Zastraševanje in razkazovanje moči

Vlado Began, Šmarje pri Jelšah

Vlada je zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 z odlokom (29.3.2020) do nadaljnjega prepovedala dostop, gibanje in zbiranje ljudi na javnih krajih in površinah ter prepovedala gibanje izven občine stalnega ali začasnega prebivališča (z nekaj izjemami). Na ta način je posegla v svobodo gibanja in zbiranja ter ju omejila. V zvezi s tem se pojavlja vprašanje, ali je omenjeni odlok v skladu z ustavo in zakonom?

Po 32. in 42. členu ustave je mogoče svobodo gibanja in mirnega zbiranja omejiti z zakonom, vendar samo, če je to med drugim potrebno zaradi širitve nalezljivih bolezni. Tudi 87. člen ustave določa, da se obveznosti oseb določijo z zakonom. Ali ne izhaja iz tega, da bi moral omejitve glede dostopa, gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih in površinah ter prepoved gibanja izven občine prebivališča, vse to kot omejitev dveh temeljnih ustavnih pravic, in sicer svobode gibanja in mirnega zbiranja, določiti zakon? Ali takšen zakon obstaja? Obstaja sicer Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB), ki v 39. členu govori o določenih omejitvah gibanja in zbiranja, toda do omejitev ni prišlo na podlagi tega zakona, temveč odloka vlade. Važen je namreč konkreten poseg v pravice in ta se je zgodil z odlokom in ne z zakonom. Omenjeni zakon samo na splošno govori o omejitvah in s tem o posegih v pravice, toda šele odlok vlade je uvedel konkretne ukrepe, ki dejansko pomenijo omejitve omenjenih ustavnih pravic. Ali je torej v ustavi podana pravna podlaga za sporni odlok, in če ne, zakaj je bil potem izdan? Ali ni ustava za poseg v svobodo gibanja in zbiranja pooblastila samo zakona?

Ali gre za protiustavni poseg v pravice ljudi? Pa pri tem sploh ni bil upoštevan 16. člen ustave, ki dopušča omejitve obeh navedenih pravic samo v vojnem ali izrednem stanju.

Vprašanje je tudi, če se odmisli problematika 16., 32., 42. in 87. člena ustave, ali je vlada sploh imela zakonsko podlago za izdajo spornega odloka. Kajti 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih je za odreditev omejitvenih ukrepov pooblastil ministra za zdravje in ne vlade. Ali se ni tega v bistvu zavedala tudi sama vlada, saj je v glavi spornega odloka navedla besedno zvezo »v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih« in ne »na podlagi 2. in 3. točke …«, kar je običajno? Zakaj je vlada to storila? Ali ni »ukradla« pristojnosti ministru in če je, zakaj? Ali je lahko takšen odlok zakonit? Ali ni vlada s takšno potezo ignorirala volje državnega zbora, ki je za sprejem te materije pooblastil ministra in ne vlade? Ali se ni vlada nespoštljivo obnašala do parlamenta, ki sicer predstavlja ljudstvo? In na podlagi takšnega predpisa se izrekajo kazni in neki župan je celo omejil svobodo zbiranja na zasebnih površinah.

Odlok vlade pa je sporen tudi zaradi tega, ker bi moral za dosego cilja, torej zajezitve in obvladovanja epidemije, v smislu načela sorazmernosti uporabiti blažja sredstva in šele nato, če ta ne bi bila uspešna, manj blažja. Ali ne pomeni to to, da bi vlada morala najprej predpisati npr. obvezno uporabo zaščitnih mask in druge zaščitne ukrepe na vseh odprtih javnih površinah ter odprtih in zaprtih javnih krajih, in šele nato, če na takšen način ne bi bilo mogoče obvladovati epidemije, sprejeti strožji ukrep in z njim omejiti svobodo gibanja in zbiranja. Zakaj tega ni storila, če so npr. zaščitne maske bistveno boljša zaščita kot pa neuporaba le-teh? Država je nekaj časa celo odsvetovala uporabo zaščitnih mask v javnosti, kar je nekaj neverjetnega. Še v spornem odloku ni predpisala obvezne uporabe zaščitnih mask na odprtih javnih krajih in površinah, temveč samo na nekaterih zaprtih javnih krajih, kar je tudi čudno. Koliko ljudi se je zaradi tega dodatno okužilo in umrlo ter koliko gospodarske škode je bilo dodatno povzročene? Ali se državi od začetka ni šlo zato, da bi preprečila okužbe splošne populacije s koronavirusom?

Po 34. členu ustave ima vsakdo pravico do varnosti. Rezultat te ustavne določbe sta tudi določbi v 4. členu ZNB: »Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi,« in 2. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki določa, da ima vsakdo «pravico do najvišje možne stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje. Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih.« Vsakdo ima torej pravico, da ga država zaščiti pred okužbo s koronavirusom in to že od začetka, ko se je pojavil ta virus. Da pa bi lahko država realizirala to svojo dolžnost, bi morala takoj na začetku ljudem dostaviti zaščitna sredstva, npr. zaščitne maske. In to tiste, ki zanesljivo ščitijo pred okužbo, saj imajo ljudje pravico do najvišje možne stopnje zdravja. Država tega ni storila. Zakaj ne? Ali je razlog, da zaščitnih mask in drugih zaščitnih sredstev že na začetku ni bilo dovolj? Ali je kakšen drug razlog? Zakaj pristojni državni organ ni poskrbel, da bi bila skladišča polna zaščitne opreme za vse in to najboljše? Saj se je vedelo, da bo prej ali slej prišlo do velike virusne epidemije, kajti strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo na to! Po previdnostnem načelu bi v skladiščih blagovnih rezerv moralo biti od vsega začetka toliko zaščitne opreme, da bi zadostovala za daljši boj s koronavirusom. Skladišča pa so bila v bistvu prazna! Ali je država namerno ignorirala svoje obveznosti v zvezi z zaščito ljudi? Ali ni država s tem ogrozila zdravja mnogih ljudi? In ne samo ogrozila, kajti mnogi ljudje so zboleli in močno trpeli, nekateri pa celo umrli!

Sicer pa: Zakaj bi bile sploh potrebne omejitve gibanja in zbiranja, če bi ljudje nosili zaščitne maske, ki ščitijo pred okužbo?