Zakaj tako s starejšimi?

V tem trenutku v vsej državi ni bolj ranljive, zmedene in prestrašene skupine od starostnikov. V poplavi bombastičnih, dostikrat nasprotujočih si informacij med redkimi preverjenimi podatki izstopa dejstvo, da koronavirus najhuje ogroža najstarejše člane družbe. Ti bi morali biti zato še posebej zaščiteni. A dejstva so drugačna: čeprav je širjenje bolezni po širši skupnosti razmeroma dobro omejeno, je virus našel pot v sistem oskrbe starostnikov, posamezni domovi za starejše pa so postali svojevrstni otoki, po katerih pustoši. Ko so v torek zdravstveni delavci potrdili 35 novih okužb, jih je bilo 33 ugotovljenih med stanovalci in oskrbniki domov za starejše. Šele pod pritiskom javnosti je vlada začela spreminjati odnos do starostnikov. A vmes se je bolezen v marsikaterem domu upokojencev že nevarno razširila.

Med dobrimi tisoč obolelimi Slovenci in Slovenkami jih je kar petina oskrbovancev teh zavodov. Okužbe s koronavirusom so med drugim potrjene v domovih v Metliki, Šmarju pri Jelšah, Ljutomeru, Horjulu in v domu na ljubljanskih Bokalcah. Najhuje je v Ljutomeru. Število obolelih je že v začetku tedna preseglo 50. V Šmarju je bilo v torek okuženih okoli 150 starostnikov, skoraj dve tretjini vseh stanovalcev; v enem samem dnevu se je število povečalo za 17. V ponedeljek so potrdili prvi primer okužbe pri strežnici v mariborskem Domu Danice Vogrinec. Gre za eno največjih tovrstnih ustanov v državi, ki skrbi za skoraj 900 stanovalcev.

A čeprav gre skoraj brez izjeme za starejše in zdravstveno krhke ljudi, ki imajo ob okužbi znatno manjše možnosti za preživetje, stanovalci iz socialnih zavodov niso avtomatsko napoteni v bolnišnice, temveč jih država – kot pravijo, v strahu pred zlomom zdravstvene mreže – raje zadržuje kar v domovih, v katerih sicer bivajo in kjer se s tem samo stopnjuje možnost nadaljnjega razširjanja okužbe na njihove sostanovalce. Smo prišli do točke, ko je vlada sprejela odločitev, da smo kot skupnost v samoohranitvenem krču pripravljeni razmišljati o žrtvovanju najšibkejših?

Vsi različni, vsi na istem

Do 17. marca so bili vsi državljani s potrjeno okužbo s koronavirusom avtomatično in brez izjem napoteni na zdravljenje v bolnišnico. Tistega dne – ko je bila že potrjena prisotnost virusa v domovih v Metliki in Šmarju pri Jelšah – pa je ministrstvo za zdravje pod vodstvom novega ministra Tomaža Gantarja pripravilo dopis, ki je to pravilo spremenil. V njem so vsem domovom starejših, pa tudi posebnim zavodom za odrasle, varstveno-delovnim centrom in centrom za usposabljanje, delo in varstvo sporočili, da je zdravstveni sistem prešel v novo fazo spopadanja z epidemijo. Fazo, »ko se uporabnikov navedenih izvajalcev v primerih suma na okužbo s COVID-19, ki ne bodo potrebovali bolnišnične obravnave, ne bo sprejemalo v bolnišnice, ampak se bo zdravstveno oskrbo zagotavljalo pri navedenih izvajalcih«.

Drugače povedano: za stanovalce domov za starejše od 17. marca veljajo isti standardi kot za preostale državljane. Težava pa je, da ti ljudje še zdaleč niso enako odporni proti novi bolezni kot preostali državljani. Kot pojasnjuje predsednica Zbornice - Zveze zaposlenih v zdravstveni negi Monika Ažman, je »povprečna starost stanovalcev v teh zavodih okoli 85 let, večina pa jih je že zelo krhkega zdravja; okoli osemdeset odstotkov jih je odvisnih od zunanje pomoči, ne morejo skrbeti zase in so polimorbidni – kar pomeni, da jih tare ne le ena, temveč več bolezenskih tegob«. Če kdo, sedaj prav ti ljudje potrebujejo najboljšo možno zdravstveno oskrbo. Analize znanstvenikov britanskega Imperial Collegea so potrdile, da je smrtnost zaradi koronavirusne bolezni pri starejših nad 80 let »skoraj desetkrat višja od povprečja«.

Dom ni bolnišnica

Domovi, na katere je država prevalila breme zdravljenja najšibkejših, niso zasnovani kot zdravstvene, temveč socialnovarstvene ustanove. Njihov namen ni medicinska oskrba, ampak predvsem varstvo in nega starejših. Velik del teh zavodov nima ne ustrezne opreme, ne kadra in ne prostorskih zmogljivosti za izvajanje učinkovitega zdravljenja obolelih stanovalcev. Zato je bila ta odločitev presenetljiva. A še bolj presenetljivo je, da vlada še naprej vztraja pri svojem. Le da je v naslednjih dneh ta načrt še bolj razčlenila.

S 1. aprilom je tako minister za delo Janez Cigler Kralj domovom naložil, da morajo stanovalce ločiti na tri kategorije – zdrave, potencialno okužene in obolele – ter jih med seboj strogo ločiti znotraj doma. Zdrave naj bi nato nastanili na drugi lokaciji, v Ljutomeru jih že vozijo v glamping hišice bližnjih Bioterm, v Mariboru jih bodo v primeru potrjenih okužb nastanili v nekdanjem razvpitem hotelu Črni les v Lenartu. »Naši zdravniki so požrtvovalni in izredno empatični, a tudi oni so se strinjali, da je treba zdrave stanovalce preseliti drugam,« pove Marko Slavič, direktor mariborskega Doma Danice Vogrinec, za katerega se po prvi potrjeni okužbi med zaposlenimi preizkušnja šele prav začenja.

Ključna sprememba se je zgodila 17. marca. Minister Gantar je domovom sporočil, da okuženih starostnikov ne bodo več avtomatično sprejemali v bolnišnice, ampak se bo oskrba zagotavljala pri izvajalcih.

V bolnišnice pa naj bi še naprej pošiljali le najhuje bolne, in to na intenzivno nego. S katere se, kot kaže statistika, marsikateri starostnik ne vrne več. »To ni pošteno, gre za diskriminacijo starejših,« ocenjuje Biserka Marolt Meden, predsednica združenja za dostojno starost Srebrna nit. »Če si bolan in potrebuješ bolnišnično oskrbo, moraš dobiti prostor v bolnišnici. Domovi za ostarele ne morejo biti enako učinkoviti, saj jim manjka zaščitne opreme, respiratorjev, kisikovih bomb ... V bolnišnicah pa je ta oprema – ki dostikrat odloča o življenju in smrti – na voljo.« Enako stališče zastopa Skupnost socialnih zavodov Slovenije, ki predstavlja veliko večino domov za starejše. V odzivu na navodila o kategoriziranju stanovalcev so med drugim zapisali, da »domovi za starejše že v običajnih okoliščinah le z veliko mero požrtvovalnosti zagotavljajo ustrezno oskrbo stanovalcev, ne morejo pa prevzeti odgovornosti za zdravljenje okuženih, ki bi izpolnjevalo vse zakonske predpise in strokovne zahteve.«

Poleg domov za starejše pa država odgovornost skrbi za najranljivejšo skupino prebivalstva prelaga še drugam – na njihove svojce. Žena premiera Janše, zdravnica Urška Bačovnik Janša, je konec marca prek Twitterja pozvala svojce, naj sprejmejo k sebi družinske člane iz domov za starejše. Tri dni kasneje je njen poziv postal uradno priporočilo vlade. Toda kot opozarja Monika Ažman, svojci tem ljudem težko zagotovijo celo najbolj osnovno oskrbo, ki jo potrebujejo: »Pri mnogih starostnikih razlogi za sprejem v dom niso socialne, temveč zdravstvene narave. Njihova nega je precej zahtevna, potrebujejo posebno prehrano, zdravila, razgibavanje in vse to je zelo težko za laika, ki nima ustreznega medicinskega znanja. Poleg tega mnogo ljudi še vedno dela od doma in se obenem ukvarja s svojimi otroki, ki se šolajo na daljavo; iluzorno je pričakovati, da bodo lahko skrbeli še za najstarejše družinske člane – če bi bilo tako, jih prvotno sploh ne bi poslali v dom.« Z omenjenim pozivom sta vlada in dr. Bačovnik Janša ustvarila samo veliko dela za domove, veliko časa so morali nameniti pogovorom s svojci, na koncu se je za to odločilo manj kot deset družin.

Zlate rezerve

Odločitev, kateri od obolelih stanovalcev bo ostal v domu, koga pa bodo napotili v bolnišnico, sprejemajo zdravniki. Za pomoč pri sprejemanju težkih odločitev je komisija za medicinsko etiko pri ministrstvu za zdravje sprejela posebno stališče do vključevanja hudo bolnih posameznikov na respiratorje v bolnišnicah. V njem so med drugim zapisali: 

»Odločitev vsakega posameznega zdravnika ali še bolje konzilija je, da po vsakodnevnem preverjanju stanja bolnika odloči, ali bo priključen na respirator ali ne oziroma pri katerem od intenzivno obravnavanih bolnikov je pomoč respiratorja še smotrna. Pri bolnikih, ki so sicer priključeni na respirator, bolezen pa se je razvila do te mere, da je vsakršno nadaljnje zdravstveno ukrepanje nesmiselno in se življenje vzdržuje le še z respiratorjem, ga je s sklepom konzilija mogoče tudi odklopiti.«

Kot pojasnjuje predsednik komisije, upokojeni zdravnik dr. Božidar Voljč, je namen tovrstnega ločevanja preprečiti, da bi naval bolnikov iz domov za starejše ohromil bolnišnice, in ohraniti zmogljivosti slednje za primer, da bi se virus razširil med večjim delom prebivalstva. Toda v tem trenutku se zdi, da ima zdravstveni sistem k sreči še precej rezerv.

Ob oddaji tega članka v tisk, stanje se sicer hitro spreminja, je bilo po vsej državi okuženih okoli 1100 ljudi, od tega se jih je 111 zdravilo v bolnišnicah – med njimi 31 na oddelkih za intenzivno nego. Na drugi strani so imele po analizi iz leta 2016 slovenske javne bolnišnice skupaj 9266 bolniških postelj. Vse te zmogljivosti niso proste, mnoge tudi niso primerne za sprejem okuženih z visoko nalezljivim virusom, a slovenske bolnišnice rezervne postelje, na katere bi prestavili okužene starostnike, imajo. Težko je verjeti, da bi bili oddelki za otorinolaringologijo (skupaj premorejo 240 postelj), ortopedijo (431), okulistiko (136) in podaljšano bolnišnično zdravljenje (300) vsi hkrati tako polni, da znotraj njih ne bi bilo mogoče najti še par sto postelj, v katere bi sedaj namestili s koronavirusom okužene stanovalce domov za starejše.

Podobno je glede zaščitne opreme in opreme za zdravljenje teh bolnikov. Po začetnih tragikomičnih zapletih z nabavami mask in respiratorjev se je stanje v bolnišnicah znatno izboljšalo. Infektolog Tomaž Vovko, ki deluje v UKC Ljubljana, je pred nekaj dnevi v pogovoru za spletišče RTV Slovenija pojasnil, da je samo na tamkajšnji infekcijski kliniki prostih še 13 postelj za bolnike s koronavirusom, poleg tega ima kompleks kliničnega centra pripravljenih še 16 dodatnih postelj za sprejem bolnikov, ki bi potrebovali intenzivno nego. Vovk je še dodal, da je po državi na voljo še 101 medicinski ventilator za predihavanje.

Kje so zdaj zasebniki?

Tudi vodja vladne strokovne skupine za boj z epidemijo Bojana Beović je v začetku tedna zatrdila: »Dovolj je kadra, zdravnikov, medicinskih sester, aparatur in postelj.« V zdravljenje okuženih je država vključila študente zadnjih letnikov medicine in specializante, po potrebi se lahko pridružijo tudi tisti izmed upokojenih zdravnikov, ki sami niso v rizični skupini. »Strinjam se, da tukaj še obstajajo rezerve, ki bi jih lahko aktivirali. To se v tem trenutku tudi dogaja,« pravi dr. Voljč.

Vseeno se zdi, da bremena epidemije niso enakovredno razporejena. Kot opozarja Biserka Marolt Meden, imamo v Sloveniji 26 javnih bolnišnic, za bolnike s koronavirusom pa skrbijo le v peščici izmed njih, predvsem v ljubljanskem in mariborskem kliničnem centru, v bolnišnici Celje in kliniki Golnik. »Zakaj ne bi v te namene preuredili nekaj bolnišnic, kjer imajo odvečne kapacitete – na primer v porodnišnici Kranj, ki jo že leta nameravajo zapreti?« se sprašuje Marolt Medenova.

Domovi za starejše so zasnovani kot socialnovarstveni, ne zdravstveni zavodi. Za zdravljenje okužb s koronavirusno boleznijo nimajo dovolj zaščitne opreme in osebja ter ne premorejo medicinskih aparatur.

Znatne rezerve bi lahko bile tudi zmogljivosti zasebnih koncesionarjev, ki so sicer vključeni v javno mrežo in za svoje storitve v manj stresnih časih prejemajo denar iz javne zdravstvene blagajne. Na primer center Medicor, ki ga vodi ena ključnih zagovornic privatizacije zdravstva Metka Zorc; njena ustanova ima izbrano urejene in opremljene prostore, v katere bi lahko v primeru drastične širitve koronavirusne bolezni namestili bolnike. Ali pa zasebna klinika v dvorcu Lanovž pri Celju, ki se na spletni strani ponaša s sodobnimi diagnostičnimi napravami in lastnim laboratorijem – mar ne bi v brezhibno urejene grajske sobane v skrajnem primeru namestili tistih, ki bi potrebovali bolnišnično nego? Toda v skladu z vladno odredbo o začasnih ukrepih za zajezitev epidemije so te bolnišnice sedaj zaprte. In ker so organizirane kot podjetja, bodo seveda za ta čas dobile tudi državno pomoč. Zakaj jih torej država ne aktivira, če je stiska taka, da morajo okuženi starostniki ostajati po domovih za upokojence?

Maske so padle

Stanje v domovih je precej slabše kot v zdravstveni mreži. V Metliki in Šmarju pri Jelšah je ob izbruhu okužb primanjkovalo zaščitne opreme; v Metliki (in še v marsikaterem domu) se je stanje v zadnjih dneh popravilo in dobivajo tako zaščitno opremo kot zdravniško in kadrovsko pomoč, v Šmarju pa je še vedno slabo – kljub rekordnemu številu obolelih starostnikov in večjemu številu smrti. Nesrečnemu domu je država sicer pomagala z dodatnimi zdravniki, v delo so se vključili tudi prostovoljci, še vedno pa jim kritično primanjkuje zaščitne opreme.

Kot je za RTV povedal poveljnik šmarske civilne zaščite Alojz Stoklas, je dom z opremo »na minimumu«, celotna občina pa mrzlično išče načine, da bi mu pomagala; tako prebivalci sami šivajo maske in jih dostavljajo v zavod. Direktorica doma Gordana Drimel je v javnem pismu svojcem svojih oskrbovancev med drugim odkrito zapisala: »Vsakodnevno se ukvarjamo z vprašanjem, kje dobiti potrebne količine zaščitne opreme.« Civilna zaščita je sicer prejela maske, rokavice in halje iz državnega skladišča v Rojah – z navodili v kitajščini in brez ustreznih certifikatov, ki bi potrjevali, da je oprema učinkovita pri preprečevanju širjenja okužbe. Država se je sicer naknadno odzvala in zagotovila drugo opremo – a kako je mogoče, da se to sploh dogaja?

Tudi v Ljutomeru so zaposleni na robu psihofizičnih zmogljivosti, zaščitne opreme pa jim primanjkuje; občina je v javnem pismu pozvala ministra Ciglerja Kralja, naj izpolni svojo obljubo in jim čim prej priskrbi prepotrebne maske in halje, brez katerih ne morajo varno skrbeti za stanovalce zavoda. Da domovi za starejše nimajo dovolj mask in zaščitnih oblačil, je bilo sicer povsem jasno že pred izbruhom epidemije; vodstva posameznih zavodov so javno opozarjala odločevalce na nepripravljenost za soočanje z okužbo. Kot pojasnjuje Biserka Marolt Meden, »so domovi za ostarele formalno ovrednoteni kot socialni zavodi. Država pa je med pripravami na izbruh nove bolezni odločila, da imajo pri nabavah zaščitne opreme prednost zdravstveni zavodi, torej bolnišnice in zdravstveni domovi. Domovi za ostarele so tako v ključni fazi, ko bi še lahko dopolnili svoje zmogljivosti, izviseli, mnogi so morali potem na svojo roko naknadno iskati maske in rokavice na trgu, vendar jih niso dobili.«

Direktorica doma v Šmarju pri Jelšah Gordana Drimel je v pogovoru za lokalni radio Štajerski val povedala, da »vse do pojava okužbe nismo bili deležni podpore v zadostni meri ... Tedaj so vzeli zadeve resno in končno dojeli, da smo domovi izredno kritična skupina izvajalcev dejavnosti. A do izbruha bolezni nas niso slišali, niso govorili o nas, praktično so pozabili na nas, čeprav smo opozarjali in vpili v nebo. Tako se je zgodilo, kar smo si najmanj želeli – da smo domovi ostali brez primerne zaščite in opreme, kadrovsko pa smo že itak oslabljeni.«

»Če bi popustili, bi bili odgovorni za tragedijo«

Zaradi teh izjav naj bi se sedaj Drimlovi – ki že več tednov požrtvovalno opravlja svoje delo in skrbi tako za svoje zaposlene kot oskrbovance, obenem pa še komunicira s svojci – obetala razrešitev. »To ni pošteno, ta direktorica za razliko od marsikoga drugega dela super, nobenega razloga ni za pritiske nanjo,« je ogorčena Biserka Marolt Meden. Monika Ažman pa dodaja: »Šmarski dom je odličen in verjamem, da je vodstvo v danih okoliščinah storilo vse, kar je lahko.« To seveda ne velja za vse domove in vse direktorje. Ljutomerski zavod, ki ga vodi nekdanji direktor uprave državne avtocestne družbe Dars Tomislav Nemec, se je znašel na udaru kritik zaradi nedoslednosti pri izvajanju ukrepa prepovedi obiskov in omejitve gibanja stanovalcev, ki velja od 6. marca.

»Verjamem, da je po državi še danes kar nekaj domov, ki se izdanih prepovedi ne držijo v celoti. Mene so nekateri direktorji še pred kratkim spraševali, ali se stanovalci še lahko družijo s sorodniki, ali se jim sme nositi priboljške in če je res treba zapreti domsko kavarnico,« pove Marko Slavič iz Doma Danice Vogrinec. Njegov odziv na virus je bil zelo odločen. Že pred objavo vladnega odloka o zaprtju domov so omejili gibanje, po 6. marcu so dom obdali z dodatno ograjo in tako oblikovali tamponsko cono med domskim kompleksom in zunanjim svetom. »Ko smo postavili pregrado, so nam vsem skoraj tekle solze po licih. Dve uri smo strmeli vanjo – nato pa smo pričeli nanjo pritrjevati slike iz doma. Od tedaj smo nepredušno zaprti.« Že 10. marca so začeli meriti temperaturo vsem 450 zaposlenim, ki morajo tudi v svojem prostem času upoštevati stroge varnostne ukrepe. Stanovalci praktično ne gredo iz svojih sob. »Če bi popustili samo za ped, bi se vse sesulo in sam bi bil odgovoren za tragedijo,« trezno pripoveduje Slavič. Ob potrditvi okužbe pri eni izmed strežnic, ki je bila sicer brez simptomov, so poostrili ukrepe, razkužili prostore in odvzeli brise vsem, s katerimi je bila v stiku.

Breme zdravljenja bolnikov s koronavirusno boleznijo nosijo štiri bolnišnice – v Sloveniji jih imamo skupaj 26. Tu so še razkošne klinike, v katerih delujejo zasebni koncesionarji. Rezerve obstajajo.

Vendar tudi najbolj sposobno vodstvo doma za starejše v teh okoliščinah ne more preprečiti širjenja virusa med svojimi varovanci – a ne zaradi sebe in zaposlenih, temveč zaradi položaja, v katerega ga je postavila država. Danes je jasno, da bi morala navodila za preprečevanje širjenja okužb, ki jih je izdal Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), večjo pozornost posvečati možnosti prenosa koronavirusa prek asimptomatičnih, torej navidezno zdravih posameznikov – tako v Metliki kot v Šmarju in sedaj v Mariboru so v domove virus prinesli prav takšni posamezniki. Ministrstvo za zdravje bi moralo nameniti večji del naporov v testiranje zaposlenih in stanovalcev po domovih za starejše. Ter slednjim zagotoviti dodaten zdravstveni kader, še preden je prišlo do okužb – ne pa potem. A za vse te pomanjkljivosti sicer lahko rečemo, da jih v danem trenutku, ko zdravstveni sistem pravzaprav še ni imel pravih izkušenj z novo boleznijo, ni bilo mogoče predvideti.

Odrinjeni na rob

Drugače pa je s kroničnim pomanjkanjem zaščitne opreme in potrebnih kadrov v teh zavodih – to je posledica dolgoletnega sistematičnega zanemarjanja področja dolgotrajne oskrbe starejših. Skupnost socialnih zavodov, Srebrna nit, Zbornica - Zveza zaposlenih v zdravstveni negi, pa tudi posamezni direktorji – med najglasnejšimi je bil Marko Slavič – so že leta pred tem opozarjali na stisko domov za starejše in njihovih oskrbovancev. Žal se zdi, da jih država še vedno ne sliši. Minister za zdravje Tomaž Gantar je v začetku tedna vehementno zatrdil, da imamo v Sloveniji »zdravstveni sistem, ki temelji na javnem zdravju, namenjenem množicam«. Kako potemtakem razložiti, da so posamezni hudo bolni starostniki umrli v domovih za starejše – na primer 90-letni stanovalec šmarskega doma upokojencev?

Še Srbija, ki ne velja za zelo učinkovito državo v boju zoper širjenje virusa (razvpiti so predvsem po represivnih ukrepih, za kakršne si ves čas prizadeva tudi slovenska vlada), je ta teden odredila obvezno bolnišnično zdravljenje za vsakega državljana s potrjeno okužbo s koronavirusom. Nihče izmed bolnikov, najsi bo star ali mlad, ne sme bivati v domači oskrbi ali domu za starejše, temveč mora na zdravljenje v začasne improvizirane bolnišnice, ki so jih za ta namen vzpostavili v Beogradu, Nišu in Novem Sadu. Slovenska vlada na drugi strani starostnike še vedno zapira v domove za starejše, tiste brez okužb pa namesto v bolnišnično oskrbo namešča v hotele. Zakaj ravna tako? Zakaj tak odnos do starostnikov? »Oblast se je očitno odločila za rafinirano verzijo socialnega darvinizma: žrtvovala ne bo enostavno starejših, temveč spodnjo kasto starejših, skupaj z njihovimi negovalci,« je podatek o naraščanju števila okužb med stanovalci domov za starejše na Facebooku komentiral filozof Tadej Troha. »

Vsakdo, ki resnično potrebuje bolnišnično nego, jo že v tem trenutku dobi – in tako bo tudi v prihodnje,« zatrjuje dr. Voljč. »Potrebno pa je razumeti, da zdravstveni sistem mora paziti, da ves čas ohranja zadosti kapacitet, če bi bilo treba pomagati večjemu delu prebivalstva, ki bi ga udarila epidemija. Sedaj je teh kapacitet zadosti – ravno zato, ker je država vzpostavila nek red in se ga držimo.« Kako pa je z zmogljivostmi v domovih za starejše? Kolikšne so obremenitve njihovih zaposlenih? V kakšnih okoliščinah prestrašeni in osamljeni slovenski starostniki preživljajo epidemijo? To se očitno na tak način vpraša le malokdo od pristojnih.

Hrvaški zgled

V bolnišnico niso premestili le okuženih stanovalcev doma v Splitu, temveč celo tiste, ki bi lahko bili ogroženi Bistveno drugače od Janševe vlade za starejše skrbijo na Hrvaškem. Tam je koronavirus pred nekaj dnevi našel pot v prvi dom za starejše, dom v Splitu, v katerem biva 327 stanovalcev. Takoj po potrjenih okužbah so iz domskih prostorov premestili vse ogrožene stanovalce. Torej ne le tistih, ki so že zboleli, temveč tudi tiste, ki bi se šele lahko okužili. Deseterico starostnikov, pri katerih so testi potrdili koronavirus, so nemudoma prepeljali v splitski respiracijski center, ostale so namestili v kliniki za infektivne bolezni na Križinah. Hrvati torej ničesar ne prepuščajo naključju, vsem ogroženim starostnikom so brez izjem nemudoma zagotovili najboljšo možno zdravstveno oskrbo.

Koronologija

26. 2. NIJZ izda priporočilo, v katerem zapiše, da je za »prve bolnike s potrjenim COVID-19 dogovorjeno, da bodo zdravljeni in izolirani v bolnišnici«.

6. 3. Ministrstvi za delo in za zdravje predpišeta popolno prepoved obiskov v domovih za starejše.

9. 3. Potrjene okužbe pri dvanajstih oskrbovancih doma za starejše v Metliki. Okužil jih je zdravnik, ki je bil na smučanju v Italiji.

16. 3. Prvi sum okužbe v domu za starejše v Šmarju pri Jelšah; okužena je uslužbenka doma. Vodstvo doma oceni, da so bila navodila NIJZ, ki so se osredotočala zgolj na zaposlene z očitnimi bolezenskimi znaki, nezadostna.

17. 3. Ministrstvo za zdravje razglasi začetek druge faze, ko v bolnišnico ne odpeljejo več vseh okuženih starostnikov, temveč jih po možnosti izolirajo v samem domu.

18. 3. Ministrstvo za delo objavi, da bodo domovom po potrebi pomagali dodatni zdravniki, vojaki in prostovoljci in da bodo v domovih s sumom na okužbo testirali vse stanovalce.

27. 3. Prvi potrjeni okužbi oskrbovancev v domu v Ljutomeru.

1. 4. Ministrstvo za delo domovom naroči, naj kategorizirajo stanovalce v tri skupine – zdravi, potencialno okuženi in bolni – ter jih ločijo med seboj.

2. 4. Skupnost socialnih zavodov objavi kritični odziv na vladno ločevanje. Zapišejo: »Če primerno zdravljenje ne bo zagotovljeno vsem državljanom, bo to predstavljalo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic.«

Stiskanje javnega zdravstva, zasebnikom pa denar

Medtem ko se na javni zdravstveni zavod prenašajo dodatne obremenitve, zasebne ambulante ostajajo zaprte, po prvem koronazakonu pa jim pripada finančna pomoč države Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je ta teden opozoril, da vseh svojih obveznosti ne bo mogel kriti iz lastnih sredstev. Zaradi zmanjšane gospodarske dejavnosti in ukrepov vlade, s katerimi je pravne in fizične osebe oprostila plačevanja zdravstvenih prispevkov, naj bi se letos v blagajno zavoda nateklo za 215 milijonov evrov manj prihodkov od načrtovanega, zato zavod predlaga, da se z interventnim zakonom zavodu iz državnega proračuna zagotovi pokrivanje razlike med prihodki in odhodki v posameznem koledarskem letu, tako kot je to zagotovljeno zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ob tem so v Zavodu opomnili, da vlada in državni zbor njihovih predlogov nista vključila v interventni zakon, zato so izvajalci zdravstvenih storitev zaskrbljeni glede nujno potrebnih možnosti za delovanje zdravstvenega sistema v tem letu. A ob tem je treba opozoriti, da vlada ni spremenila načina obračunavanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in ni obvezala zasebnih zavarovalnic, da morajo vsa presežna sredstva preusmeriti v javno blagajno. Ne samo to: za javno zdravstvo ni namenila dodatnih sredstev, vse zasebne zdravstvene ordinacije, ki so organizirane kot zasebna podjetja, pa bodo deležne državne pomoči – pri čemer jih je večina v teh razmerah zgolj zaprla vrata, država pa v nasprotju s prenekatero evropsko državo ni zahtevala od njih, da se morajo vključiti v delo javne službe s svojimi zmogljivostmi in kadri.