Zakaj tako s starejšimi?

Samostan je bil znanilec institucionalnega prostora v zgodnjem srednjem veku z značilnostmi, kot so discipliniranje, hierarhija, nadzor, kazen, predvsem, pa pravila. Za njem se pojavijo dvori, katerih značilnost so bile predvsem ceremonije, prav tako pa kaže na nekatere značilnosti institucij, ki jih poznamo še danes. Kasneje uvedba špitala, do prelomnega dogodka velikega zapiranja v 17. stoletju, ko so zapirali prebivalce v splošne bolnice, (hôpitaux généraux) pa do rojstva totalne institucije. V špitalu so se znašli tisti, ki niso nikomur pripadali, splošna ustanova pa je imela značilnost azila, za tiste, ki so postopali po mestu. Nastanitev ljudi v ustanovo je imelo pomen, da oblasti pospravijo mestne trge in ulice z namenom, da se vzpostavi red in mir v mestu. Gobavišča pa so predstavljala izobčenje, kar je bilo značilno tudi za nekatere ustanove v zgodnjem srednjem veku. Totalna institucija odpravi izobčenje in gre bolj za izključitev posameznikov iz skupnosti. Gre za postavljanje meja. Ljudje so lahko ostali v mestu, ampak so bili izključeni iz skupnosti. Oblike discipliniranja so omogočale ohranjanje reda, od zgodnjega srednjega veka, pa do današnjih totalnih institucij, kot so psihiatrični azili, bolnišnice, zapori. Ljudje v teh institucijah so bili povezani z zunanjim svetom, medtem ko so bili v srednjem veku zaprti za grajskimi zidovi. Povsod je obstajalo nadzorovanje in kaznovanje. V sodobni totalni ustanovi so kazni in privilegiji povezani z zunanjim svetom, v srednjem veku pa so bili z notranjim, kot opisuje Foucault Goffman in drugi.

V 21. stoletju v času informacijske dobe, natančneje v času koronavirusne krize, se kažejo nekateri premiki glede obvladovanja posameznikov, s strani oblasti in stroke, ki so okuženi s koronavirusom. V srednjem veku je pomenilo biti doma, biti tudi v družbi. Danes postaja dom, kot prostor zasebnosti, oblika institucije. Ljudi, ki so okuženi ali pa čakajo na odgovor testnih preiskav zaradi okužbe, zdravstveno osebje napoti domov, v domačo karanteno. Iz socialnovarstvenih zavodov svojcem svoje varovance napotujejo ali pa ponujajo možnost, kot rešitev za odhod domov. Ko ustanove, ki so veljale za socialnoskrbstvene, ne zmorejo več, predlagajo, oziroma priporočajo, da naj svojci svoje sorodnike, ki so jih zaupali v institucije, vzamejo domov. Od srednjega veka, pa kasneje od 17. stoletja naprej, ko je bil ustanovljen špital in gobavišča, so danes vidni zametki premikov. Dasiravno so bili ukrepi v zgodovini bolj ali manj trajne narave, se trenutno zdi, da so ukrepi, priporočila ali prošnje začasne narave, v času okužbe. Pa bo res tako in kaj se bo spremenilo?

Priča smo dogodkom, ki jih niso nikoli doživeli tudi tisti, ki so najstarejši med nami. Kaže, da je čas bolezni Covid-19 čas, ki že zaznamuje spremembe in tudi kaže na premike in transformacije, kot se nakazuje tudi pri institucionalnih oblikah bivanja. Zanimivo je, da so na primer v Vuhanu na Kitajskem, ljudem trkali na vrata, da bi jih testirali in jih spravili ven iz stanovanj, kjer so se skrivali, pri nas, pa ravno obratno. Dom je postal prostor za karanteno. Danes tehnologija omogoča nadzor brez fizične prisotnosti nadzornika. S strani oblasti se že nakazuje nadzor nad posameznikom preko zasebnega telefona. Oblast v ukrep prisili posameznika ali pa ga postavi pred kvazi izbiro za prostovoljno privolitev v nadzor, v zasebnost. Dom torej postaja institucija, kar pomeni, da ostaja posameznik brez intime, podvržen nadzorovanju in kaznovanju. Hendikepirani in ostareli, ki so nastanjeni v socialnovarstevnih ustanovah, oziroma njihovi svojci so marsikje v Sloveniji postavljeni pred »kvazi« izbiro, ali bodo vzeli svojega sorodnika domov in ga negovali 24 ur dnevno. Iz potrebe po pomoči institucionalnega varstva so ljudje svojce nastanili v ustanove, sedaj pa ostajajo sami s seboj s pomoči potrebnimi svojci. Doma! Dom postaja ustanova za izvajanje storitev, ki bi jih naj javna sociala in zdravstvo omogočala, zagotavljala skrb in nego. Zdi se, kot da prihaja do nekakšne spontane deinstitucionalizacije, v povečanem obsegu, zaradi nevzdržnosti sistema, premalo zdravstvenega in negovalnega osebja, nemoči ustanov. Po eni strani, to pomeni priložnost za razvoj novih oblik bivanja, kajti iz prepoznanih potreb se rodijo novi izzivi. Po drugi strani pa je katastrofalno, ko smo vse bolj priča situacijam na področju skrbi za nemočne, ko država dobesedno odvrže skrb za nemočne na sorodnice in sorodnike, v domače okolje – Domov! Tako se država osvobodi bremena, ki ga prenese na svojce. Oblast se reši stroškov, problemov in ljudi. Problem za državo je rešen, na pleča posameznikov pa se zvali gmota, ki je ne morejo nositi. Ženske se zopet potiska v vlogo skrbnic in pomočnic na domu. Delo od doma, ki ni vrednoteno, je neplačano ali pa je zelo slabo plačano. In nenazadnje premiki, ki se dogajajo znotraj socialnovarstvenih panog, pomenijo nadzor nad delom in poseg v intimo. Dom postaja na nek način kot ’odpadni’ prostor za vse tisto, kar sistem ne zmore in kar naj bi obvladoval v socialni državi. Ob izbruhu koronavirusne krize se problemi, ki so že obstajali, le potencirajo, privreli so na dan. Od srednjega veka pa do danes so marginalne posameznike zapirali v ustanove-uvedli sistem nadzorovanja in kaznovanja. Danes pa postaja dom vse bolj zanimiv, kot prostor, kamor poseže oblast z nadzorovanjem in kaznovanjem. Je to namig-smernica za prihodnost ali le izziv za transformacijo?