razmišljamo o osamosvojitveni vojni. Ne le da je vlada ponovno vzpostavila »krizni štab«, ki je bil značilen za tisti čas, nazaj je privlekla celo Jelka Kacina za komunikatorja z javnostjo – in to čeprav je bil pred tem z Janševo stranko v slabih odnosih. V desničarski retoriki so se ustvarili tudi novi rasistični izrazi, povezani z migranti, ki so že ves čas označeni za vojne nasprotnike (za napadalce, ki pripravljajo invazijo, pred katero nas mora država zavarovati) – zdaj pa so postali »biološke bombe« ali »bombe kovid-19«, se pravi, da so prevzeli vlogo okuževalcev.

Ampak, ali je res smiselno, da pri razmišljanju o koronavirusu izhajamo iz vojne metafore?

Verjetno je že jasno, da to s seboj prinese precejšnje težave. Vojaški izrazi lahko pri prebivalstvu spodbudijo in povečajo paniko. V vojnih razmerah država dobi ogromna pooblastila, ta pa se lahko zlorabijo za regresivne zakone in pretirano uporabo vojske, kar se že dogaja. Vojskujemo se proti človeškim nasprotnikom, ki jih je treba premagati – in ker virus nima človeške podobe, se to lahko prenese na migrante ali Kitajce. Prispodoba ni najboljša niti za (a)socialne vidike koronavirusa: vojne razmere prebivalstvo aktivirajo, razjezijo, spodbudijo vojnega (»dunkerškega«) duha. Po svoje je to nasprotje sedanjih razmer, saj je glavni učinek vpliva koronavirusa na življenje povprečnega človeka prav čezmerna pasivnost.

Seveda ni nobene nujnosti, da bi o sedanjih razmerah razmišljali, izhajajoč iz vojne metafore. Nekateri govorijo o koronavirusu v smislu naravne nesreče, morda nevihte. To je bolj v skladu s pasivno izkušnjo ljudi, ki so prisiljeni ostati doma, in ne sili k iskanju nasprotnika ali krivca. Nemara je uporaben tudi »učinek domin«, ki ga doživimo, če se virus prenese.

V resnici vse te možnosti poudarjajo nekatere vidike in zanemarjajo druge. Metafore so torej odsev našega mišljenja, hkrati pa ga sooblikujejo, in to lahko vpliva na naša dejanja; če se tega zavedamo, lahko s spremembo metafor spremenimo tudi svoje razmišljanje – in prevzamemo pogled, ki ne poudarja vojaške napadalnosti, ampak solidarnost in potrpežljivost.