Na poti v izredno stanje

Sredi prejšnjega tedna, v četrtek, 2. aprila, je bil predsednik vlade Janez Janša slabe volje. V parlamentu stvari niso potekale tako, kot si je želela SDS. Vladni predlog, da bi s prvim protikriznim zakonom vojska na obmejnem območju dobila policijska pooblastila, je bil zavrnjen že v parlamentarnem odboru. Hkrati je bila vlada, predlagateljica zakona, prisiljena umakniti nekatera predvidena policijska pooblastila, ki naj bi policiji olajšala boj zoper epidemijo in neposlušne državljane. Načrtom notranjega ministra Aleša Hojsa, ki je želel nadzirati telefone, policiji pa omogočiti, da bi brez odločb sodišča vstopala v stanovanja, se je uprla koalicijska SMC.

Tudi pri sprejemanju prvega »koronazakona« so se v parlamentu stvari zapletale: poslanci vladnih strank so množično vlagali dopolnila k lastnemu zakonu, nato so se jim kar naenkrat odpovedali, po večurni razpravi pa kljub pozivom k dialogu ni bilo sprejeto nobeno vsebinsko dopolnilo. Niti vladnih niti opozicijskih strank.

V takem ozračju je pred poslance stopil premier. Na obrazu je imel bledo modro masko, ki naj bi ga varovala pred virusom. Govoril je trdo in jasno.

Poslance je posvaril, da so stvari »zelo resne«, zato bi moral državni zbor »vladi dati malo prostora«. Nato je državni zbor pozval, naj v razmerah epidemije zagotovi svoje delovanje, in mu odkrito zagrozil: »Slovenska ustava predvideva tudi druge možnosti za takšno situacijo. Vlada je o tem razpravljala in se je odločila, da ne predlaga prenosa pooblastil z državnega zbora na vlado v smislu tistega člena ustave, ki to omogoča. Seveda mora biti državni zbor za to operativen, ker če ni, če se ne bo možno sestajati na daljavo, če je samo nekdo od nas jutri testiran kot pozitiven, potem ne vem, morate vsi v izolacijo in država bo brez možnosti odločanja v realnem času.«

Janša bi odpravil slovenski parlament? Slovenska ustava nikjer ne določa, da se lahko pooblastila državnega zbora neposredno prenesejo na vlado.

Prenos pooblastil? Janša bi kar odpravil slovenski parlament? Slovenska ustava nikjer ne določa, da se lahko pooblastila državnega zbora neposredno prenesejo na vlado. Takšnega člena ustave ni. Nasprotno, tudi v času izrednih razmer je ustavno predvideno delovanje parlamenta. Samo če se zaradi izrednih razmer poslanci ne morejo sestati – odločitev, kdaj se to zgodi, sprejme predsednik državnega zbora –, lahko vlada sprejema zakone in uredbe z zakonsko močjo, ki pa jih mora potrditi še predsednik republike. A vloga predsednika ni vloga statista: lahko jih tudi zavrne. Ta moč predsednika republike je logična: v času izrednih razmer se lahko sprejemajo tudi zakoni, ki začasno omejijo človekove pravice.

Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič se dobro spominja časov nastajanja slovenske ustave. »Tudi takrat je bila razprava, kaj storiti, če se parlament v času izrednih razmer ne more sestati, ampak na koncu je ostala ustavna formulacija, da lahko predsednik republike na predlog vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo. Besedica lahko je bistvenega pomena, ki posebej poudarja dejstvo, da je predsednik republike pri tej odločitvi absolutno samostojen.« Ustava predvideva še eno varovalko. Predsednikova zakonodajna moč je časovno omejena. Takoj, ko se parlament znova sestane, gredo vladni zakoni, ki jih je predsednik potrdil v izrednih razmerah, v parlamentarni postopek. Če se izkaže, da je predsednik republike v tem času kršil ustavo ali zakone, lahko poslanci proti njemu vložijo ustavno obtožbo.

Janša je torej v parlamentu govoril nekaj, kar ni v skladu s slovensko ustavo. Četudi bi bilo zaradi koronavirusa v Sloveniji razglašeno izredno stanje, zaradi epidemije pa se parlament ne bi mogel sestati ali glasovati kako drugače, vlada ne bi dobila zakonodajne moči. Končne odločitve o potrditvi zakonov bi sprejemal Borut Pahor, ne pa Janez Janša. Povsem drugo vprašanje pa je, kako bi to moč Pahor uporabljal.

Izredno stanje

Opletanje z izrednimi razmerami, z izrednim stanjem, ki naj bi grozilo Sloveniji in o katerem je po Janševih besedah razpravljala vlada, je nevarno. Izredno stanje ni samo politični pojem, je tudi natančno opredeljena ustavna kategorija.

Zakaj je tako? Šestnajsti člen slovenske ustave omogoča začasno razveljavitev in omejitev človekovih pravic, ki so temelj demokracije. Zapisano je, da je te »izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem ali izrednem stanju«. Hkrati ustava postavlja dve varovalki: te pravice je dopustno omejiti le v obsegu, »ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini«. Nikakor, niti v vojni ali drugih izrednih razmerah, pa se ne smejo omejiti človekove pravice v povezavi z nedotakljivostjo življenja, prepovedjo mučenja, varstvom človekove osebnosti in dostojanstva, domnevo nedolžnosti, načelom zakonitosti in pravnim jamstvom v kazenskih postopkih ter s svobodo vesti – absolutne človekove pravice torej.

Za razglasitev vojnega ali izrednega stanja, kar s soglasjem večine prisotnih poslancev stori parlament, morajo obstajati stvarno upravičeni razlogi, človekove pravice so v tem stanju sicer lahko začasno razveljavljene ali omejene, a to mora biti izpeljano sorazmerno. Vse drugo bi bila eklatantna kršitev ustave. Samovolja oblasti.

Zakaj omenjamo izredno stanje? Je to realna možnost? Razglasitev izrednega stanja poenostavlja postopke vladanja. V takšnih razmerah vlada laže sprejema odločitve. Ni tolikšnega nadzora opozicije, sprejemanje zakonov teče hitro in gladko, ni proceduralnih zavor, ni zoprnega sklicevanja na človekove pravice. Ustavno je razglasitev izrednega stanja dopustna, če je napovedana in časovno omejena. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je to stanje mogoče razglasiti v vojnih razmerah »ali ob drugi splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda«. V razmerah, »ki so dejanske in grozeče«, ki »vplivajo na celoten narod«. Ko sta skratka kriza in nevarnost tako izjemni, da so v celoti »neustrezni običajni ukrepi in omejitve, ki jih ESČP dovoljuje za vzdrževanje splošne varnosti, zdravja in reda«.

V Sloveniji ni vojne. In v Sloveniji navkljub epidemiji življenje naroda ni ogroženo. Institucije države so še vedno operativne. Grožnje z uvajanjem izrednega stanja so odveč, nimajo vsebinske podlage. So izrazito avtoritativne politične narave.

Vprašanje direktiv

A vlada de facto že deluje na način izrednega stanja. Vsi zakoni, ki jih je parlament sprejel do sedaj, so interventni.

Kako si vlada samovoljno razlaga demokratični sistem preverjanja in ravnovesja, dobro kaže primer vladnih uredb, povezanih z epidemijo. Vlada je vse ukrepe, ki se neposredno dotikajo življenja ljudi in zakona o nalezljivih boleznih, torej omejitev gibanja, odlok o obveznem razkuževanju večstanovanjskih zgradb in še množico drugih, sprejela kot kolektivni organ, kot vlada. Še vedno veljavni zakon o nalezljivih boleznih v 39. členu določa nekaj drugega. Vse te odloke bi moral sprejeti minister za zdravje. Ne pa celotna vlada. Njihova veljava je zato vprašljiva.

Morda bi kdo rekel, da gre za nepomembno zakonsko podrobnost, a določila o tem, da je to pristojnost ministra za zdravje, v zakon niso prišla po pomoti. Načeloma velja, da se minister za zdravje posvetuje z zdravstveno stroko. To je logično: razglasitev omejevanja gibanja na občine je strokovno, ne pa politično vprašanje. Vlado bi lahko pri teh premislekih vodili drugi nameni, ne le interes varovanja javnega zdravja. Tega zakonskega določila vlada Janeza Janše ni upoštevala. Vse odloke je podpisoval predsednik vlade, ne pa njegov minister za zdravje Tomaž Gantar (kot je v prvih dneh epidemije delal prejšnji minister Aleš Šabeder).

Jaka Kukavica je doktorski raziskovalec v ustanovi European University Institute v Firencah. O tem primeru je zapisal, da je pravni okvir, v katerem deluje vlada, zelo pomemben. »Ni ravno pohvalno, da te ukrepe sprejema organ, ki za kaj takega nima zakonskih pooblastil, in da hkrati vsebina odlokov

presega tisto, kar je bilo zakonsko dovoljeno.« Vlada ne bi smela odločati o stvareh, ki niso v njeni neposredni pristojnosti. Če so odloki nezakoniti, so lahko nezakonite tudi upravne odločitve, ki jim sledijo. »Če vlada meni, da je zakonski okvir neprimeren za boj proti epidemiji, ga lahko bodisi spremeni bodisi kot skrajni ukrep razglasi izredno stanje,« je v zapisu še poudaril pravnik Jaka Kukavica.

Vlada je svojo rokohitrsko napako sicer priznala. Eden iz množice sprejetih zakonskih interventnih ukrepov je sprememba zakona o nalezljivih boleznih. Po novem odločitve v povezavi z epidemijo sprejema vlada in ne le minister za zdravje. In te odločitve so, znova, zdaj tudi politične, ne zgolj zdravstvene.

Pravica do zdravja

V času epidemije je glavna naloga oblasti pomagati ljudem. Oblast jim mora zagotavljati zdravstveno varstvo. Tudi pravica do zdravja je ustavna kategorija. Omenjajo jo številni mednarodni pravni instrumenti, recimo Splošna deklaracija človekovih pravic, kjer je zapisno, da ima vsak pravico do »zdravniške oskrbe«. O pravici do zdravstvenega varstva govori tudi poseben člen slovenske ustave. Človekovo zdravje je seveda ena od najpomembnejših ustavnih vrednot.

Vlada ima dovolj sredstev, da se spoprime z epidemijo. Ne potrebuje izrednega stanja, vladanja z odloki, novih pooblastil za policijo in vojsko, poveljevanja, najedanja ustavnih vrednot.

Pa jo slovenska vlada v resnici spoštuje? Pravnik Dino Bauk je glede teh vprašanj skeptičen. »Vsi vladni ukrepi, ki so namenjeni zajezitvi epidemije in pomenijo omejevanje človekovih pravic in svoboščin, morajo, da bi bili legitimni, temeljiti na nespornem stališču medicinske stroke in morajo biti namenjeni izključno zajezitvi in preprečevanju širjenja epidemije.« Samo medicinska stroka, pri čemer mora biti ozko infektološko ali epidemiološko specializirana, lahko utemelji, katere ukrepe je treba sprejeti, kaj želimo z njimi doseči in kateri ukrepi niso smiselni. »Kadar in kjer govori stroka, pretirana represija in nadzor niti nista potrebna, saj državljani, v nekem nevarnem trenutku epidemije nalezljive bolezni, dobijo najkompetentnejšo mogočo medicinsko presojo položaja in jasna navodila za ravnanje. Lahko rečemo, da bi bila s tem v popolnosti uresničena naša, torej celotne nacije, ustavna pravica do zdravstvenega varstva.« Lahko pa se zgodi tudi nekaj drugega. Namesto stroke govori politika, strokovna pojasnila nadomestijo grožnje z represijo in kaznovanjem. »Takrat ne le da smo državljani izpostavljeni pretirani in nepotrebni represiji, v odsotnosti glasu medicinske stroke lahko celo rečemo, da nam je bila kot naciji v kriznem času epidemije odtegnjena pravica do ustreznega zdravstvenega varstva.« Vlada s svojim ravnanjem počasi, a vztrajno erodira, spodjeda in razjeda 51. člen ustave o pravici do zdravstvenega varstva.

Povsem upravičeno je od nje pričakovati, da spoštuje iste zakone, kot jih morajo spoštovati državljani. V demokraciji cilji ne opravičujejo sredstev.

Pravnik Jaka Kukavica se pri razmišljanju o pomenu vladavine prava med epidemijo sklicuje na znano misel nekdanjega ameriškega vrhovnega sodnika Louisa Brandeisa, ki je opozoril, da država, ki krši lastne zakone, hkrati spodbuja druge k nespoštovanju zakonov. Vsak človek lahko postane zakon za samega sebe, poziva se k anarhiji. »Če torej teh izjemnih omejevalnih ukrepov javnost ne razume kot legitimne omejitve posameznikovih pravic zaradi ustavljanja epidemije, ampak so razumljeni kot nevarno povečanje moči kateregakoli dela izvršilne oblasti, bo sprejemanje teh omejitev nedvomno manjše. V najboljšem primeru bo to pripeljalo do poslabšanja epidemije, v najslabšem pa do propada zdravstvenega sistema.«

Vlada ima že zdaj dovolj sredstev, da se spoprime z epidemijo. Ne potrebuje nobenih izrednih razmer, nobenega vladanja z odloki, nobenih novih pooblastil za policijo in vojsko, nobenega poveljevanja, nobenega najedanja ustavnih vrednot. Ne potrebuje niti groženj. Glavni vladni govornik Jelko Kacin je recimo v petek, 3. aprila, napovedal, »da bo vlada del policije konec tedna že odpoklicala z meje v notranjost države, da opozarja in kaznuje glede neupoštevanja omejitev gibanja«. Češ, državljani, pozor, čakali vas bomo na cestah, avtocestnih postajališčih, na poteh do znanih turističnih točk. Policija je to res počela, a začasni generalni direktor policije Anton Travner zatrjuje, da policistov z meje niso premeščali v notranjost. Kacin je želel s svojimi dramatičnimi besedami zbujati strah, vseskozi govori o katastrofi zgolj zato, da bi imeli vladni rigorozni ukrepi večjo legitimnost. Težava je seveda v tem, da laži in politična propaganda legitimnost vladnih ukrepov zmanjšujejo.

Ali kot je v Delu dejal nekdanji predsednik državnega zbora Pavel Gantar: »Bolj kot o izrednih razmerah bi morala vlada razmišljati o tem, kdaj in kako postopoma ’normalizirati’ posamezna področja življenja.«